Jedro

Obogatitev pri uporabi solastne nepremičnine je podana le v tistem obsegu, ki presega solastni delež solastnika, če ga uporablja brez pravne podlage in zanj ne plačuje ustreznega nadomestila.

Pri presoji stopnje zahtevnosti mnenja je treba upoštevati ne le obsežnost dokumentacije in časa, ki ga ima izvedenec na voljo, pač pa tudi kompleksnost in vrsto zadeve ter druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti.

Izrek

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da znesek v prvi vrstici točke II: „8.062,00 EUR“ pravilno glasi: „2.941,79 EUR“, posamezni zneski v vseh alineah točke II: „139,00 EUR“ pa pravilno glasijo: „50,72 EUR“.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih (v presežku nad spremenjenimi zneski v točki II. izreka in v točki IV. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti toženi stranki 260,16 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe zoper toženo stranko o prepovedi odtujitve in obremenitve ½ nepremičnine parc. št. 51/2, vložek št. 209 k.o. X z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi v korist tožeče stranke in v trajanju treh mesecev po pravnomočnosti izvršilnega naslova; zavrnilo je tudi podredni zahtevek za plačilo varščine v višini 20.650,00 EUR, ki naj se položi pri pristojnem sodišču (točka I. izreka).

S sodbo v točki II. izreka je toženi stranki naložilo v plačilo 8.062,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov po 139,00 EUR, ki tečejo od vsakega prvega v mesecu do plačila, začenši s 1.8.2005 in do 1.7.2010. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo: za plačilo 12.588,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov po 211,00 EUR od vsakega prvega v mesecu do plačila, za čas od 1.8.2005 do 1.7.2010 (točka III. izreka). V točki IV. izreka je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

S sklepom z dne 19.3.2012 je odločilo o nagradi za opravljeno izvedeniško delo.

Zoper obe odločbi vlaga pritožbo tožena stranka.

O pritožbi zoper sklep o izvedenini Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo ali razveljavitev sklepa z vrnitvijo v nov postopek sodišču prve stopnje ter s povrnitvijo pritožbenih stroškov in sodnih taks v roku 15 dni, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklep je po njenem mnenju nepravilen in nezakonit. Ponovni ogled nepremičnine in stroški z njim niso bili potrebni, ker sta se stranki strinjali, da sodišče vpogleda v izvedeniško mnenje iz nepravdnega spisa. Neutemeljeno je priznana nagrada za pisno izdelavo zahtevnega mnenja v višini 276,00 EUR. Gre kvečjemu za manj zahtevno mnenje. Glede na stanje nepremičnine bi moral izvedenec podati mnenje, da je ni mogoče oddati v najem. Stanje je poznal že iz nepravdnega postopka. Ni jasno, zakaj se je lotil hipotetičnega izračuna bodočih stroškov. Zaradi zmanjšanega zneska nagrade je treba zmanjšati osnovo za izračun materialnih stroškov. Upravičena je zgolj nagrada za študij spisa in za manj zahtevno pisno mnenje s pripadajočimi 15 % materialnimi stroški.

Na pritožbo je odgovoril izvedenec, tožeča stranka pa ne. Izvedenec navaja, da je bil ogled ponovno opravljen zaradi časovne odmaknjenosti od prvega ogleda in z namenom preveriti razmere v zvezi s stanjem in vzdrževanjem nepremičnine, kar bi lahko vplivalo na izračun uporabnine. Višina najemnine v obravnavani zadevi je specifična in terja specifični pristop.

Pritožba ni utemeljena.

Odmerjena nagrada izvedencu je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Sledi priglašenemu stroškovniku izvedenca. Opravljeno delo je bilo obrazloženo v izvedeniškem mnenju. Glede na opravljene naloge je nagrada odmerjena na podlagi 243. člena ZPP in Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur.l. RS, št. 88/2010 in 1/2012 – v nadaljevanju: Pravilnik), ki se uporablja v tem postopku.

