Jedro

Dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Pri navedeni odločitvi se je tožena stranka oprla izključno na podatke GURS. Tožnik temu ugovarja, sklicuje se na podatke zemljiške knjige, iz katere ne izhaja, da bi bil lastnik dveh garaž. Glede na to, da podatki zemljiške knjige takega stanja ne izkazujejo, so upravičeni tožnikovi ugovori, da v zadevi dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Tožena stranka je kot odločilen podatek upoštevala podatek iz baze podatkov GURS, izpodbijano odločbo pa izdala v skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi 144. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Bpp 415/2015 z dne 22. 7. 2015 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka 15. 7. 2015 prejela tožnikovi prošnji in sicer smiselno za pravno svetovanje in zastopanje v socialnih sporih zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije zaradi priznanja drugih pravic iz invalidskega zavarovanja in pravice do nadomestila za invalidnost, ki se obravnavata pod opr. št. V Ps 3372/2013 in V Ps 511/2015. Tožena stranka je s sklepom obe zadevi združila in se obe vodita pod Bpp 415/2015. Tožena stranka se sklicuje na 13. člen ZBPP, ki določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja BPP ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oz. mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve - minimalni dohodek. Osnovni znesek minimalnega dohodka v skladu z določilom 8. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) trenutno znaša 269,20 EUR. BPP pa se ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 13.780 EUR (prvi odstavek 27. člena ZSVarPre). Iz podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) in zemljiške knjige je razvidno, da je tožnik lastnik premoženja, katerega vrednost presega višino 13.870,00 EUR. Tožnik je namreč lastnik naslednjih nepremičnin v k. o. …: dela stavbe 129-1 in dela stavbe 130-1. Navedene nepremičnine v naravi predstavljata dve samostoječi garaži v vrstni garaži. Tožena stranka ocenjuje, da ima tožnik premoženje, katerega vrednost znaša najmanj 13.816,17 EUR in torej presega višino 13.780,00 EUR. Iz navedenih razlogov se tožniku BPP ne more odobriti.

Tožnik se z navedeno odločbo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega predpisa. Tožnik je res lastnik posameznega dela št. 1 v stavbi št. 129 k. o. …, katere vrednost po podatkih GURS znaša 8.585,00 EUR. V zvezi z delom stavbe št. 130-1 k. o. … pa tožnik izpostavlja, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje. Stavba s št. 130 in njen posamezni del št. 1 v zemljiški knjigi posebej nista vpisana. Tako tožnik ni mogel pridobiti zemljiškoknjižnega izpiska za posamezni del stavbe št. 1 v stavbi št. 130 k. o. …, zato ni jasno, kako je lahko tožena stranka obravnavala lastnino tega posameznega dela. Iz podatkov GURS je ugotoviti, da stavba št. 130 k. o. … stoji na parc. št. 25/3 k. o. …, pri čemer je površina zemljišča pod stavbo 16 m2. Stavba št. 130 k. o. … ima tri posamezne dele, vendar na tej stavbi ni vzpostavljena etažna lastnina, temveč gre za solastnino. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnino parc. št. 25/3 k. o. … izhaja, da je na nepremičnini vpisana solastnina, tožnik navaja imena treh solastnikov, v korist katerih je vpisana lastninska pravica. Tožnik pa na navedeni nepremičnini ni vknjižen kot lastnik. Zaključek tožene stranke je tako nesprejemljiv in listinsko nepodprt, saj je zemljiška knjiga temeljna evidenca glede lastninske pravice. Tožnik je tako lastnik zgolj ene nepremičnine in bi v primeru, da bi tožena stranka upoštevala le vrednost tožnikovega premoženje (le prve nepremičnine), izpolnjeval finančni kriterij za dodelitev BPP. Ker je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, je posledično nepravilno uporabila materialno pravo, ko je odločila, da tožnikovo premoženje izključuje njegovo pravico do BPP. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek in odločanje, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in vztraja pri pravilnosti izpodbijane odločbe. Navaja, da je na podlagi tožnikove prošnje in vpogleda v podatke GURS in zemljiške knjige ugotovila, da je tožnik lastnik delov stavb v k. o. … številka 129-1 in 130-1, ki v naravi predstavljata dve samostoječi garaži v vrstni garaži. Del stavbe je v zemljiški knjigi vpisan na tožnika, medtem, ko je res parcela, na kateri stoji del stavbe številka 130-1, vpisan na druge lastnike, kot pravilno navaja tožnik v tožbi. Splošno znano dejstvo pa je, da etažna lastnina v veliko primerih še ni vpisana v zemljiško knjigo, tako, da zgolj dejstvo, da je parcela, na kateri stoji navedena garaža, vpisana na druge lastnike, ne dokazuje, da so navedeni tudi dejanski lastniki dela stavbe 130-1. Nedvomno je, da je po podatkih GURS kot lastnik navedene nepremičnine naveden tožnik. Kot je splošno znano, so vsi lastniki nepremičnin v letu 2014 s strani GURS prejeli obvestila o lastništvu nepremičnin in so vsi lastniki imeli možnost, da morebitne nepravilnosti uredijo oziroma sporočijo na GURS. Tožnik ne navaja in ne predlaga nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da bi GURS sporočil, da je v registru napačno naveden kot lastnik dela stavbe s številko 130-1. Zgolj vpis v zemljiški knjigi, da so lastniki parcele, na kateri stoji navedeni del stavbe, druge osebe, še ni dokaz, da tožnik ni dejanski lastnik navedene nepremičnine. Zato zaključuje, da ima tožnik na podlagi ocene GURS premoženje, katerega vrednost presega znesek 13.780,00 EUR, kar je razlog, da je bila tožnikova prošnja za dodelitev BPP zavrnjena.

Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih tožbenih navedbah. Meni, da je naziranje tožene stranke napačno. Podatki GURS namreč niso temeljna evidenca glede lastninske pravice, temveč je temeljna evidenca glede lastninske pravice izključno zemljiška knjiga. Povsem pravno zgrešeno je tudi naziranje tožene stranke, da naj bi bilo v postopku mogoče upoštevati podatke iz leta 2014 (relevantni podatki po 20. členu ZSVarPre so podatki treh koledarskih mesecev pred vložitvijo prošnje za BPP). Tožnik ni lastnik dveh garaž, ampak je lastnik zgolj ene garaže, vrednost te pa ne presega zneska, kot ga predpisuje ZSVarPre.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali tožnik izpolnjuje finančni pogoj iz 13. člena ZBPP za dodelitev BPP. Sporno je izpolnjevanje finančnega pogoja, ki se nanaša na vrednost nepremičnine, ki presega vrednost 13.780,00 EUR, ki je določena v 27. členu ZSVarPre. Tožena stranka je na podlagi pridobljenih podatkov GURS o lastništvu nepremičnin in njihovi posplošeni tržni vrednosti zaključila, da tožnik finančnega pogoja za dodelitev BPP ne izpolnjuje. Ugotovila je, da po podatkih GURS vrednost tožnikovega premoženja presega mejni znesek 13.780,00 EUR. Zato je tožnikovi prošnji za BPP zavrnila.

Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje, da dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Pri navedeni odločitvi se je tožena stranka oprla izključno na podatke GURS. Tožnik temu ugovarja, sklicuje se na podatke zemljiške knjige, iz katere ne izhaja, da bi bil tožnik res lastnik dveh garaž. Glede na to, da podatki zemljiške knjige takega stanja ne izkazujejo, so upravičeni tožnikovi ugovori, da v zadevi dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Tožena stranka je kot odločilen podatek upoštevala podatek iz baze podatkov GURS, izpodbijano odločbo pa izdala v skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik tako pred izdajo izpodbijane odločbe niti ni imel možnosti, da bi zaključkom tožene stranke ugovarjal. Tožena stranka bo zato v ponovljenem postopku dopolnila ugotovitveni postopek, zaslišala tožnika in pridobila potrebne listine ter na tej podlagi nesporno ugotovila, katero premoženje je v lasti tožnika. Po tako dopolnjenem postopku bo tožena stranka v zadevi ponovno odločala ali tožnik po ZBPP izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP (finančni pogoj oz. druge z zakonom določene pogoje) ali pa navedenih pogojev ne izpolnjuje.

Na podlagi povedanega v obravnavani zadevi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, posledično pa ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).