Jedro

S takšnim razlogovanjem, kot ga je podalo sodišče prve stopnje, je nedvomno poseglo v pravico tožeče stranke oziroma otežilo njeno pravico do učinkovitega uveljavljanja človekovih pravic oziroma do povračila škode zoper državo (26. člen Ustave).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katero zahteva plačilo odškodnine v višini 208.648,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2015 dalje do plačila. V II. točki izreka je naložilo stroške tožene stranke v znesku 1.270,49 EUR v plačilo tožeči stranki v roku 15 dni.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišču prve stopnje v pravdni zadevi I Pg 2084/2007 očitala protipravno ravnanje zaradi zlorabe funkcije in namenske presoje v škodo tožeče stranke, prav tako sodišče druge stopnje ni odpravilo napačne odločitve sodišča prve stopnje. Tako s tožbo zahteva plačilo odškodnine, ker sta sodišči prve in druge stopnje v prejšnjem postopku zaradi protipravnih ravnanj zavrnili tožbeni zahtevek za plačilo posredniške provizije in je iz tega razloga tožeči stranki nastala materialna škoda. Nematerialna škoda pa ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja obeh sodišč, ki sta pri tožeči stranki porušili duševno ravnovesje, povzročili stres in strah, ki pri njej povzroča paranojo, kot je navedeno v zapisniku naroka, ko je bila zaslišana. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo zgolj na navedbe tožeče stranke iz nesklepčne tožbe in nesklepčne prve pripravljalne vloge in dopolnitve prve pripravljalne vloge. Navedbe, ki jih je podala potem v sklepčnih vlogah pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo zaradi napačne ugotovitve prekluzije. Tožeča stranka je tako v svojih sklepčnih navedbah dokazovala, da bi v postopku uspela, v kolikor bi v prejšnjem postopku sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo. Prav tako je v šesti pripravljalni vlogi postavila dokončen zahtevek po višini. Tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da Okrožno sodišče v … ne bi smelo sestavljati vlog Državnemu pravobranilstvu RS, saj ni stranka postopka. S tem, ko je vloge državnemu pravobranilstvu sestavljalo Okrožno sodišče v … kaže na nepristranskost prejšnjega sodišča, saj za kakršnokoli pomoč Okrožnega sodišča v … Republiki Sloveniji ni podlage. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku tako ugotovilo prekluzijo očitno zgolj iz razloga, da ni potrebovalo presojati trditev tožeče stranke, ki so obremenjevale sodnico iz prejšnjega postopka. Prav tako bi sodišče prve stopnje tožečo stranko moralo opozoriti, da naj odda vlogo za BPP za plačilo stroškov odvetnika, saj je dejstvo, da je tožeča stranka šibkejša stranka in zato obstaja dvom v poštenost tega postopka. Tožeča stranka je namreč prava nevešča stranka in jo je bilo zato sodišče dolžno opozoriti, da ostajajo posamezne njene trditve nedokazane. Sodišče prve stopnje se je tako izognilo očitkom o protipravnem ravnanju sodišča prejšnje stopnje v prejšnjem postopku zaradi očitne napačne ugotovitve, da so le ti prepozni. S tem pa ni odločalo o kršitvah postopka, ki bi narekovale izdajo zamudne sodbe v korist tožeče stranke, nadalje se ni izjasnilo glede očitka brisanja dela teksta v dopisu Odvetniški zbornici Slovenije in namenske razsoje sodišča prve in druge stopnje v škodo tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je namreč na naroku z dne 19. 5. 2016 dalo tožeči stranki rok za odpravo nesklepčnosti in prvi narok preložilo na nedoločen čas, potem pa je v izpodbijani sodbi zavrnilo odločanje o sklepčnem zahtevku, kot prepoznem. Sodišče pa bi tudi moralo težiti k vsebinski presoji, ne pa zavrniti trditev zaradi formalnih razlogov, pri čemer pa tudi ni upoštevalo, da je tožeča stranka šibkejša in prava nevešča. Ker tožena stranka v predmetnem postopku ni ugovarjala namenski presoji v škodo tožeče stranke kot tudi ne očitkom o protipravnem ravnanju pritožbenega sodišča, v tem postopku ne bi smela uspeti. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Sodišče prve stopnje je v sedaj izpodbijani sodbi obravnavalo odškodninski zahtevek tožeče stranke zoper državo, zaradi škode nastale ji, s protipravnim ravnanjem sodišča prve in druge stopnje v gospodarskem sporu, ker sta sodišče prve stopnje zlorabilo svojo pravico do proste presoje dokazov, ko je verodostojnost izpovedbe priče naslonilo na pisno izjavo poslano v N., katero je obravnavalo kot izjavo priče, prav tako se ni opredelilo do Posredniške pogodbe za Ž.. Nadalje očita sodišču prve in druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava, in sicer se sodišče druge stopnje ni opredelilo do navedb tožeče stranke do njenih storitev posredovanja za toženo stranko pred sodiščem prve stopnje in je zmotno uporabilo materialno pravo ter neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse.