Izvedbo ogleda je sodišče prepustilo strokovni presoji izvedenca. Ponovno ga je opravil zaradi morebitnih spremenjenih razmer v obdobju po prvem ogledu, ki bi lahko vplivale na oceno višine uporabnine. Pravilna je torej ocena in presoja sodišča, da je bil ogled opravljen v okviru postavljenih nalog (prim. sklep na red. št. 19) ter potreben za izdelavo mnenja. Nagrada zanj je torej pravilno in skladno odmerjena s 1. točko prvega odstavka 50. člena Pravilnika.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s prvim sodiščem in ne s pritožnikom tudi glede stopnje zahtevnosti izdelanega pisnega mnenja. Izvedencu je bila naložena izdelava mnenja o višini uporabnine za nepremičnino, ki glede na specifičnosti primera ni primerljiva z drugimi. Na posebnosti primera je izvedenec opozoril. Svojo metodo dela, ki je bila drugačna od podobnih primerov v praksi, je ustrezno obrazložil. Pritožnikovo nestrinjanje z njo ne more vplivati na oceno zahtevnosti samega mnenja. Pri presoji stopnje zahtevnosti mnenja je treba upoštevati ne le obsežnost dokumentacije in časa, ki ga ima izvedenec na voljo, pač pa tudi kompleksnost in vrsto zadeve ter druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti (četrti odstavek 47. člena Pravilnika). Prav slednje je prišlo do izraza v obravnavanem primeru. Zaradi odstopanja od podobnih primerov je sodišče prve stopnje izdelano mnenje pravilno ovrednotilo po 2. točki prvega odstavka 51. člena Pravilnika.

Ker pritožbeno sodišče ne najde razlogov za poseg v odmerjeno nagrado za ogled in izdelano pisno mnenje, so pravilno odmerjeni tudi materialni stroški (tretji odstavek 45. člena Pravilnika).

Pritožbenih razlogov torej ni. Sklep je pravilen in ni obremenjen z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato ga je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo Pritožnik izpodbija točko II. in točko IV. izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo ali razveljavitev in ponovno sojenje na prvi stopnji s plačilom pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišču očita, da ni ugotovilo vseh pravnorelevantnih dejstev oz. jih je ugotovilo nepopolno. Trditvena podlaga v tožbi je bila pomanjkljiva. Ni bilo trditev o okoriščenju tožene stranke in o prikrajšanju tožeče stranke. Drugih navedb v postopku ni bilo. Treba bi bilo šteti, da je tožeča stranka priznala trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo. Manjkajočih navedb ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov. Tožba je bila nesklepčna. Navedbe o pozivih k izročitvi posesti so bile nekonkretizirane in nedokazane. Tožena stranka je navajala, da ni nedobroverni posestnik stanovanjske hiše. Tega tožeča stranka ni prerekala. Nedobrovernosti tožene stranke ni ne zatrjevala ne dokazala. Sodišče pa je to prezrlo. Uporabiti bi moralo pravna pravila 95. - 96. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožena stranka kot pošteni posestnik ni dolžna plačati za uporabo stvari v času, ko je imela stvar v dobroverni posesti. Tožeča stranka se je iz hiše prostovoljno izselila v letu 2000 in se po nekaj mesecih v januarju 2001 vrnila. Sama je zaklenila sobo v izmeri 27 m2 v nadstropju. Nikoli ni zahtevala ključa in drugačne uporabe, kot jo je na ta način vzpostavila sama in privolila vanjo. Breme tega dokazovanja je na tožeči stranki. Sodišče je prezrlo, da je neupravičena obogatitev lahko v uporabi solastne nepremičnine v obsegu, ki presega delež solastnika. Tožena stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi prikazala kvadraturo svoje uporabe v povezavi s svojim idealnim deležem in celotno kvadraturo hiše, kar je sodišče kot nerelevantno zavrnilo. Podani sta absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisna je ugotovitev o izraženi tožnikovi želji po uporabi zaklenjenih prostorov v pritličju in v zgornjem nadstropju. Dokazna ocena je nepravilno grajena na obdobju od 2001 naprej. Vtožuje se obdobje od 2005 naprej. Sodišče nekritično verjame tožniku in njegovim pričam. Napačno sta ocenjeni izpovedbi M. M. in P. K. Ne drži, da ju je potrdila K. M. Ni sporno, da imata pravdni stranki zaklenjenih 27 m2 in 47 m2. Nevzdržen je zaključek, da je tožena stranka z zaklepanjem želela izriniti tožečo stranko, ker je slednja sama zaklenila 27 m2, imela ključ od glavnih vrat in od leta 2006 živi v Domžalah. Ni bilo dejanj ali izražene želje po drugačni uporabi hiše. Nevzdržen, nepreverljiv, neobrazložen in napačen je izračun višine uporabnine. Tožena stranka ne sprejema mnenja izvedenca. Predlagala je njegovo zaslišanje, a ga sodišče ni izvedlo niti tega obrazložilo. Zavrnilo je pripombe tožene stranke o hipotetično dokončani hiši. Mimo trditvene podlage je ugotavljalo površino, ki jo uporablja tožena stranka in vštelo hodnik, ki ga uporablja tudi tožeča stranka. Sodišče je prezrlo površino, ki jo zaseda tožeča stranka. Pravdni stranki sta se strinjali le z uporabo izvedeniškega poročila, ki se nanaša na stanje nepremičnine in njene vrednosti. Napačno je odločeno o zamudnih obrestih, ker tožeča stranka ni dokazala, da je bila tožena stranka nepoštena. Tožeča stranka ni upravičena do uporabnine.

