Jedro

Sodišče mora s pravnomočno sodbo znotraj teka zastaralnega roka ugotoviti, da je obdolženec v tem času storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanje in je šele to lahko podlaga za prekinitev teka zastaralnega roka. V nasprotnem bi se namreč zakonsko besedilo glasilo drugače. Predvsem pa takšni presoji pritrjuje ustavno priznana pravica do domneve nedolžnosti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper S. K., sina R. in S., rojene M., rojenega ... v V., EMŠO ..., stanujočega v ..., državljana Republike Slovenije, iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da je zato, da bi družbi S., d. o. o., pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil predstavnike zavarovalnice T., d. d., z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in jih s tem zapeljal, da so v škodo te družbe izplačali zavarovalnino s tem, ko je dne 13. 10. 2008 na Z., d. d., Območna enota Celje, vložil prijavo škodnega primera iz zavarovanja avtomobilskega kaska za vozilo znamke Ford Fusion, reg. št. ..., v katerem je lažno navedel, da so poškodbe na prednjem delu tega vozila nastale v škodnem primeru dne 9. 10. 2008 na ..., ko je voznica D. F. vozila v koloni iz smeri Laškega mimo železniške postaje v Celju, pri tem pa spregledala, da se je kolona pred njo zaustavljala, zaradi česar se je zaletela v vozilo znamke Volkswagen Sharan, reg. št. ..., ki je vozilo pred njo, pri tem pa je S. K. vedel, da poškodbe na vozilu Ford Fusion z reg. št. ... niso nastale v navedenem dogodku in na zatrjevan način, saj to vozilo ni bilo udeleženo v prometni nesreči dne 9. 10. 2008, z lažnimi navedbami v prijavi škodnega primera pa je predstavnike Z., d. d. spravil v zmoto, da so njegovim navedbam verjeli in so dne 22. 1. 2009 z nakazilom na račun družbe S., d. o. o. izplačali zavarovalnino iz avtomobilskega kaska za vozilo Ford Fusion z reg. št. ... v višini 2.463,23 EUR, s čimer je družbi S., d. o. o. v navedenem znesku pridobil protipravno premoženjsko korist, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

III. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovana družba Z., d. d., ..., s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Celju je bil S. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi določb 50. in 51. člena KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen širi mesece zapora ter poseben pogoj, da mora v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi Z., d. d., ..., povrniti škodo v višini 2.463,23 EUR, to je znesek, v katerem je sodišče priznalo oškodovani družbi njen premoženjskopravni zahtevek. Pritožbo obsojenca in njegovega zagovornika je Višje sodišče v Celju zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve določb kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ali pa pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka svétnica Sanja Javor Pajenk v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik obsojenca tako kot že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo zagovarja stališče, da bi morala biti okrajna sodnica, ki je zoper obsojenca izdala sodbo o kaznovalnem nalogu v skladu z določbami 5. in 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP izločena iz nadaljnjega kazenskega postopka, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je v točki 6. argumentirano zavrnilo takšno stališče obrambe kot pravno zmotno. Navedlo je situacijo, v kateri sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, ki so določene v 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP in izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka tega člena in pravilno zaključilo, da v primeru izdaje kaznovalnega naloga ne gre za takšno situacijo. Nadalje vrhovna državna tožilka meni, da prav tako ni utemeljena očitana kršitev kazenskega zakona, ker pregon zoper obsojenca ni relativno zastaral. Na ponovljeno uveljavljanje te kršitve je obrambi odgovorilo pritožbeno sodišče v točki 7 sodbe in poudarilo, da je obsojenec pred pretekom relativnega zastaralnega roka storil enako hudo kaznivo dejanje, s čimer je bilo petletno relativno zastaranje kazenskega pregona pretrgano najkasneje dne 26. 7. 2013. 4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan v odgovor obsojencu in njegovemu zagovorniku.

B.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik uveljavlja predvsem dve kršitvi: 1) kršitev 4. točke 112. člena KZ in 2) kršitev kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Zagovornik v zahtevi poudarja, da je dejanje, ki se očita obsojencu, že relativno zastaralo in to pred vložitvijo obtožnega predloga. Kaznivo dejanje je bilo namreč storjeno, kot se to očita obsojencu po obtožbi, dne 13. 10. 2008, obtožni predlog pa je bil sodišču predložen šele dne 1. 3. 2017. Obsojenec je sicer res storil še eno kaznivo dejanje, kot izhaja iz IKE, dne 1. 12. 2012, vendar je bil za to drugo kaznivo dejanje pravnomočno obsojen šele dne 7. 5. 2015, torej že v času, ko je nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona.

