Jedro

Verjetnost obstoja terjatve (denarna vrednost nadur, ki je določena v pogodbi o zaposlitvi) ni izkazana, če je sporen pravni naslov za vtoževano terjatev (pogodba o zaposlitvi), saj delodajalec v postopku zatrjuje, da je pogodba o zaposlitvi le navidezna in da se ni nikoli izvajala. Veljavnost pogodbe o zaposlitvi bo predmet vsebinskega odločanja o predmetni sporni zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi, da se v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke do tožene stranke v skupni višini 41.041.788,64 SIT skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi naloži dolžnikovima dolžnikoma banki SKG, d.d. in NLB, d.d., da morata zarubiti denarna sredstva dolžnika v višini 41.041.788,64 SIT na transakcijskem računu pri NLB d.d. in transakcijskem računu pri SKB d.d. in jih tudi v bodoče ne smeta prerazporediti naprej oziroma izplačati ter zarubljena denarna sredstva hraniti v dobro upnika M. J. za čas do 30 dni po pravnomočni razrešitvi predmetne zadeve in da se toženi stranki prepove odtujiti ali obremeniti svoje nepremičnine ali stvarne pravice, ki so v njeno korist knjižene na nepremičninah, vpisanih v zemljiškoknjižnih vložkih v k.o. Trzin in na nepremičnini, vpisani v zemljiškoknjižnem vložku v k.o. Črnuče in z vknjižbo te prepovedi v zemljiško knjigo in da se toženi stranki prepove razpolaganje z jadrnico F. W. 40 - P., ki se nahaja v Marini Portorož in ki se vodi v vpisniku morskih čolnov pri Upravi RS za pomorstvo - izpostava Izola in da se ta prepoved vpiše v vpisni list za čoln (jadrnico) F. W. 40 - P., ter da ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršljivosti in da začasna velja do 30 dne po pravnomočnosti te zadeve.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče s povzeto obrazložitvijo napačno ocenilo dokaze, predvsem pa zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je verjetnost obstoja denarne terjatve izkazal tako s pogodbo o zaposlitvi za delavce s posebnimi pooblastili z dne 14.12.2000, kot tudi z ostalimi listinskimi dokazi. Iz predloženih dokazov nedvomno izhaja, da je podpisana pogodba o zaposlitvi imela zavezujoč učinek in da sta se obe stranki čutili z njeno vsebino zavezani, saj je tožena stranka svojo obveznost iz te pogodbe izvrševala. Tožnik zaradi tega nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni izkazana verjetnost obstoja denarne terjatve, saj podpisana pogodba nedvomno izkazuje večjo verjetnost o obstoju terjatve, kot pa trditve tožene stranke o tem, da je causa pogodbe nedopustna in da ni bilo prave volje strank. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal nevarnosti po 2. odst. 270. člena ZIZ. Tožnik je sodišču ponudil opis sedanjega poslovanja tožene stranke, iz katerega izhaja, da so finančne transakcije toženke v veliki meri v domeni bančnih kreditov, iz katerih se financirajo leasing in ostale poslovne dejavnosti tožene stranke. Ker iz tega izhaja, da ima direktor izven dometa odločitev bank popolno kontrolo nad poslovanjem toženke, to pomeni, da v primeru izvršbe tožnik ne bi uspel z izterjavo svoje terjatve. Za presojo nevarnosti po 2. odst. 270. člena ZIZ zato po njegovem mnenju niso le relevantna dejanja, ki se bodo verjetno zgodila, temveč tudi tista, ki so se že. V zvezi s tem je tožnik sodišču predložil več listinskih dokazov v zvezi s posli, ki jih je izpeljal direktor toženke, vendar se sodišče do teh dokazov ni opredelilo. Ravno na podlagi teh dokazov pa je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da je verjetno izkazana nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove denarne terjatve onemogočena ali precej otežena. Zaradi tega je mnenja, da je izpodbijani sklep tudi v delu, ki se nanaša na presojo nevarnosti po 2. odst. 270. člena ZIZ neutemeljen.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98 in 75/2002), niso podani. Ta zakon v 270. členu določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podan nobeden izmed kumulativno navedenih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Kot izhaja iz predloga za izdajo začasne odredbe, želi tožnik s predlagano začasno odredbo zavarovati denarno vrednost nadur, ki naj bi jih opravil pri toženi stranki v obdobju 10 let zaposlitve in kar je tudi zapisano v pogodbi o zaposlitvi z dne 14.12.2000. Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je ravno omenjena pogodba o zaposlitvi sporna, saj je sporen pravni naslov, na podlagi katerega tožnik uveljavlja denarno terjatev. Tožena stranka namreč v postopku zatrjuje, da je pogodba o zaposlitvi z dne 14.12.2000 le navidezna in da se ta pogodba tudi nikoli ni izvajala. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da tožnik zaenkrat ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe in sicer verjetnosti obstoja terjatve, kot to pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje. Pritožbena zatrjevanja, da je pogodba o zaposlitvi z dne 14.12.2000 veljavna, so zato lahko le predmet vsebinskega odločanja o predmetni sporni zadevi. Pritožbeno sodišče pa se tudi v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tudi drugi kumulativni pogoj, ki je potreben za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve naveden v 2. odst. 270. člena ZIZ (verjetno izkazana nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) ni izkazan in se v zvezi s tem, zakaj ta pogoj ni izkazan, pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazlago odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Upoštevaje vse navedeno je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je predlog tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo. V posledici tega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).