Jedro

Toženka se vabilu na zaslišanje sodišča ni nikoli odzvala, odzvala se tudi ni na ponudbo, da se jo zasliši na domu ali da namesto zaslišanja zapiše svojo izjavo, svoje izostanke pa je opravičevala z zdravniškimi potrdili. Toženka ni pristopila niti na en narok za glavno obravnavo, vsakokrat se je opravičila iz zdravstvenih razlogov. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v postopku zaslišalo le tožnico, toženke pa ne, je skladno s procesnimi pravili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 546,53 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da v roku 15 dni tožnici plača 24.000 EUR s pripadajočimi obrestmi ter ji povrne 4.424,65 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper odločitev sodišča se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila toženka in predlaga, da se pritožbi ugodi ter se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek ali pa tako, da se izpodbijano sodbo spremeni in določi bistveno nižjo uporabnino.

Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, da zaslišanje toženke ni mogoče. Ne drži tudi, da toženka zlorablja procesne pravice. Nezmožnost udeležbe toženke na naroku v smislu prvega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku, bi lahko ugotovil zgolj ustrezen izvedenec medicinske stroke (psihiater). Potrdilo psihiatrične ambulante z dne 14. 1. 2020 ne predstavlja izvedeniškega mnenja. Res tudi ni, da se je toženka v postopku pred okrajnim sodiščem poslužila iste „taktike“, saj je bila tudi v tistem postopku v veliki psihični stiski in bolana, zaradi česar ni bila zmožna udeležbe na obravnavi. Nadalje vztraja, da pokojni A. A. ni mogel ustrezno urediti lastniškega razmerja, čeprav je to načrtoval, a je prej umrl. Toženka zato razpolaga le z njegovim ustnim dovolilom, da lahko hišo uporablja do svoje smrti. Poleg tega bi lahko tožnica kadarkoli pričela z uporabo drugega dela hiše, saj ključe ima in bi lahko kadarkoli vstopila. Toženka ji vstopa ni preprečevala, tožnica pa tudi na zaslišanju 22. 1. 2020 ni znala pojasniti, kako naj bi ji toženka preprečevala vstop v hišo. Izpostavlja, da je tožnica tista, ki zlorablja svoje procesne pravice, saj proti njej že več let vodi pravdne postopke, ki toženki onemogočajo stabilizacijo njenega zdravstvenega stanja, svoje cilje pa bi tožnica lažje in hitreje dosegla izvensodno. Na to, da ima pravico bivati v hiši pa kaže tudi ponudba B. B., da odkupi njen delež za 25.000 EUR. Pritožnica podredno nasprotuje tudi višini uporabnine in meni, da sodišče ni upoštevalo realnega stanja objekta.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožnica in predlaga, da se jo zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v postopku zaslišalo le tožnico, toženke pa ne, je v skladu z določbo 258. člena ZPP1. Ta določa, da lahko sodišče odloči, da se zasliši samo ena stranka, če zaslišanje druge stranke ni mogoče in tudi, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Toženka se vabilu na zaslišanje sodišča ni nikoli odzvala, odzvala se tudi ni na ponudbo, da se jo zasliši na domu ali da namesto zaslišanja zapiše svojo izjavo, svoje izostanke pa je opravičevala z zdravniškimi potrdili. Toženka ni pristopila niti na en narok za glavno obravnavo, vsakokrat se je opravičila iz zdravstvenih razlogov, medtem ko iz mnenja Zavoda za zdravstveno zavarovanje2 izhaja, da se je toženka sposobna udeležiti obravnav. Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z možnostjo toženke sodelovati na obravnavi, postaviti izvedenca psihiatra, je zmotno. Sodišče bi po uradni dolžnosti ravnalo tako le v primeru, če bi dvomilo v opravilno sposobnost toženke, ne pa tudi v primeru, ko toženka trdi, da ni sposobna priti na obravnavo. Da je temu res tako, mora sama dokazati, pa ni. Pritožba tudi neutemeljeno zanika, da je toženka enako ravnala v postopku pred okrajnim sodiščem, saj iz predložene odločbe (A 29), potrjene s strani pritožbenega sodišča (A 30), izhaja prav to.

