Jedro

Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje v cit. pravnomočnem sklepu, je namen načela specialnosti, da v interesu zaprošene države omejuje jurisdikcijo države prosilke samo na tista dejanja, zaradi katerih je bila oseba izročena, ne pa v doživljenjski zaščiti obtoženca pred kazenskim pregonom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju, po vložitvi obtožnice zoper obtoženega S. T., zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), na podlagi predloga Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 18. 6. 2021, številka Kt/440/2009, po prvem odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), odredil pripor zoper obtoženca iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep o odreditvi pripora se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da v predmetni pritožbi uveljavljani in zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za odreditev pripora zoper obtoženega S. T. izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev begosumnosti določata ZKP in Ustava RS.

5. Pritožnica sicer meni, da v predmetni kazenski zadevi ni podan utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje poslovne goljufije in se pri tem sklicuje na zagovor obtoženca, da naj bi šlo zgolj za neplačane račune, torej civilno zadevo, ne pa kaznivo dejanje. Zagovornica je pri tem spregledala, da je bil zahtevani dokazni standard, ki je temeljni pogoj za odreditev pripora, nazadnje potrjen s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Celju z dne 17. 1. 2019, opr. št. I Ks 76294/2010. S tem sklepom je senat pod točko II. kot neutemeljena zavrnil ugovora obtoženca ni njegove zagovornice zoper obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 15. 5. 2017, številka Kt/1/440/2009. S to odločitvijo senata je postala obtožnica pravnomočna glede kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugim in prvem odstavku 234.a člena KZ pod točko 1. obtožnice, utemeljen sum za to kaznivo dejanje pa formalno dognan. Od pravnomočnosti obtožnice se nista pojavila noben nov dokaz ali dejstvo, ki bi ovrgla obstoj utemeljenega suma. Glede kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ pod točko 2. obtožnice pa senat zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona obtožbe ni dopustil in je kazenski postopek v tem delu obtožnice ustavil. Tako gre pritrditi pritožnici, da je kazenski pregon zoper obtoženca delno že zastaran, a je bilo to dejstvo tudi sodišču prve stopnje ob odreditvi pripora znano in ga je ustrezno upoštevalo. Čeprav je od storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ minilo trinajst let, kot to navaja pritožnica, pa pregon za to kaznivo dejanje še zdaleč ni zastaral, saj znaša absolutni zastaralni rok glede na zagroženo kazen po 3. točki prvega odstavka 111. člena v zvezi šestim odstavkom 112. člena KZ 20 let od storitve kaznivega dejanja. Prav tako se sodišču druge stopnje glede na časovno odmaknjenost storitve kaznivega dejanja ne postavlja vprašanje sorazmernosti pripora, saj so razlogi za zastoj pri izvedbi kazenskega postopka prav na strani obtoženca, kar je bil tudi razlog, da se z odreditvijo pripora zagotovi njegovo uspešno izvedbo in dokončanje.

6. V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je priporni razlog begosumnosti podan, če se storilec kaznivega dejanja skriva, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti, ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa pri obtožencu povsem utemeljeno izpostavilo okoliščine, kot so: da je s predmetnim kazenskim postopkom seznanjen, da je bil ob vročitvi obtožnice opozorjen, da mora sodišču takoj sporočiti spremembo naslova ter nameravano spremembo naslova, da po vročitvi obtožnice in njeni pravnomočnosti sodišče, kljub številnim poizvedbam, ne more ugotoviti obtoženčevega naslova kjer dejansko prebiva, da v Sloveniji nima prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča, na naslovu bivališča v N. pa je neznan, da iz podatkov tujih organov (Generalno državno tožilstvo v ...) izhaja, da ne razpolagajo s podatki o njegovem naslovu niti nima prijavljenega prebivališča v P., da ni dosegljiv niti za Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu v zvezi s tamkajšnjim kazenskim postopkom in odrejenim priporom iz razloga begosumnosti, skratka, da ga na ozemlje naše države ne veže več nobena osebna in dejanska navezna okoliščina. Zato gre kot neutemeljeno zavrniti pritožbeno navedbo, da ker sodišče ne najde obtoženčevega naslova bivanja, še ne pomeni, da se skriva pred izvedbo tega kazenskega postopka.

7. Prav tako sodišče zavrača tezo pritožnice, da je kazenski pregon zaradi predmetnega kaznivega dejanja zoper obtoženca nedopusten, ker se ni odpovedal načelu specialnosti, pri čemer se sklicuje na določbo drugega odstavka 45. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU). Do tega vprašanja se je prvo sodišče ustrezno opredelilo že v pravnomočnem sklepu s katerim je zavrnilo ugovora obtoženca iz njegove zagovornice zoper obtožnico (točka II. sklepa z dne 17. 1. 2019, opr. št. I Ks 76294/2010). Po 4. členu ZSKZDČEU, veljavnega v času izdaje cit. sklepa (sedaj 12. člen ZSKZDČEU-1), se sme zahtevano osebo, ki je predana drugi državi članici, preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali jo predati drugi državi članici samo zaradi tistega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo in zaradi katerega je bila predana, razen če ta zakon določa drugače. Pri tem ne gre spregledati odgovor okrajne sodnice Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 12. 2013, Opr. št. III K 57800/2010, Okrožnemu sodišču v Celju v katerem je slednje opravilo poizvedbe v zvezi z izročitvijo obtoženca iz N. v Slovenijo. Zapisala je namreč, da je Generalno državno tožilstvo v ... odobrilo izročitev zgolj pod pogojem, da bo obtožencu ponujena možnost, da se izvrševanje morebitne pravnomočne prostostne kazni ali druge sankcije prestavi v N. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje v cit. pravnomočnem sklepu, je namen načela specialnosti, da v interesu zaprošene države omejuje jurisdikcijo države prosilke samo na tista dejanja, zaradi katerih je bila oseba izročena, ne pa v doživljenjski zaščiti obtoženca pred kazenskim pregonom. Načelo specialnosti učinkuje v času predaje oziroma izročitve zahtevane osebe. Obtoženec je bil s prestajanja kazni zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 57800/2010, torej v kazenski zadevi v zvezi s katero je bil predan Republiki Sloveniji, predčasno odpuščen 26. 6. 2014. Po odpustu s prestajanja kazni je obtoženec odpotoval z ozemlja Republike Slovenije, se nekaj časa nahajal na prestajanju kazni v Nemčiji, nakar se je za njim izgubila vsakršna sled. Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da v smislu po pritožnici citiranih določb ZSKZDČEU v predmetni fazi kazenskega postopka ni podane nobene ovire, ki bi preprečevala odreditev pripora iz razloga begosumnosti zoper obtoženca.

8. Sodišče prve stopnje je prepričljivo argumentiralo tudi neogibno potrebnost ukrepa in njegovo sorazmernost v primerjavi z ustavno zagotovljeno osebno svobodo posameznika. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje pod točko 9 obrazložitve, da je glede na vse ugotovljene okoliščine pripor edini ukrep, ki bo lahko zagotovil nadaljnjo izvedbo in dokončanje kazenskega postopka.

9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.