7. Pritožbeno sodišče je na podobne pritožbene navedbe kot jih uveljavlja vložnik v zahtevi odgovorilo v točki 7 sodbe. Pojasnilo je, „da je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ zagrožena kazen zapora do treh let. Po določbah kazenskega zakona, ki je bil uporabljen v obravnavani kazenski zadevi (3. točka prvega odstavka 111. člena KZ), in ki je glede vprašanja zastaranja za obsojenca milejši, kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo pet let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči kazen zapora nad eno leto (relativno zastaranje). Po prvem odstavku 112. člena KZ se zastaranje kazenskega pregona začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno (v obravnavanem primeru torej 13. 10. 2008). V skladu s 4. točko prvega odstavka 112. člena KZ se zastaranje pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, kar pomeni, da bi bil petletni relativni zastaralni rok pretrgan v primeru, če bi obsojeni S. K. v času od 13. 10. 2008 do dne 13. 10. 2013 storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. Iz uradnih podatkov o obsojenčevi obsojenosti izhaja, da je bil s sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišče v Celju z dne 17. 4. 2015, opr. št. III K 13497/2015, obsojen zaradi kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po prvem odstavku 244. člena KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora in enoletno preizkusno dobo. Sodba je postala pravnomočna dne 7. 5. 2015. Kaznivo dejanje po tej pravnomočni sodbi je obsojenec storil med 1. 12. 2012 in 26. 7. 2013, zanj pa je v KZ-1 zagrožena kazen zapora do treh let (torej enaka kot za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ)“. Navedeno, po stališču pritožbenega sodišča pomeni, „da je bilo v obravnavanem primeru petletno relativno zastaranje kazenskega pregona pretrgano najkasneje 26. 7. 2013 ter je začelo znova teči (5. točka prvega odstavka 112. člena KZ). Obtožni predlog zoper obsojenca je bil vložen 1. 3. 2017, sodbo o kaznovalnem nalogu pa je sodišče prve stopnje izdalo dne 16. 3. 2017, torej vse še v okviru novega teka relativnega zastaralnega roka (do 26. 7. 2018). Zastaranje kazenskega pregona je bilo v obravnavanem primeru torej pretrgano z obsojenčevo storitvijo enako hudega kaznivega dejanja v času, ko je tekel zastaralni rok, in je bilo to ugotovljeno s citirano pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu, pri čemer pa za dan pretrganja zastaranja ni moč šteti dan pravnomočnosti sodbe o kaznovalnem nalogu (7. 5. 2015), kot to zmotno zatrjuje pritožnik, pač pa obdobje, ko je bilo enako hudo kaznivo dejanje storjeno, saj takšen sklep ponuja že sama jezikovna razlaga 4. točke prvega odstavka 112. člena KZ“.

8. S takim stališčem pa se kot rečeno ne strinja zagovornik v zahtevi in poudarja, da do 13. 10. 2013 ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, niti ni bilo pravnomočno ugotovljeno, da bi obsojenec v času teka relativnega zastaranja storil kakršnokoli kaznivo dejanje.

