Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Ker gre v obravnavanem primeru za odločanje o ničnosti odločbe o državljanstvu, ne gre za zadevo, v kateri bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, in zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Če revident v reviziji ne pove, v čem naj bi bilo v obravnavanem primeru pomembno pravno vprašanje, ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revident z zatrjevanjem, da mu izpodbijana odločitev onemogoča uveljavljanje pravic pred sodišči, to je pravico do odškodnine, ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ni namreč navedel, katere konkretne posledice lahko z zavrnitvijo tožbe zanj nastanejo, da bi jih sodišče lahko presojalo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Pritožba se zavrne.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetniku dne 17. 12. 2007 vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23. 8. 2006, s katero je tožena stranka pod točko 1 ugodila revidentovi pritožbi in odpravila sklep Upravne enote Piran z dne 16. 1. 2004, pod točko 2 pa ugotovila, da se je revident na dan 23. 12. 1990 in 26. 2. 1992 štel za državljana Republike Slovenije.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizije dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-558/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavanem primeru gre za odločanje o ničnosti odločbe o državljanstvu, torej ne za zadevo, v kateri bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Zato revizija na navedeni podlagi ni dovoljena.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Revident v reviziji niti ne pove, v čem naj bi bilo v obravnavanem primeru pomembno pravno vprašanje. Zgolj z zatrjevanjem v reviziji, da gre za pomembno pravno vprašanje, po presoji revizijskega sodišča ni izkazal izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po navedeni pravni podlagi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident zatrjuje, da mu izpodbijana odločitev onemogoča uveljavljanje pravic pred sodišči, to je pravico do odškodnine. Zgolj s takimi navedbami revident, upoštevaje že navedeno pravilo dokaznega bremena, zatrjevanemu pogoju za dovoljenost revizije ni zadostil. Ni namreč navedel, katere konkretne posledice lahko z zavrnitvijo tožbe zanj nastanejo, da bi jih sodišče lahko presojalo.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Z 2. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 34. člena ZUS (v zvezi z določbo 104. člena ZUS-1) zavrglo revidentovo tožbo zoper sklep Upravne enote Piran z dne 26. 1. 2004, odločbo tožene stranke z dne 24. 10. 2005, odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine Piran z dne 11. 11. 1992, odločbo Skupščine Občine Piran z dne 2. 4. 1985, in odločbo Občinskega sekretariata za notranje zadeve Občine Koper z dne 11. 5. 1994, ker je ugotovilo, da je prvostopno sodišče s sodbo in sklepom U 113/2005-11 z dne 19. 11. 2006, ki je postala pravnomočna 19. 4. 2007, o zadevi že odločilo oziroma da je bila v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba. S 3. točko izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

11. Pritožnik v pritožbi navaja, da izpodbija navedena sklepa, vendar ne navaja nobenih razlogov.

12. Pritožba ni utemeljena.

13. Pri uradnem preizkusu zakonitosti izpodbijanih sklepov Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta obe točki izreka sklepa pravilni in zakoniti. Sklep o stroških je skladen z določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZUS, sklep o zavrženju tožbe pa s podatki spisa.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 76. člena v zvezi z določbo 82. člena ZUS-1. K III. točki izreka:

15. Ker tožnik s pravnimi sredstvi ni uspel, sam trpi stroške postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).