Tožeča stranka ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka vtožuje denarni zahtevek za plačilo odškodnine po 350,00 EUR mesečno zaradi nezmožnosti uporabe sporne stanovanjske hiše v skladu z velikostjo svojega solastninskega deleža (uporabnina) za obdobje od 1.8.2005 do 6.7.2010. Sodišče je ugotovilo, da je bila v tem času nepremičnina v tožnikovi solasti do ½, da nepremičnina nudi možnosti za uporabo v skladu z višino solastninskih deležev (½ proti ½) in da je v njej v vtoževanem obdobju živel toženec, ki je zasedal 44 % površine celotne hiše. Ugotovilo je, da je brez dogovora in privolitve tožeče stranke in kljub njenim pozivom k drugačnim dogovorom glede uporabe hiše, v njej zaklepal vse prostore v pritličju in zasedal sobo s kopalnico v I. nadstropju. Tožnik je na drugi strani lahko uporabljal le eno sobo v nadstropju. Pravilna je ocena in ugotovitev, da je s tem toženec izključeval tožnika iz soposesti sporne nepremičnine glede na velikost njegovega solastninskega deleža oziroma posegel v tožnikove pravice. Po takih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine za vtoževano obdobje ob uporabi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) delno ugodilo: za 139,00 EUR mesečne najemnine, kar je 44 % od izračunane tržne mesečne najemnine za celotno hišo, ki jo je ugotovilo z izvedencem, in za kar je ocenilo, da gre za prikrajšanje tožnika na eni strani in obogatitev toženca na drugi strani. V presežku je tožbeni zahtevek kot pretiran zavrnilo. V zavrnilnem delu je sodba pravnomočna, ker jo pravdni stranki ne izpodbijata. Prav tako ni pritožbe zoper sklep o začasni odredbi (točka I.) Pritožbi je treba pritrditi v delu, ko graja zmotno odločitev o višini mesečnega nadomestila. Sodišče je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, da je obogateni, ki brez pravnega temelja in brezplačno uporablja stvar prikrajšanega, slednjemu dolžan povrniti ustrezno nadomestilo, ki ustreza tržni najemnini za stvar. Pri tem je prezrlo višino solastninskih deležev pravdnih strank na obravnavani hiši (za vsako do ½). Obogatitev pri uporabi solastne nepremičnine je namreč podana le v tistem obsegu, ki presega solastni delež solastnika, če ga uporablja brez pravne podlage in zanj ne plačuje ustreznega nadomestila.

