Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da ni vzročne zveze med tožničinimi poškodbami v prometni nesreči dne 9.9.1986 in tožničino invalidsko upokojitvijo. Ker torej tožnica zaradi posledic poškodb, ki jih je trpela v prometni nesreči, ni postala nezmožna za delo in zaradi njih ni izgubila zaslužka pri vzreji piščancev, ji tožena stranka ni dolžna plačati izgubljenega zaslužka oziroma rente.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je že drugič zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 279.304,67 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi za posamezne zneske, kot so navedeni v izreku sodbe. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo mesečne rente po 13.159,46 tolarjev od 1.4.1995 dalje ter zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka, ki uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga, da se ji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja tožničine bolezni, ki izvirajo iz časa pred nesrečo, in priznava, da niso v vzročni zvezi s poškodbo iz prometne nesreče v letu 1986 in da so vplivale na tožničino invalidnost. Priznava tudi, da posledice po prometni nesreči ne bi povzročile invalidnosti prve kategorije, trdi pa, da bi povzročile invalidnost III. kategorije, ker tožnica ne bi mogla opravljati vseh del kot pred prometno nesrečo. Tako izvedenec dr. A. P., kot invalidska komisija II. stopnje sta navedla, da so posledice, ki so ostale po poškodbi v prometni nesreči, prispevale k tožničini invalidnosti za 12 odstotkov. Zato meni, da je zvin vratne hrbtenice, ki ga je trpela v nesreči, izzval klinično manifestacijo že obstoječega degenerativnega procesa na hrbtenici in je bil povod za uvedbo postopka za upokojitev. Če tožnica ne bi doživela nesreče, bi še naprej opravljala svoje delo in kljub boleznim ne bi bila upokojena. Trdi, da je bila poškodba v nesreči kaplja čez rob, ki je povzročila izliv vode iz kozarca. To, da je tožnica delala svoje delo tudi po upokojitvi, po njenem ne vpliva na pravdo, saj je delo opravljala tudi pred tem kljub bolezni. Ob koncu revidentka še očita sodišču druge stopnje, da nepravilno povzema vsebino invalidske komisije druge stopnje in dopolnjuje dejansko stanje v zvezi z deli pri reji piščancev.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijanje dejanskih ugotovitev v revizijskem postopku ni več dovoljeno. Prepoved preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja je določena v tretjem odstavku 385. člena ZPP. Med dejanske ugotovitve spada navajanje del pri reji piščancev, kjer je vratna hrbtenica v sklonjeni drži in interpretiranje stališča invalidske komisije prve stopnje. Tožeča stranka sicer ob tem očita sodišču druge stopnje, da ne navaja pravilno vsebine mnenja invalidske komisije II. stopnje, ko trdi, da bi bila tožnica sposobna za svoje delo s polnim delovnim časom kljub prometni nesreči, toda to ne drži. Sodišče druge stopnje pravilno povzema izvedensko mnenje, ki je zapisano na zadnji strani (2. stran listovne številke 84 spisa), zato bistvena kršitev ZPP po določilu 1. točke 385. člena ZPP v zvezi s 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne navaja, revizijsko sodišče pa ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero po določilu 386. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. Za obstoj odškodninske terjatve morajo biti hkrati podani naslednji elementi: protipravno dejanje, škoda, vzročna zveza med prvim in drugim ter odgovornost tožene stranke. Ko je sodišče prve stopnje prvič razsojalo, je ugotovilo, da ni škode, po razveljavitvi te sodbe pa je drugič, po navodilu instančnega sodišča, najprej ugotavljalo vzročno zvezo. Po novo izvedenem dokaznem postopku sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da ni vzročne zveze med tožničinimi poškodbami iz prometne nesreče dne 9.9.1986 in tožničino invalidsko upokojitvijo. Ker torej tožnica zaradi posledic poškodb, ki jih je trpela v prometni nesreči, ni postala nezmožna za delo in zaradi njih ni izgubila zaslužka pri vzreji piščancev, ji tožena stranka ni dolžna plačati izgubljenega zaslužka oziroma rente (drugi odstavek 195. člena ZOR).

Sklicevanje tožeče stranke na mnenje izvedenca P. v pravdi zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, zlasti za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti nima zveze s to pravdo, kajti tedaj se je ugotavljalo tožničino duševno trpljenje zaradi tega, ker bo v življenju določene aktivnosti težje opravljala ali jih bo prisiljena opustiti, v tej pravdi pa gre zgolj za pritrdilni ali zavrnilni odgovor na vprašanje, če so posledice tožničinih poškodb v prometni nesreči povzročile invalidnost I. kategorije. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je edini možni odgovor: ne, tožnici ne gre odškodninska terjatev in sta pravilno zavrnili njen zahtevek.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo, hkrati pa je s tem po določilu prvega odstavka 166. člena ZPP zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov, ker po določilu 154. člena ZPP ni utemeljen, saj revizija ni bila uspešna.