Jedro

Temeljno pravno podlago za odškodninsko odgovornost države do posameznikov daje 26. člen URS. Skladno z njim država odgovarja za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem njenih organov ali nosilcev javnih pooblastil pri delu ali v zvezi z delom.

Zmotno je pritožbeno stališče, da izgradnja novega viadukta sama po sebi predstavlja nov vir imisij, zaradi česar naj bi zastaranje z rušitvijo starega viadukta začelo teči znova. Ker os prenovljenega viadukta poteka po povsem enaki liniji kot os starega, oziroma ker lega sredinske osi novega viadukta ni drugačna od lege starega, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo vrsto in obseg imisij, ki so obstajale že v času postavitve (prvega) viadukta B. v letu 1967, v primerjavi z vrsto in obsegom imisij po izgradnji novega viadukta v letu 2011. Tržna manjvrednost nepremičnine zaradi vpliva padanja predmetov na tožnikovo nepremičnino se je torej zmanjšala že ob postavitvi prvega viadukta. Že takrat je tožniku nastala premoženjska škoda zaradi navedene imisije, ki je njen vzrok, zaradi česar je tožbeni zahtevek na plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo iz tega naslova zaradi zastaranja (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ) pravilno zavrnjen. Poleg navedenega ni tožnik niti s stopnjo verjetnosti izkazal nastanka pretekle ali bodoče škode zaradi vpliva naleta in padca vozil z viadukta na nepremičnino. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, je možnost padca vozila na tožnikovo nepremičnino zanemarljiva oziroma primerljiva z možnostjo naleta vozila v objekt na enaki oddaljenosti v nivoju ceste.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter toženki naložilo plačilo zneska 4.933,99 EUR (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženko je še zavezalo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 2.879,50 EUR.

2. Smiselno zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Ni podlage, da bi se rušenje starega viadukta B. in gradnjo novega viadukta B. II (brez gradbenega dovoljenja) obravnavalo drugače kot gradnjo viadukta C. Toženka v postopku ni utemeljila, zakaj gradbeno dovoljenje za novi viadukt ni bilo pridobljeno po tedaj predpisanem postopku, ki je vključeval obveznost presoje vpliva viadukta na okolje, niti ni ponudila nobene ustavno vzdržne utemeljitve, na kakšni podlagi je država objekt pod viaduktom C. odkupila in porušila, medtem ko objekta pod viaduktom B. ni odkupila.

Tožnik meni, da je novi viadukt povsem nov vir imisij, zato je zastaranje z rušitvijo starega viadukta začelo teči znova.

Splošno znano dejstvo je, da se je cestni promet v obdobju od 2010 do danes bistveno povečal. Prvotno je preko viadukta peljalo 30.000 vozil dnevno, danes jih 40.000. Zaradi večje frekvence prometa je večja verjetnost nastanka imisij različnih vrst. Obseg škode se torej z večjo gostoto prometa samo povečuje.

Nesporno je, da napluženi sneg oziroma kosi ledu padajo na objekt ter uničujejo kritino. Objekt je za bivanje nevaren. Sodišče se skrije za formulacijo, da je bivanje v objektu ocenjeno kot varno. Smiselno enako velja glede verjetnosti naleta ali padca vozila na objekt. 3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 114.500,00 EUR. Kot vzrok za nastalo škodo navaja bližino viadukta B. II in iz nje izvirajočih imisij. Skupek zatrjevanih imisij naj bi vrednost njegove nepremičnine, parc. št. 100 k. o. X. in na njej stoječe stanovanjske hiše, Cesta 2,2 razvrednotil do te mere, da mu je ostala gola lastninska pravica. Tožnik je zatrjeval naslednje negativne vplive na njegovo nepremičnino: - padci predmetov, ki z viadukta padajo na njegovo nepremičnino, zato obstaja resna nevarnost, da bi na tožnikovo hišo v primeru prometne nesreče padlo vozilo; - vsako zimo ob pluženju viadukta na njegovo nepremičnino padata sneg in plundra, pomešana s kemikalijami in nesnago s ceste; - z viadukta na njegovo nepremičnino skačejo samomorilci.