Iz ugotovitev sodišča tako izhaja, da toženec zaseda 44 % površine celotne hiše (102,36 m2 od 230 m2 – razlogi v točki 21 sodbe). Nesporno je bilo, da tožena stranka sama zaseda del prostorov v mansardi. Po izmerah izvedenca, ki jih je uporabilo sodišče (stran 5 izvedeniškega mnenja v prilogi B9), merijo 28,07 m2, kar predstavlja 12 % površine celotne hiše. Matematični izračun pokaže, da oba skupaj izključno uporabljata 56 % celotne hiše (44 % in 12 %). Skladno z višino njunih solastninskih deležev bi lahko uporabljala vsak po 28 %. Toženec torej zaseda 16 % več površine, tožnik pa 16 % manj kot jima gre glede na višino njunih solastninskih deležev. Le v tem obsegu gre za obogatitev na strani toženca in prikrajšanje na strani tožnika. Matematični izračun obogatitve in prikrajšanja pri uporabi solastne nepremičnine v razmerju do višine solastninskih deležev je stvar materialnega prava. Ker je sodišče sicer pravilno ugotovilo sporna dejstva, ugotovljene površine nepremičnine pa temeljijo tudi na izvedeniškem mnenju, ki je v spisu, in sta se stranki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje z njegovo uporabo izrecno strinjali (nasprotne pritožbene navedbe so protispisne novote in jih je treba zavrniti), hkrati pa tudi imeli možnost obravnavanja v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče izpodbijano zmotno odločitev o višini uporabnine na podlagi 3. in 5. alineje 358. člena ZPP lahko spremenilo samo. Upoštevaje ugotovljeno tržno najemnino za celotno hišo, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje z izvedencem (317,00 EUR), in jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, je odločilo, da znaša znesek mesečne uporabnine po 50,72 EUR (16 % od 317,00 EUR), namesto zmotno dosojenih 139,00 EUR mesečno. Za celotno vtoževano obdobje pa znaša uporabnina 2.941,79 EUR namesto zmotno dosojenega zneska 8.062,00 EUR.

V navedenem obsegu je torej pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu spremenilo odločitev prvega sodišča. V preostalem delu je pritožba neutemeljena, sodba sodišča prve stopnje pa pravilna v pravnem in dejanskem pogledu.

V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva o obogatitvi in prikrajšanju pravdnih strank zaradi nesorazmerne uporabe solastne nepremičnine. Čeprav se ni sklicevalo na določbe SPZ, je o zahtevku v pretežni meri odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava, svojo odločitev pa utemeljilo z jasnimi in popolnimi ter pravno pravilnimi razlogi. Njegovo dokazno oceno in odločitev pritožbeno sodišče razen v spremenjenem delu sprejema in bo v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene poudarke pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeni očitki o procesnih kršitvah 7. člena ZPP oziroma o pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke in nesklepčnosti tožbe niso utemeljeni. Pri neupravičeni uporabi solastne nepremičnine zadoščajo navedbe tožeče stranke, da tožena stranka tožeči stranki preprečuje uporabo njenega solastninskega deleža, oziroma da proti svoji volji uporablja stvar v manjšem obsegu, kot to izhaja iz razmerja po idealnih deležih ali stvari sploh ne uporablja. Tožeča stranka je trditve o obsegu zasedenih prostorov v hiši, poseganju toženca v tožnikov solastninski delež brez pravne podlage in odobritve tožeče stranke, toženčevi nedobrovernosti in svojih neuspešnih pozivih k prepustitvi posesti v skladu z višino solastninskih deležev zatrjevala že v tožbi (prim. red. št. 1). Svoje navedbe je dokazovala z zaslišanjem prič, izvedencem gradbene stroke in zaslišanjem strank. S tem je v celoti zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o pravnorelevantnih okoliščinah in postavila sklepčen tožbeni zahtevek. Zmotno je pritožbeno stališče o priznanju neprerekanih dejstev. Takih glede na opisano trditveno podlago tožeče stranke in njene nadaljnje navedbe na glavni obravnavi, ko je prerekala navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo (red. št. 15), ni bilo.

