Jedro

Pogodba ustvarja pravice in obveznosti le med strankama, ki sta jo sklenili. To pa še ne pomeni, da pogodbena stranka v okviru izpolnjevanja pogodbenih obveznosti ne more zagrešiti splošnega civilnega delikta, za katerega odgovarja napram tretjim v skladu z načeli splošne odškodninske odgovornosti. Vendar pa je v takšnem primeru treba presojati vprašanje protipravnosti ravnanja pogodbene stranke (tožene stranke), upoštevaje vrednostno merilo, ki je vsebovano v načelu nikomur škodovati.

Kršitve, ki se očitajo toženi stranki, so le stvarne napake s pogodbo prevzetega in opravljenega dela. Škoda, ki jo tožeča stranka zatrjuje in uveljavlja v tej pravdi, pa je po svoji pravni naravi škoda, ki gre naročniku po določbi 3. odst. 639. čl. OZ. Do povrnitve tovrstne škode pa je upravičen le naročnik del oziroma storitev, saj se je te zavezala opraviti tožena stranka le njemu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke S, S, L. do tožene stranke U. . - v stečaju, T., L. v višini 12.419,23 EUR (2,976.144,00 SIT)“, z a v r n e; - v 2. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 1.067,24 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke S do tožene stranke U. - v stečaju, v višini 12.419,23 EUR (2,976.144,00 SIT) in toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.199,40 EUR z obrestmi (1. in 2. točka izreka).

Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja: da je tožeča stranka skupaj z drugimi lastniki stavbe Š. L. pri toženi stranki naročila načrt etažne lastnine, da je imel načrt, ki ga je tožena stranka izdelala, napake, zaradi česar etažne lastnine ni bilo mogoče vpisati na nekatere lastnike, da tožena stranka po pozivu načrta ni popravila, da je popravljeni načrt izdelala družba P. P. in za to delo izstavila račun št. 403/2006, ki ga je plačala tožeča stranka, da je pri izdelavi popravljenega načrta pomagala družba S. S. in za to delo izstavila račun, ki ga je prav tako plačala tožeča stranka.

Prvostopno sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za povračilo plačanih zneskov iz zgoraj navedenih dveh računov, ker je ocenilo, da to predstavlja škodo, ki jo je povzročila tožena stranka zaradi kršitve pogodbe.

Pritožnik utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je v nasprotju s trditvami pravdnih strank zaključilo, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju. Tožeča stranka namreč česa takšnega nikoli ni trdila.

Trdila je, da je bila "zemljiškoknjižni" lastnik objekta na Š. L. ter da ji je na podlagi Dogovora o ureditvi medsebojnih odnosov z dne 31. 12. 2003 in Dogovora o prevzemu garancij in reševanju reklamacij z dne 31. 12. 2003, S. S. i. nudil pomoč pri ureditvi zemljiškoknjižnega stanja. Tožena stranka je na podlagi naročila "stanovalcev oziroma imetnikov poslovnih prostorov" v stavbi na Š. izdelala projekt etažne lastnine ter urejala vpise v zemljiško knjigo. Projekt in predlog za vknjižbo etažne lastnine sta imela več pomanjkljivosti. Zato je S.S., ki je izvajal prodajo stanovanj, parkirnih mest in prostorov v objektu Š., pozval toženo stranko k odpravi pomanjkljivosti. Ker tožena stranka zadeve ni želela urediti, je tožena stranka najela družbo P.P. in ostali za odpravo nepravilnosti in ji za opravljeno storitev plačala račun št. 403/2006 z dne 22. 08. 2006 v znesku 2,400.116,40 SIT. Tožeča stranka je prav tako poravnala račun, ki ga je izstavil S. S. i., v znesku 480.000.023,00 SIT, za opravljene storitve v zvezi z urejanjem vpisov v zemljiško knjigo.

Tožena stranka pa je ves čas postopka izrecno zatrjevala, da ni bila v poslovnem odnosu s tožečo stranko niti z S. S. niti z družbo P. P. Prvostopno sodišče je tudi v nasprotju z vsebino izpovedbe stečajnega upravitelja M. V. zaključilo, da je ta izpovedal, da je tožeča stranka skupaj z ostalimi lastniki nepremičninskih enot v objektu Š. pri toženi stranki naročila izdelavo delilnega načrta etažne lastnine, na podlagi katerega bi se lahko izvedel vpis nepremičninskih enot v zemljiško knjigo. Stečajni upravitelj je namreč izpovedal le, da je tožena stranka izdelala prvotni načrt etažne lastnine za celotni objekt Š., in sicer po naročilu vseh tedanjih lastnikov.