6. Sodišče druge stopnje je v zadevi že enkrat odločilo. S sklepom II Cp 205/2020 z dne 5. 5. 2020 je vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter toženko zavezalo, da tožniku plača odškodnino v višini 4.933,99 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi obširno izpeljanega dokaznega postopka ter je o tožbenem zahtevku tudi pravilno materialnopravno odločilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. 8. Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnik lastnik parc. št. 100 k. o. X. in na njej stoječe stanovanjske hiše Cesta 2, zgrajene leta 1911; - da je bil leta 1967 neposredno ob oziroma nad navedeno nepremičnino zgrajen viadukt B. kot del (stare) hitre ceste B. - D.; - da tožniku oziroma njegovim pravnim prednikom ob izgradnji prvotnega viadukta B. (leta 1967) ni bila izplačana odškodnina za manjvrednost njegove nepremičnine; - da je bil prvotni viadukt B. porušen leta 2010 in zgrajen nov viadukt B. II, kot del avtocestnega odseka B. – E., ki je bil za promet odprt 28. 10. 2011; - da južna polovica avtoceste B. – D. poteka po koridorju prej obstoječe hitre ceste H1, severna polovica pa je na območju prečkanja globeli B. vzporedna z južno polovico ter od nje oddaljena 40 m; - da sredinska os novega južnega viadukta B. II poteka po osi starega (porušenega) viadukta, pri čemer je novi viadukt za približno 4,5 m širši od starega, zato je rob novega viadukta južneje (približno za 2,25 m) od starega viadukta in s tem bližje tožnikovem objektu; - da minimalna tlorisna oddaljenost viadukta B. II od tožnikovega objekta na parc. št. 100 k. o. X. znaša okoli 29,22 m ter da je viadukt visok 70 m; - da po Uredbi o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku F. (B.) – D. objekt tožnika ni bil predviden za odkup; - da je dostop pešcev na viadukt prepovedan; - da je viadukt opremljen z ustrezno varovalno ograjo, - da tožniku v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za izgradnjo viadukta B. II ni uspelo pridobiti statusa stranke; ter - da je bilo za viadukt B. II izdano uporabno dovoljenje dne 9. 7. 2013. 9. Pritožbeno sodišče ne odstopa od stališča, zavzetega v zgoraj navedenem razveljavitvenem sklepu, da različna obravnava tožnikovega objekta in objekta, ki se nahaja pod viaduktom C. glede uveljavljanega tožbenega zahtevka v konkretni zadevi, na samo odločitev nima pravno odločujočega vpliva. Prav tako tudi ne vprašanje legalnosti gradnje oziroma rekonstrukcije viadukta B. II. Slednje je bilo predmet upravnega postopka.

10. V tem postopku je bilo tožniku zagotovljeno sodno varstvo, zaradi česar je neutemeljena pritožbena navedba, da mu ga je sodišče odreklo.

11. Predmet presoje je torej tožbeni zahtevek, s katerim tožnik vtožuje odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova manjvrednosti njegove nepremičnine. Temeljno pravno podlago za odškodninsko odgovornost države do posameznikov daje 26. člen URS. Skladno z njim država odgovarja za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem njenih organov ali nosilcev javnih pooblastil pri delu ali v zvezi z delom.

12. Zmotno je pritožbeno stališče, da izgradnja novega viadukta sama po sebi predstavlja nov vir imisij, zaradi česar naj bi zastaranje z rušitvijo starega viadukta začelo teči znova. Ker os prenovljenega viadukta poteka po povsem enaki liniji kot os starega, oziroma ker lega sredinske osi novega viadukta ni drugačna od lege starega, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo vrsto in obseg imisij, ki so obstajale že v času postavitve (prvega) viadukta B. v letu 1967, v primerjavi z vrsto in obsegom imisij po izgradnji novega viadukta v letu 2011. 13. Kot izhaja iz dokaznega postopka, je imisija zaradi padca predmetov na tožnikovo nepremičnino nastala že z izgradnjo starega viadukta, njen vpliv na tožnikovo nepremičnino pa je z izgradnjo novega viadukta praktično enak oziroma celo manjši (kljub dejstvu, da je novi viadukt za približno 4,5 m širši od starega in s tem bližje tožnikovemu objektu). Tržna manjvrednost nepremičnine zaradi vpliva padanja predmetov na tožnikovo nepremičnino se je torej zmanjšala že ob postavitvi prvega viadukta. Že takrat je tožniku nastala premoženjska škoda zaradi navedene imisije, ki je njen vzrok, zaradi česar je tožbeni zahtevek na plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo iz tega naslova zaradi zastaranja (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ) pravilno zavrnjen. Poleg navedenega ni tožnik niti s stopnjo verjetnosti izkazal nastanka pretekle ali bodoče škode zaradi vpliva naleta in padca vozil z viadukta na nepremičnino. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, je možnost padca vozila na tožnikovo nepremičnino zanemarljiva oziroma primerljiva z možnostjo naleta vozila v objekt na enaki oddaljenosti v nivoju ceste. Pri gradnji viadukta B. II so bili upoštevani vsi predpisi o projektiranju in gradnji javnih cest, zato ograja ustrezno zadrži nalet vozil.3

14. Pritožnik sodišču očita, da se skriva za formulacijo, da je bivanje v objektu ocenjeno kot varno. Ker sodišče nima strokovnega znanja, je postavilo izvedenca kot strokovnega pomočnika, saj je lahko le z njegovo pomočjo oziroma s pomočjo strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga, ugotovilo, ali je objekt varen za bivanje, oziroma ali je podana verjetnost naleta ali padca vozil na tožnikovo nepremičnino. Ugotovitev, da je objekt varen za bivanje, je sodišče zato pravilno oprlo na izvid in mnenje sodnega izvedenca in cenilca za gradbeništvo A. A. Iz njegovega mnenja izhaja, da na tožnikov objekt ne morejo pasti predmeti, razen snega pri zelo veliki izmetni hitrosti rezkanja. Po mnenju izvedenca tudi ni potrebe, da bi bilo zemljišče pod viaduktom, v območju, ki ga pokrije projekcija pod kotom 45 stopinj, prosto oziroma last lastnika avtoceste.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, toženka pa, ker z odgovorom na pritožbo v bistvenem ni prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju nepremičnina. 3 Viadukt je projektiran skladno s standardom SIST EN 1317 in tehničnimi smernicami TSC 210, ki se nanašajo na varnostne ograje, ki morajo zadržati 38-tonski polpriklopnik pri hitrosti 65 km/h in vpadnim kotom 20 stopinj.