Jedro

Iz izreka odločbe o dodelitvi Bpp ni mogoče povsem jasno in nedvomno razbrati, za katero procesno dejanje v postopku o prekršku je bil odvetnik upravičenki določen. ZP-1 namreč inštituta „zagovora“ v postopku o prekršku ne pozna. Ker iz podatkov v spisih izhaja, da je bil v postopku o prekršku poleg obdolženke (upravičenke) kot priča zaslišan tudi policist in je tožena stranka štela, da je bilo zadnje dejanje v postopku o prekršku opravljeno z dnem zaslišanja policista (to je z dnem 15. 6. 2010), to kaže na to, da je štela tudi, da je bil odvetnik upravičenki postavljen ne samo za njeno zaslišanje (dne 14. 6. 2010), temveč za njeno obrambo. To pa posledično pomeni, da je bil odvetnik dodeljen upravičenki tudi do izdaje oziroma prejema sodbe v postopku o prekršku.

Prvotožeča stranka v obravnavani zadevi (plačilo stroškov odvetnika) ni bila stranka v postopku, saj z izpodbijanim aktom ni bilo poseženo v njen pravni položaj. Zato ne izkazuje pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu.

Izrek

Tožba prvotožeče stranke A.A. se zavrže. Tožbi drugotožeče stranke odvetnika B.B. se ugodi, izpodbijani sklep tožene stranke št. Bpp 180/2010 z dne 10. 9. 2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odvetniku-sedaj drugotožeči stranki zavrnila predlog za odmero stroškov po odločbi Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Bpp 180/2010 z dne 1. 6. 2010. V obrazložitvi svojega sklepa navaja, da je bila z navedeno odločbo prosilki-sedaj prvotožeči stranki odobrena izredna brezplačna pravna pomoč za zagovor v postopku o prekršku pri Okrajnem sodišču v Črnomlju opr. št. ZSV 71/2009 in ji je bil za izvajanje brezplačne pravne pomoči določen odvetnik B.B.-sedaj drugotožeča stranka. Le-ta je dne 25. 8. 2010 priglasil nagrado za opravljene storitve in sicer: nagrado za postopek, nagrado za narok dne 14. 6. in 15. 6. 2010 ter 20 EUR pavšala za materialne stroške. Tožena stranka ugotavlja, da je potrebno predlog odvetnika-drugotožeče stranke za izplačilo nagrade zavrniti, ker priglasitev ni v skladu z določbo 5. odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da če izvajalec brezplačne pravne pomoči napotnice ne vrne v roku 8-ih dni po opravljeni storitvi, ni upravičen do plačila storitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka iz listinske dokumentacije spisa ugotavlja, da je bilo zadnje dejanje po odločbi opr. št. Bpp 180/2010 z dne 1. 6. 2010 opravljeno dne 15. 6. 2010, kar pomeni, da je priglasitev nagrade z dne 25. 8. 2010 prepozna.

Prvotožeča in drugotožeča stranka vlagata (skupno) tožbo, ker se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka), ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom zavrnila predlog za odmero stroškov, tako da bi sedaj odvetniško storitev morala plačati prvotožeča stranka sama. Izrek izpodbijanega sklepa je nepravilen, ker sta stroške postopka priglasila tako izvajalec brezplačne pravne pomoči-drugotožeča stranka, kot tudi upravičenka brezplačne pravne pomoči-prvotožeča stranka. V izreku bi bilo zato potrebno predlog upravičenke-prvotožeče stranke za odmero stroškov oziroma predlog prvotožeče in drugotožeče stranke zavrniti, saj kot končni plačnik ostaja prvotožeča stranka. Odločitev izpodbijane odločbe predstavlja tako bistveno kršitev določb postopka kot tudi napačen sklep o dejanskem stanju. Sklep je pomanjkljivo obrazložen, saj iz njega ni razvidno, kdaj naj bi zagovornik prejel sodbo o prekršku ter bil seznanjen, da se drugi dokazi v postopku o prekršku pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju ne bodo izvajali, kar je za odločitev bistveno. Ne drži trditev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bilo zadnje dejanje po odločbi Bpp 180/2010 opravljeno dne 15. 6. 2010 ter da je zato priglasitev nagrade z dne 25. 8. 2010 prepozna. Dne 15. 6. 2010 je bil opravljen le narok, s čemer še zdaleč ni bilo opravljeno zadnje dejanje. Prvotožeča stranka je dopuščala možnost, da bodo zaslišane še kakšne priče, sodišče pa je zaslišalo policista C.C., ki ga nihče ni predlagal za pričo. Za zaslišanje dodatnih predlaganih prič se sodišče ni odločilo, saj je menilo, da je dejansko stanje na podlagi zaslišanja policista in prebranih izjav iz pravdnega spisa dovolj pojasnjeno. Za odločitev sodišča, da ne bo ponovno zasliševalo prič, temveč bo prebralo zapisnike iz pravdne zadeve, je prvotožeča stranka izvedela šele dne 23. 8. 2010, ko je drugotožeča stranka prejela sodbo ZSV 71/2009, ki ji jo je poslala PP Črnomelj. Pred prejemom sodbe stroškov ni bilo možno priglasiti, saj bi lahko bilo razpisanih še več narokov in po oddaji napotnice ne bi bilo več možno priglašati stroškov. Zato je potrebno šteti, da je bila storitev v celoti opravljena, ko je zagovornik-drugotožeča stranka prejel sodbo, to pa je bilo dne 23. 8. 2010. Tako je priglasitev stroškov z dne 25. 8. 2010 pravočasna, saj so bili priglašeni le dva dni po prejemu navedene sodbe. Glede na dejstvo, da bo preživljanje prvotožeče stranke ogroženo, saj je storitve odvetnika potrebno plačati, ji je potrebno priznati aktivno legitimacijo za tožbo v upravnem sporu, prav tako ji je potrebno priznati stroške sestave tožbe. Prvotožeča in drugotožeča stranka sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v nadaljnji postopek. Prvotožeča stranka predlaga tudi, da ji tožena stranka povrne stroške v zvezi s to tožbo.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