Tožeča stranka torej tožbenega zahtevka ni temeljila na pogodbeni odškodninski odgovornosti, temveč na določbah o splošni (neposlovni) odškodninski odgovornosti tožene stranke, torej na določbi 131. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je tako prvenstveno odločilno, ali je bilo ravnanje tožene stranke protipravno.

Tožena stranka je trdila, da sta imela projekt etažne lastnine in predlog za vknjižbo etažne lastnine, ki ju je izdelala tožena stranka, več pomanjkljivosti, da nekateri posamezni deli stavbe niso bili etažirani oziroma vpisani ter da so bile napake pri vpisovanju nekaterih lastnikov. Ker tožena stranka napak ni želela odpraviti, je tožeča stranka, če je želela nepremičnine, katerih lastnica je bila, prodati, najela družbo P. P, ki je odpravila napake namesto tožene stranke. Trdila je, da ji je s plačilom računa za opravljene storitve tej družbi (in družbi S. S.) nastala škoda, katere povračilo zahteva v tej pravdi.

Postopanje tožeče stranke, kot ga je opisala, je smiselno enako kot postopanje naročnika ob uveljavljanju jamčevalnega zahtevka na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake po 3. odst. 639. čl. OZ, po katerem lahko naročnik v primeru, če podjemnik ne odpravi napake do izteka danega roka, napako odpravi na njegov račun in od njega zahteva povrnitev stroškov odprave napak. Takšen zahtevek ima nasproti podjemniku le naročnik, saj temelji na odgovornosti za škodo, povzročeno s kršitvijo pogodbe, ki pa jo lahko v skladu z načelom relativnosti pogodbenih razmerij, uveljavlja le pogodbena stranka. Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti le med strankama, ki sta jo sklenili. To pa še ne pomeni, da pogodbena stranka v okviru izpolnjevanja pogodbenih obveznosti ne more zagrešiti splošnega civilnega delikta, za katerega odgovarja napram tretjim v skladu z načeli splošne odškodninske odgovornosti. Vendar pa je v takšnem primeru potrebno presojati vprašanje protipravnosti ravnanja pogodbene stranke (tožene stranke) upoštevaje vrednostno merilo, ki je vsebovano v načelu nikomur škodovati (10. čl. OZ). To načelo zapoveduje vsakomur, da se vzdrži ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Merilo protipravnosti določenega ravnanja kot predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti, je predvidljivost negativne posledice takšnega ravnanja. Da bi bilo ravnanje stranke, ki ne izpopolnjuje pogodbenih obveznosti tako, kot se je zavezala, protipravno v smislu določbe 10. čl. OZ, mora povzročati neposredne škodljive posledice tretjim že samo po sebi. Trditev o protipravnosti ravnanja tožene stranke v smislu zgoraj navedenega določila pa tožeča stranka ni ponudila. Kršitve, ki se očitajo toženi stranki, so le stvarne napake s pogodbo prevzetega in opravljenega dela. Škoda, ki jo tožeča stranka zatrjuje in uveljavlja v tej pravdi, pa je po svoji pravni naravi škoda, ki gre naročniku po dol. 3. odst. 639. čl. OZ. Do povrnitve tovrstne škode pa je upravičen le naročnik del oziroma storitev, saj se je te zavezala opraviti tožena stranka le njemu. Zato tožeča stranka do povrnitve škode, kot jo uveljavlja, ni upravičena. Kakšne druge škode, ki bi izvirala iz ravnanja tožene stranke, pa ni zatrjevala.

Ker je torej prvostopno sodišče zmotno materialnopravno ocenilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na pogodbeni odškodninski odgovornosti, tožbenega zahtevka na nepogodbeni odškodninski podlagi pa tožeča stranka ni utemeljila, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. čl. ZPP).

Sprememba izpodbijane odločbe je narekovala odločitev o stroških vsega postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške (1. odst. 154. čl. ZPP). Ti znašajo 1.048,57 EUR in predstavljajo nagrado za zastopanje v višini 1.875,00 odvetniških točk (500 OT za sestavo odgovora na tožbo, po 125 OT za pristope na naroke dne 20.11.2008, 08. 01. 2009 in 05. 05. 2009, 500 OT za zastopanje na naroku dne 09. 06. 2009, 250 OT za zastopanje na naroku dne 01. 09. 2009 in 250 OT za sestavo vloge z dne 28. 04. 2009), kar znese 860,62 EUR, materialne stroške v višini 13,19 EUR ter 20 % DDV v višini 174,76 EUR. Stroški tožene stranke so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Odvetniške tarife.

Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, nosi sama svoje pravdne in pritožbene stroške.