6. Pregled predmetne zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 19. 5. 2016 tožečo stranko opozorila, da je njena tožba nesklepčna, ker ni podana ustrezna trditvena podlaga. V posledici odprave nesklepčnosti je tožeči stranki dala rok 30 dni za dopolnitev oziroma odpravo nesklepčnosti. V nadaljevanju postopka je s tem tožeča stranka vložila 17. 6. 2016 in 19. 6. 2016 drugo pripravljalno vlogo in njeno dopolnitev, v kateri je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje zlorabilo svoja pooblastila, ko je ugotavljalo naslov dolžnikovega pooblaščenca, ker ta spremembe naslova ni javil sodišču, namesto, da bi izdalo zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje pa je z iskanjem naslov pooblaščenca prekoračilo svoja pooblastila, saj je poizvedbe o naslovu iskalo mimo z zakonom določenega postopka. Prav tako je sodišče v poizvedbi na odvetniško zbornico brisalo podatke iz uradne listine ter 17. 5. 2010 neupravičeno preklicalo narok. V nadaljnjih vlogah do naroka 18. 10. 2016 (s tem da 5. pripravljalne vloge v spisu ni) je tožeča stranka dopolnila svoje navedbe glede protipravnega ravnanja sodišča prve in druge stopnje (nekatere svoje navedbe je preklicala oz. dopolnila in popravila).

7. Glede dejstev in dokazov tožeče stranke, ki jih je le ta podala po pozivu sodišča na naroku dne 19. 5. 2016, v pripravljalnih vlogah, do naroka dne 18. 10. 2016 pa je sodišče prve stopnje v 16. točki izpodbijane sodbe zaključilo, da so podane po prvem naroku za glavno obravnavo in so kot takšne prepozne.

8. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna, saj je tožeča stranka pripravljalni vlogi (drugo in dopolnitev druge vloge) podala v postavljenem roku, ki ji ga je dalo sodišče prve stopnje. Nenazadnje je sodišča prve stopnje tožečo stranko še na naroku dne 18. 10. 2016 pozivalo k podaji navedb in dokazov in je izvajalo materialno procesno vodstvo v skladu s 285. členom in 286. členom ZPP, torej je samo še na predmetnem naroku zaključilo, da dejstva in dokazi iz pripravljalnih vlog do vključno 7. niso prepozne, zato je tožeča stranka upravičeno pričakovala, da se bo sodišče prve stopnje do njenih trditev obrazloženo opredelilo. Ker tega ni storilo je kršilo dolžnost, da se do navedb, ki so za postopek relevantne, opredeli in je tako zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožeča stranka, s tem, ko navaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do tistih navedb, ki jih je samo označilo za nesklepčne, do pripravljalnih vlog in njenih trditev ter dokazov, ki jih je predlagala v pravočasnih nadaljnjih pripravljalnih vlogah, pa se ni opredelilo.

9. V predmetnem postopku, kjer tožeča stranka nastopa sama kot laik, je potrebno upoštevati posebne okoliščine primera in s tem njeno pravico do dostopa do sodišča. Sodišče mora upoštevati, da pravila o prekluziji ne smejo biti nesorazmerno stroga in formalistična. Še posebej je nesprejemljivo, da sodišče samo postavi rok za odpravo nesklepčnosti in stranko na naroku še dodatno pozove, k navajanju novih dejstev in dokazov, potem pa se do njih ne opredeli s sklicevanjem na 286. člen ZPP. Sodišče prve stopnje je s tem, v posledici sicer zmotne, vendar tudi prestroge formalistične odločitve o prekluziji, odreklo vsebinskost in celovitost presoje dejanskega in pravnega stanja zadeve. S tem pa je tožeči stranki odvzelo oziroma ni zagotovilo sodnega varstva v polnem in dejanskem pomenu besede (1). S takšnim razlogovanjem, kot ga je podalo sodišče prve stopnje je nedvomno poseglo v pravico tožeče stranke oziroma otežilo njeno pravico do učinkovitega uveljavljanja človekovih pravic oziroma do povračila škode zoper državo (26. člen Ustave). Naloga sodišča pa je, da v okviru načel dispozitivnosti in razpravnosti strmi k temu, da se zadeva, če je le mogoče, vsebinsko razišče ne pa da se odloča formalistično.