K prvi točki izreka : Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na prvotožečo stranko A.A., zavrglo.

Po določbi 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. V obravnavanem primeru iz spisovnih podatkov izhaja, da prvotožeča stranka v obravnavani sporni zadevi (plačilo stroškov odvetnika) ni bila stranka v postopku, saj z izpodbijanim aktom ni bilo poseženo v njen pravni položaj. Ker z izpodbijanim aktom ni bilo poseženo v njen pravni položaj, prvotožeča stranka ne izkazuje svojega pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo prvotožeče stranke zavrglo, saj upravni akt, ki se izpodbija, ne posega v pravico ali neposredno na zakon oprto korist prvotožeče stranke. Zavrženje tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

K drugi točki izreka : Tožba je v delu, ki se nanaša na drugotožečo stranko, odvetnika B.B., utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, kdaj je bilo po odločbi opr. št. Bpp 180/2010 z dne 1. 6. 2010 opravljeno zadnje dejanje v postopku o prekršku pri Okrajnem sodišču v Črnomlju opr. št. ZSV 71/2009, ali je bilo to z dnem 15. 6. 2010, ko je sodišče v navedeni zadevi zaslišalo policista ali pa je bilo to z dnem 23. 8. 2010, ko je odvetnik-sedaj drugotožeča stranka, prejel sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju v obravnavani zadevi. Tožena stranka je sprejela stališče, da je bilo zadnje dejanje opravljeno dne 15. 6. 2010, to je z dnem zaslišanja policista. Po mnenju sodišča takšno stališče tožene stranke, ob upoštevanju podatkov v spisih, ni pravilno.

Iz odločbe Bpp 180/2010 z dne 1. 6. 2010 namreč izhaja, da je bil odvetnik-drugotožeča stranka upravičenki A.A.-prvotožeči stranki, dodeljen za izvajanje brezplačne pravne pomoči za zagovor v postopku o prekršku (pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju ZSV 71/2009). Po mnenju sodišča mora biti odmera nagrade v skladu z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kar pomeni, da mora ustrezati opravljeni storitvi, kot je opredeljena v odločbi o odobritvi brezplačne pravni pomoči upravičencu.

Sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da iz izreka zgoraj navedene odločbe o dodelitvi Bpp ni mogoče povsem jasno in nedvomno razbrati, za katero procesno dejanje v postopku o prekršku je bil odvetnik upravičenki določen. Zakon o prekrških (ZP-1) namreč inštituta „zagovora“ kot takega v postopku o prekršku ne pozna. Citirani zakon v 69. členu ureja zaslišanje obdolženca (obdolženec mora biti pravilno vabljen na zaslišanje in če pravilno vabljeni obdolženec ne pride na zaslišanje lahko sodišče izda sodbo brez njegovega zaslišanja), v poglavju „Obramba obdolženca“, v 90. členu, ki ureja pravice obdolženca, pa določa, da ima obdolženec ne samo pravico, da se zagovarja (pri čemer se ta pravica uresničuje na zaslišanju in obdolženec prejme vabilo na zaslišanje in ne vabilo na zagovor), ampak poleg te pravice še druge pravice, saj lahko predlaga dokaze in daje druge predloge, ima pravico vložiti pritožbo in uporabljati druga pravna sredstva. Obramba obdolženca po določilih 90. člena ZP-1 je glede na navedeno torej širši pojem kot zaslišanje obdolženca po določilih 69. člena ZP-1, vendar pa v izreku navedene odločbe o odobritvi Bpp ni odločeno tako, da bi se odvetnik upravičenki postavil bodisi za zaslišanje (kar bi pomenilo samo za njeno zaslišanje), bodisi za njeno obrambo. Ker iz podatkov v spisih izhaja, da je bil v postopku o prekršku poleg obdolženke (upravičenke) kot priča zaslišan tudi policist in je tožena stranka štela, da je bilo zadnje dejanje v postopku o prekršku opravljeno z dnem zaslišanja policista (to je z dnem 15. 6. 2010), to kaže na to, da je štela tudi, da je bil odvetnik upravičenki postavljen ne samo za njeno zaslišanje (dne 14. 6. 2010), temveč za njeno obrambo. To pa po mnenju sodišča posledično pomeni, da je bil odvetnik dodeljen upravičenki tudi do izdaje oziroma prejema sodbe v postopku o prekršku, na kar zato utemeljeno opozarja drugotožeča stranka v tožbi.

Glede na navedeno je sodišče tožbi drugotožeče stranke, odvetnika B.B., ugodilo na podlagi 3. in 4. točke Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka nakazane pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti ustrezno odpraviti.