Tudi očitanih pomanjkljivosti v smeri absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in protispisnosti v smeri absolutne bistvene kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde. Razlogi o toženčevem posegu v solastninsko pravico tožeče stranke – izključitvi tožnika iz posesti solastne hiše v deležu, ki ustreza višini njegovega solastniskega deleža, so v točki 12 sodbe. Tožnikovo prikrajšanje in toženčeva obogatitev sta obrazložena v točki 13 sodbe, prav tako ugotovitve o neuspešnih pozivih tožeče stranke k prepustitvi posesti solastne nepremičnine. Razlogi o odsotnosti pravne podlage za toženčevo ugotovljeno uporabo nepremičnine pa so jasno in pregledno obrazloženi v točkah 15 in 16 sodbe. Očitki o pomanjkljivih in protispisnih zaključkih sodišča so torej neutemeljeni in jih pritožbeno sodišče zavrača. S pritožbeno grajo pritožnik dejansko izraža svoje nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno o navedenih pravnoodločilnih dejstvih. To pa ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Posebej ne v obravnavanem primeru, ko je sodišče v celoti upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP in sodba temelji na natančni, logični in prepričljivi dokazni oceni, ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

Tako ni mogoče slediti pritožbenim očitkom o nedokazanosti toženčeve nedobrovernosti in posledično o napačni uporabi 95. do 96. člena SPZ. Glede na ugotovitev, da je bil toženec uporabnik sporne hiše še preden je postal njen solastnik, je sodišče pri oceni njegovega ravnanja in nedobrovernosti pravilno obravnavalo celotno obdobje njegovega življenja v hiši. Z zaslišanjem prič se je prepričalo, da je še pred vtoževanim obdobjem s svojim ravnanjem posegel v tožnikovo solastninsko pravico tako, da mu je preprečil uporabo prostorov, ki jih je proti njegovi volji zasedal (zaklepal) sam. Ob takih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ne more biti dvoma o pravilnosti odločitve, da je bil toženec v celotnem vtoževanem obdobju nedobroverni posestnik oziroma kot pridobitelj nepošten, kot je ugotovilo sodišče v točki 22 sodbe. Pritožnik teh ugotovitev in ocene ne more omajati niti s sklicevanjem na dejstvo, da je tožnik uporabljal sobo v mansardi in da je imel na razpolago ključ vhodnih vrat stanovanjske hiše. Z zaslišanjem P.K. se je namreč zanesljivo prepričalo, da do drugih prostorov ni imel dostopa, z zaslišanjem M. M. pa o neuspešnih poskusih tožnika za dogovor o drugačnem (ustreznejšem) načinu uporabe solastne nepremičnine. Njuni izpovedbi je pravilno in popolno ocenilo skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi (izpovedbe prič Z. S., B. J., K. M. in izpovedbi pravdnih strank). Na tej podlagi je prepričljivo pojasnilo, zakaj bolj verjame tožniku, da je toženec samovoljno zaklenil prostore v hiši, s tem izključil tožnika iz njegove posesti in se na njegove pozive po izročitvi posesti ni odzival, kot pa tožencu, čigar izpovedba o dogovorjenem načinu uporabe hiše je bila nedosledna, ostala pa je tudi dokazno povsem nepodprta. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je pravno pravilna ugotovitev, da je tožnik zaradi toženčeve brezplačne uporabe dela tožnikove solastne stvari, za kar nima nobenega pravnega temelja, prikrajšan, toženec pa na njegov račun obogaten. Odločitev o plačilu ustreznega nadomestila za tako uporabo je pravno pravilna.