10. V novem sojenju se bo sodišče prve stopnje obrazloženo opredelilo do vseh relevantnih trditev pravdnih strank, tudi do teh do katerih se je že v dosedanjem postopku in v zadevi ponovno odločilo. Pri tem sodišče druge stopnje še pripominja, da ni že vsaka pravnomočna sodba, ki je nepravilna tudi protipravna. Pri presoji o tem je potrebno upoštevati naravo sodnikovega dela, zanjo pa je značilna prosta presoja dokazov (8. člen ZPP) in neodvisnost sodnikov pri sojenju na vseh stopnjah. Zato zgolj morebitna drugačna presoja še ni podlaga za stališče, da je sodnikovo ravnanje protipravno. Odgovornost države je tako podana, če je škoda nastala z nepravilno uporabo veljavne zakonodaje, ali če je prišlo v sodnem postopku, ki je predmet obravnavanja do očitnega odstopa od veljavne metode dela. Odgovorna je le za hude kršitve sodišča, ne pa za vsako napako, ki je nastala v procesu odločanja. Tako bo sodišče prve stopnje moralo oceniti ali je bilo posamezno ravnanje sodišča prve in tudi druge stopnje v prejšnjem postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo, v posledici česar je toženi stranki nastala škoda.

11. Glede očitkov v zvezi s pomanjkljivim materialnim vodstvom in očitanimi kršitvami postopka (12., 283., 285. in 286. člena ZPP), glede možnosti tožeče stranka, da si vzame strokovno pomoč oziroma strokovno usposobljenega pooblaščenca in da ni bila v zadostnem obsegu poučen glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov, sodišče druge v odločitev sodišča prve stopnje nima pomislekov. Tožeča stranka se je na dolžnost sodišča, da jo poučuje o pravici do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) sklicevala tekom postopka, kar kaže na dejstvo, da je s pravico do BPP seznanjena. Tožeča stranka zmotno meni, da bi ji sodišče moralo nuditi večjo pravno pomoč, kot ji jo je, ker je laik in prava ne pozna. Tožeča stranka je nepremičninski posrednik, tako gre za intelektualno izoblikovano osebnost in je ni bilo treba še posebej opozarjati, da si lahko vzame pooblaščenca, ki ga je sicer v gospodarskem sporu, ki je predmet presoje tudi imela, prav tako je razumela materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje, ki jo je poučilo katera dejstva je potrebno zatrjevati in katere dokaze naj predlaga. Na svoje procesne pravice in obveznosti je bila opozorjena v vabilih na narok za glavno obravnavo in na obeh narokih. Materialno procesno vodstvo pa ne pomeni, da mora sodišče stranki predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga; to tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna sama stranka in ne v naprej sodišče. V tem primeru bi sodišče moralo navezati s stranko takšen dialog, da bi prevzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti (7. člen ZPP), s tem pa bi bilo porušeno tudi načelo „enakosti orožij“ pravdnih strank.

12. Pri tem sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da sklepčnosti ne gre mešati z utemeljenostjo zahtevka. Pri sklepčnosti gre za abstraktno presojo, ali bi sodišče lahko izdalo ugodilno sodbo, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična, pri utemeljenosti pa za konkreten sklep, ali iz ugotovljenih dejstev ob pravilni uporabi materialnega prava izhaja zatrjevana posledica.

13. Zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da Okrožno sodišče v … toženi stranki nudi pravno svetovanje. Državno pravobranilstvo RS zastopa v predmetnem postopku državo in državni organ - Okrožno sodišče v … je dolžno Državnemu pravobranilstvu RS nuditi potrebne podatke, potrebne za zastopanje v posamezni zadevi (12. člen Zakona o državnem pravobranilstvu - ZDPra).

14. Ker se sodišče prve stopnje zaradi zmotno ugotovljene prekluzije ni opredelilo do trditev tožeče stranke in ni ugotavljalo dejanskega stanja, je ostal celoten sklop pravnorelevantnih dejstev neugotovljen in bi sodišče druge stopnje ta dejstva prvič ugotavljalo šele na pritožbeni stopnji, s tem pa bi strankama odvzelo pravico do pritožbe, zato je v skladu s 355. členom ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje bo tako ponovno kritično presojalo že obravnavane trditve in dokaze pravdnih strank in dejstva, do katerih se zaenkrat še ni opredelilo ter v zadevi ponovno odločilo.

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : Odločba Ustavnega sodišča Up 450/15 z dne 2. 6. 2016