6. Neutemeljeno pritožnica vztraja tudi pri trditvi, da razpolaga z ustnim dovolilom pokojnega A. A., da lahko do svoje smrti biva v predmetni hiši. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da temu ni tako, saj je navedeni svoj delež nepremičnine podaril sinu že leta 2004 in si ob tem pravico bivanja v hiši do smrti izgovoril le zase, vse do smrti v letu 2014 pa lastniških razmerij v korist toženke ni uredil, razlog, da jih v zadnjih štirih mesecih pred smrtjo ni, pa tudi ni v tem, da ga je smrt prehitela, saj v tistem času že ni bil več lastnik sporne nepremičnine.

7. Prav tako je tožnica dokazala, da jo je toženka s svojim ravnanjem izključila iz uporabe hiše. Tožnica je namreč prepričljivo izpovedala, da ključev hiše nima, pa tudi, če bi jih imela, se zaradi ravnanj toženke v hišo ne upa. Tega toženka s pavšalno trditvijo, da tožnica ključe ima in bi drug del hiše lahko uporabljala, ne izpodbije. Priče so izpovedale, da je hiša ločena na dva dela, ki sta ločena vsak s svojim vhodom. Toženka je uporabljala del nepremičnine, ki pripada tožnici, in garažo, ki je sestavni del glavne hiše in je ločena od stanovanja B. B., ki predstavlja drugi ločeni del in ga je ta uporabljal, dokler je bil solastnik hiše. Ne drži tudi, da tožnica zaslišana ni znala povedati, kako ji je toženka preprečevala uporabo hišo, saj je jasno in prepričljivo izpovedala, kako je bilo s prošnjami in obljubami glede ključev in kako je bilo, ko se je hiša skušala prodati (pred in po smrti A. A.), kar je smiselno potrdil tudi sin toženke.

8. Na to, da ima toženka pravico bivanja v hiši, pa tudi ne kaže ponudba na izplačilo 25.000 EUR. Iz te ponudbe namreč izhaja, da bi se s tem uredila vsa razmerja, tudi tista, ki so bila sporna v zapuščinskem postopku po pokojnem A. A.3

9. Prav tako neutemeljen je tudi toženkin podrejeni pritožbeni predlog za znižanje uporabnine. Trditev, da višina uporabnine ni pravilna, ker sodišče ni upoštevalo realnega stanja objekta in bi moralo določiti nižjo uporabnino, ne drži. Vse pomisleke, ki jih pritožnica v zvezi s stanjem hiše uveljavlja v pritožbi, je uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje v okviru pripomb na izvedeniško mnenje. Izvedenec je na vse pripombe prepričljivo odgovoril in podal ustrezna pojasnila glede tega, kaj je pri oceni upošteval, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev na njegovo mnenje tudi (utemeljeno) oprlo.4 Na vse toženkine pomisleke, izražene v pritožbi, je tako že ustrezno odgovorjeno.

10. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka in tudi ne pri uporabi materialnega prava. Pravilno je ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva. Pritožbeni očitki so tako neutemeljeni, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni našlo napak (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, kar je zajeto v zavrnilen delu izreka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške in sicer priglašenih 732 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV na odvetniško storitev.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 V skladu z drugim odstavkom 115. člena ZPP lahko sodišče zahteva presojo upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku Zavoda za zdravstveno zavarovanje, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. 3 Iz elektronskega sporočila z dne 5. 2. 2015 (A21) izhaja, da je bil navedeni znesek toženki ponujen s strani B. B. na račun popolne ureditve razmerij, saj bo v nasprotnem primeru v zapuščinskem postopku uveljavljal, da toženka ni dedinja po pokojnem, ker v trenutku smrti nista bila v razmerju, ki bi ji dajalo upravičenje do dedovanja, kar bo imelo za posledico tudi izgubo vdovske pokojnine. 4 Izvedenec je izračunal celo višjo prikrajšanost tožnice, vendar tožnica tožbenega zahtevka ni zvišala, zato ji je sodišče dosodilo toliko, kot je zahtevala.