Pritožnik graja odločitev o višini uporabnine zaradi procesnih kršitev pri dokazovanju z izvedencem. Sodišče jih ni zagrešilo. Pravdni stranki sta se izrecno strinjali z mnenjem istega izvedenca, ki je bilo izdelano v nepravdnem postopku. V spis ga je predložila tožena stranka (priloga B9). Izmeram posameznih prostorov v mnenju, na katere se je oprlo sodišče, pravdni stranki nista nasprotovali. Ugotovitve o tem, katere prostore je zasedala tožeča in katere prostore tožena stranka, pa je sodišče sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ko je v zvezi s tem zaslišalo stranki in priče (razlogi v točki 11. sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema). Izvedenec je ocenil tržno najemnino za celotno nepremičnino, kar mu je skladno z ustaljeno sodno prakso pravilno naložilo sodišče. Pojasnil je, zakaj v obravnavanem primeru tržne najemnine ni mogoče določiti s primerjavo z drugimi nepremičninami, izračun uporabnine pa dopolnil z metodo, ki jo je obrazložil. Tožena stranka se je o mnenju izjasnila. Sodišče je njene pripombe preverilo z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja in jih po prejemu strokovnih pojasnil izvedenca argumentirano zavrnilo. V točki 19 sodbe je zadovoljivo pojasnilo, zakaj je v celoti sledilo izvedencu in ne toženi stranki, zato smiselno očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Ker v izvedeniškem mnenju ni našlo nasprotij in pomanjkljivosti niti dvomov o njegovi pravilnosti, razlogov za nadaljevanje dokazovanja z izvedenčevim zaslišanjem, za kar se zavzema pritožba, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo. Predlog zanj je bil pravilno zavrnjen, dejansko stanje o višini najemnine pa glede na ugotovljene specifičnosti primera ugotovljeno pravilno. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sprejeti dokazni oceni in razlogom sodišča o izhodišču za izračun uporabnine, kot so podani v točkah 19 in 20 sodbe.

Pritožbeno naziranje o dobrovernosti toženca je zmotno, nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje, obrazložene v točkah 10-12 sodbe, sprejete na podlagi pravilne in popolne ocene zbranega dokaznega gradiva, pa za pritožbeno sodišče povsem sprejemljive. Ob takih dejanskih ugotovitvah je pravno pravilen zaključek o plačilu zahtevanih zamudnih obresti, pojasnjen v točki 22 sodbe.

Pritožba zoper stroškovno odločitev ni obrazložena. Pritožbeno sodišče jo je preizkusilo v okviru uradnega preizkusa. Čeprav je prišlo na pritožbeni stopnji do delne spremembe sodbe, je pravilna. Še vedno drži dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje o delnem uspehu pravdnih strank v pravdi. Zato je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, pravilno oprta na drugi odstavek 154. člena ZPP in vanjo ni bilo treba posegati.

Odločitev o zavrnitvi preostalega dela pritožbe in potrditvi sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, temelji na 353. členu ZPP.

Ker je pritožnik delno uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče glede na doseženi uspeh odločilo, naj ji tožeča stranka povrne ustrezen del pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona). Odmerjeni so v mejah postavljenega zahtevka na stroškovniku na list. št. 178 in upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi. Obsegajo stroške sestave pritožbe od vrednosti 2.941,00 EUR, ki je bila dosojena v pritožbenem postopku (tabela 12. člena ZST-1 – 123,00 EUR, s količnikom 1,6 po tar. št. 3210), materialne stroške po tar. št. 6002 ter pripadajoči DDV. Do pritožbenih stroškov zoper sklep o izvedenini pa pritožnik zaradi neuspeha s pritožbo ni upravičen.

Skupni znesek odmerjenih pritožbenih stroškov 260,16 EUR mora tožeča stranka povrniti toženi v roku 15 dni po prejemu te sodbe, sicer bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ in prvim odstavkom 378. člena OZ).