Jedro

Tožnik ni upravičen do brezplačne pravne pomoči, ker bi bilo predlaganje obnove postopka, ki se je končal z zamudno sodbo, za katerega bi bila obnova predlagana prepozno in tudi obnovitveni razlogi ne obstojijo, očitno nerazumno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 104/2003-9 z dne 23.4.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.2.2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči. Za to pomoč je tožnik zaprosil za predlaganje obnove postopka, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici. Tožena stranka je v skladu z 11. in v zvezi s 15. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001) ugotavljala finančno stanje tožnika in ugotovila, da bo tožnik brez škode za svoje socialno stanje zmogel stroške sodnega postopka, kar je oprla na dokazilo o višini tožnikove pokojnine ter potrdilo o premoženjskem stanju. Poleg tega je tožena stranka v skladu s 24. členom ZBPP ugotovila, da gre za zadevo, ki je očitno nerazumna, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 1. alinee 1. odstavka 24. člena ZBPP. V zadevi, katero želi tožnik obnoviti, je bila namreč izdana zamudna sodba, s katero je bilo tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodeno, dne 28.9.2001 pa še sklep, s katerim je bila tožniku naložena povrnitev tožničinih pravdnih stroškov. Zoper ta sklep se je tožnik pritožil iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, njegovo pritožbo pa je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 12.2.2002, zavrnilo. Tožena stranka je tudi ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za obnovitev navedenega postopka po 10. točki 394. člena ZPP. Tožnik je tudi zamudil rok iz 6. točke 1. odstavka 396. člena ZPP, saj se je na nova dejstva in dokaze skliceval že v pritožbi zoper sklep z dne 11.12.2001 oziroma je ta rok potekel najpozneje v 30 dneh po vročitvi sklepa Višjega sodišča v Mariboru, ki mu je bil vročen 5.3.2002. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke in tudi ponovilo razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla že tožena stranka, pri čemer se je sklicevalo na določbe 11. do 24. člena ZBPP in določbe 394., 395. in 396. člena ZPP. Tožnik je šele v tožbi navedel, da želi doseči obnovo postopka po 5. in 6. točki 394. člena ZPP, pri čemer 5. točka določa, da je obnova možna, če se opira sodna odločba na krivo izpovedbo priče ali izvedenca, po 6. točki pa je obnova možna, če se opira sodna odločba na ponarejeno listino ali listino, v kateri je potrjena neresnična vsebina. To pa so bile tožbene novote, ki pa jih sodišče v smislu 3. odstavka 14. člena ZUS ne more upoštevati. Ker torej tožnik ni izkazal možnosti za uspeh v postopku za obnovo postopka, ki se je končal z zamudno sodbo, je tudi sodišče prve stopnje štelo, da tožnik v smislu 1. odstavka 24. člena ZBPP do brezplačne pravne pomoči ni upravičen. Na to po presoji prvostopnega sodišča ne more vplivati niti tožbena navedba, da je tožnik pogosto zdoma, zaradi česar ni prejel vabila sodišča. Tožnik v pritožbi navaja, da mu sodišče očita, da je vložil očitno nerazumno prošnjo, da je njegov zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, da zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabil pravnih sredstev, tudi če bi mu finančni položaj to omogočal, in da je njegova zahteva v očitnem nasprotju z načeli morale in pravičnosti. Zdi se mu, da sodišče zlorablja svoj položaj zato, da mu očita nemoralo in nepravičnost ter vnaprej okvalificira njegov družbeni status, kar ga je zelo prizadelo. Opisuje svoje življenje v Sloveniji, svoje skupno življenje z V.O., za kar je najel posojilo za nakup stanovanja, ki ga odplačuje še sedaj. Meni, da ni zagrešil očitanega dejanja, ter navaja, da je V.O. kot tožnica v sporu, katerega želi obnoviti, uporabljala ponarejena potrdila, s katerimi je skušala dokazati, da mu je posojala denar. Napoveduje, da bo dokazal, da tožba zoper njega temelji na neresničnih izjavah in ponarejenih dokazilih.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Prav tako pa so utemeljeni tudi razlogi, na katere je sodišče svojo odločitev oprlo.

Glede na to da je bila v zadevi izdana zamudna sodba, zoper katero želi tožnik uvesti obnovo postopka, za katero pa prosi za brezplačno pravno pomoč, in glede na razloge in roke za obnovo, tudi pritožbeno sodišče meni, da bi bil v navedenih okoliščinah predlog za obnovo postopka očitno nerazumen. Po določbi 2. odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem.

Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je v obravnavanem primeru zadeva očitno nerazumna, ker je pričakovanje oziroma zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Prvostopno sodišče torej tožniku ni očitalo, da zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, ki je ne bi vložil, če bi moral stroške zanjo plačati sam, oziroma to, da bi bila njegova pričakovanja v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale, kot je zmotno razumel prvostopno sodbo tožnik. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče ravnalo tudi pravilno, ko je na podlagi 3. odstavka 14. člena ZUS štelo tožnikove navedbe, da bo predlagal obnovo postopka po 5. in 6. točki 394. člena ZPP za tožbeno novoto in je v tem postopku ni upoštevalo, saj tožnik ni navedel razlogov, zakaj tega ni navedel že v predhodnem postopku.

Ker sodišče meni, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa ni našlo, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.