Jedro

Protipravno je ravnanje, katerega predvidljiva posledica je možnost nastanka škode. Tako ravnanje pa nima značilnosti protipravnosti takrat, ko je oškodovanec sam prevzel tveganje nastopa negativnih posledic, ki lahko nastanejo zaradi takega ravnanja.

Trditve v pritožbi, da ob profesionalnem rezanju betona oziroma železnih armatur iskre ne bi smele nekontrolirano leteti, posamezni odrezani deli pa ne pasti na tla, so nelogične. Posledica rezanja betona je, da okruški padejo na tla, enako je posledica iskrenja da žareči delci nekje pristanejo. Te zakonitosti pa bi morala pri zaščiti stanovanj, v katerih se je rezal beton, kot predvidljive upoštevati sama tožeča stranka in se zato prevzetega tveganja s temi trditvami ne more razbremeniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v II. in III. točki izreka.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: „Nasprotno tožena stranka je dolžna nasprotno tožeči stranki plačati znesek 5.248,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2008 do plačila“ (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.473,72 EUR z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Nasprotno tožeča stranka je v pritožbi uveljavljala zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugodi in posledično ponovno odloči o vseh stroških postopka.

3. Nasprotno tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka po nasprotni tožbi je uveljavljala odškodnino za škodo, ki ji je nastala pri odpravi posledic ožganih in vdolbenih keramičnih ploščic. Trdila je, da je do poškodb keramike prišlo pri rezanju s kotno brusilko, torej pri delu, ki ga je opravljala nasprotno tožena stranka.

6. V nadaljevanju bo za tožečo stranko po nasprotni tožbi sodišče uporabljalo izraz tožeča stranka, za toženo stranko po nasprotni tožbi pa tožena stranka.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine po nasprotni tožbi predvsem iz razloga, ker je ugotovilo, da je do poškodb keramičnih ploščic pri delu tožene stranke prišlo zaradi neustrezne zaščite keramičnih ploščic, za katero pa je odgovorna sama tožeča stranka. Pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka pri zaščiti okolja, v katerem je delala s kotno brusilko, morala držati njenih navodil. V njunem pogodbenem razmerju je bila namreč tožeča stranka tista, ki se je zavezala poskrbeti za ustrezno zaščito. Bistveni očitek se nanaša na zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi te obveznosti tožene stranke izključena protipravnost toženčevega ravnanja. Pri tem se sklicuje na splošno pravilo, da nihče drugemu ne sme povzročiti škode. Poudari še, da je malo vredno tudi dobro opravljeno delo, če pri tem uničiš in poškoduješ stvari okoli sebe. Zato vztraja pri stališču, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, posebej glede na dejstvo, da je izvajala naročena dela kot profesionalec.

8. Protipravnost je ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti (131. člen OZ). Pri ugotavljanju, ali je neko škodljivo dejstvo protipravno, sklepamo od končne posledice (škode) nazaj k vzroku (ravnanju, ki povzroči škodni dogodek). Pri tem je pomembno, da vsako ravnanje, ki povzroči škodo, ni samo zaradi te (objektivne) posledice spoznano kot prepovedano. Za presojo, kdaj je prepovedano, sodna praksa uporablja tudi pravila, ki jih je razvila pravna teorija. Ena izmed teh navaja splošno pravilo, da je protipravno tisto ravnanje, katerega predvidljiva posledica je možnost nastanka škode. Tako ravnanje nima značilnosti protipravnosti takrat, ko je oškodovanec sam prevzel tveganje nastopa negativnih posledic, ki lahko nastanejo zaradi takšnega ravnanja (Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, 2009, N. Plavšak, stran 505). V obravnavanem primeru sodba sodišča prve stopnje temelji ravno na podlagi izključitve protipravnosti ravnanja tožene stranke zaradi oškodovančevega prevzema tveganja nastopa negativnih posledic. S tem, ko je tožnica sama prevzela zaščito območja izvajalčevega dela, pomeni da je tudi predvidela, da bo rezanje betona v prostoru terjalo ustrezno zaščito prostora. Trditve v pritožbi, da ob profesionalnem rezanju betona oziroma železnih armatur iskre ne bi smele nekontrolirano leteti, posamezni odrezani deli pa ne pasti na tla, so nelogične. Posledica rezanja betona je, da okruški padejo na tla, enako je posledica iskrenja da žareči delci nekje pristanejo. Te zakonitosti pa bi morala pri zaščiti stanovanj, v katerih se je rezal beton, kot predvidljive upoštevati sama tožeča stranka in se zato prevzetega tveganja s temi trditvami ne more razbremeniti. S tem pa se izkaže, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na ugotovljeno dejansko stanje toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Zato je materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za škodo zavrnilo kot neutemeljen. V nadaljevanju so se s tem kot nepomembne za odločitev izkazale pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tudi ni izkazana utemeljenost odškodninskega zahtevka po višini.

9. Ker pritožnica z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi ni uspela, je pritožbeno sodišče, potem, ko je še ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki izhaja iz točke I izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.