9. Res je sicer, kot to poudarja pritožbeno sodišče, da se je po prej veljavnem KZ pretrgal tek zastaranja kazenskega pregona med drugim tedaj, če je storil storilec v času ko teče zastaralni rok, enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. Temelj za presojo katero je težje kaznivo dejanje sta kazni, predpisani za obe kaznivi dejanji. V konkretnem primeru je obsojenec sicer res storil drugo, enako hudo kaznivo dejanje znotraj teka relativnega zastaralnega roka, vendar pa je pritrditi navedbam obrambe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bilo to ugotovljeno šele s sodbo Okrajnega sodišča v Celju dne 7. 5. 2015, medtem ko je petletni relativni zastaralni rok potekel dne 13. 10. 2013. Kot nadalje izhaja iz podatkov v spisu, je obtožni predlog v obravnavani kazenski zadevi vložilo državno tožilstvo dne 27. 2. 2017, sodišče pa ga je prejelo dne 1. 3. 2017. Pred tem je sodišče sicer opravilo še določena preiskovalna dejanja, saj je zaslišalo obsojenca in priče, vendar pa so bila tudi ta preiskovalna dejanja opravljena po preteku relativnega zastaralnega roka (šele dne 15. 9. 2016). Sodbo o kaznovalnem nalogu v tej kazenski zadevi je sodišče izdalo dne 16. 3. 2017, kjer je med osebnimi podatki obsojenca navedlo, da se nahaja v drugem kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju. Ker je obsojenec podal ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu, je stekel zoper njega skrajšani postopek in je bil spoznan za krivega z izpodbijanima sodbama, in sicer prvostopenjskega sodišča z dne 4. 9. 2017 ter drugostopenjskega z dne 27. 3. 2018. 10. Iz vsega navedenega torej izhaja, da so bila v obravnavani kazenski zadevi vsa procesnopravno relevantna dejanja opravljena po preteku relativnega zastaralnega roka (po 13. 10. 2013), prav tako pa je bilo po preteku relativnega zastaralnega roka ugotovljeno (s sodbo Okrajnega sodišča v Celju III K 13497/2015 z dne 17. 4. 2015), da je obsojenec sicer znotraj roka storil enako hudo kaznivo dejanje. Odgovoriti je torej treba na vprašanje, ali zakonsko besedilo „zastaranje se pretrga, če storilec stori v času ko teče zastaralni rok enako hudo ali hujše kaznivo dejanje“, pomeni, da je treba to dejstvo ugotoviti s pravnomočno sodbo znotraj relativnega zastaralnega roka, ali za ugotovitev, da je obdolženec storil takšno kaznivo dejanje, ki pretrga tek relativnega zastaranja, zadošča že izkazan utemeljen sum. Po stališču Vrhovnega sodišča je očitek obrambe glede kršitve kazenskega zakona utemeljen. Sodišče mora namreč s pravnomočno sodbo ugotoviti znotraj teka zastaralnega roka, da je obdolženec v tem času storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanje in je šele to lahko podlaga za prekinitev teka zastaralnega roka. V nasprotnem bi se namreč zakonsko besedilo glasilo drugače (npr. da je obdolženec še v enem ali več kazenskih postopkih zaradi enako hudega ali hujšega kaznivega dejanja, ali pa da zadošča obstoj utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje). Predvsem pa takšni presoji pritrjuje ustavno priznana pravica do domneve nedolžnosti. Vsakdo namreč velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen Ustave).

11. V konkretni kazenski zadevi je torej bilo dejanje, ki se očita obsojencu, storjeno dne 13. 10. 2008, rok petih let, kot ga zakon zahteva za nastop relativnega zastaranja, pa je iztekel z dnem 13. 10. 2013. Znotraj tega roka ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, prav tako pa niso bile ugotovljene nikakršne okoliščine, ki bi rok relativnega zastaranja prekinile, niti niso obstajali oziroma bili ugotovljeni kakršnikoli vzroki, zaradi katerih zastaranje ne bi teklo. Ni bilo namreč pravnih ali dejanskih ovir, da se postopek ne bi smel začeti ali nadaljevati (npr. imuniteta poslancev ali sodnikov, dejstvo, da je obdolženec duševno zbolel, ipd). Prav tako je nesporno, da znotraj zastaralnega roka ni bilo pravnomočno ugotovljeno, da bi obsojenec storil še eno kaznivo dejanje. Na zastaranje kazenskega pregona je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ker kazenski pregon ni več dovoljen, če preteče zastaralni rok, v konkretnem primeru pet let od storitve kaznivega dejanja, bi moralo zato sodišče obtožni predlog po določbi 3. točke 277. člena ZKP zavreči ali, če se je že spustilo v obravnavo, izdati zavrnilno sodbo. Po tem ko zastaranje že nastopi, ga namreč (za nazaj) ne more pretrgati nobeno procesno dejanje več in tudi nobena ugotovitev o storjenem kaznivem dejanju. Preprosto zato, ker pregon zoper obdolženca v primeru zastaranja ni več dovoljen.

12. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obsojenega S. K. zavrnilo in s stroški postopka obremenilo proračun. Ker je oškodovana zavarovalnica uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, jo je Vrhovno sodišče po določilih tretjega odstavka 105. člena ZKP s tem zahtevkom napotilo na pravdo.

13. Zagovornik je sicer v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal tudi procesne kršitve, vendar pa Vrhovno sodišče, glede na to, da je izdalo zavrnilno sodbo, o njih ni odločalo.