Jedro

Za "popravo nepravilnosti" v smislu 1. odstavka 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in sanacijo procesnih napak, ki niso obsežnejše in ki v svoji izvedbi ustrezajo načelu pospešitve postopka. Zato v primeru, če odločilna dejstva niso ugotovljena, ni mogoče izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih v celoti prepustiti sodišču druge stopnje, saj bi to pomenilo prelaganje sojenja s sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje, kar ni namen 30. člena ZDSS-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je sklep tožene stranke z dne

18.6.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dnem

10.6.1997 nezakonit in se razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 10.6.1997, jo pozvati nazaj na delo ter ji izplačati plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in zahtevku tožnice ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v pritožbi najprej izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje, pri čemer se sklicuje tudi na Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur.l. RS št. 79/94, s kasnejšimi spremembami) in dejstvo, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo zaključke Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 147/2004 z dne 7.12.2004. Po mnenju tožnice je bila le-ta v bolniškem staležu vse do 18.6.1997, to je do dne, ko je prejela mnenje ZK I. stopnje. Izpodbijani sodbi očita tudi, da se ni izrekla o zatrjevanju tožnice iz zadnje pripravljalne vloge, da bi se bila dolžna ravnati po mnenju zdravniške komisije šele od prejema tega mnenja dalje. Sodišče prve stopnje naj bi tudi nekritično zaključilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja v skladu s 75. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se je v RS uporabljal kot republiški predpis) oz. v skladu s 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93). Sodišče se niti ni opredelilo po kateri točki 100. čl. ZDR/90 je tožnici prenehalo delovno razmerje - po 5. ali 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR/90. Ker je sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan na podlagi 5. tč.

1. odst. 100. čl. ZDR/90, bi lahko tožnici delovno razmerje prenehalo šele z dnem dokončnosti tega sklepa, kar obenem pomeni, da je sklep nepravilen in nezakonit. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje napravilo napačno dokazno oceno in napačno uporabilo materialno pravo. Tožnica se je sicer javila pri direktorici tožene stranke 1.7.1997 in evidentirala svojo prisotnost na delu, vendar ji je bilo delo onemogočeno. Očitno je torej, da se je želela vrniti na delo in se na delo celo vrnila, tožena stranka pa ji je to onemogočila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1.,

2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP).

Ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo le o zakonitosti sklepa tožene stranke z dne 18.6.1997, ki predstavlja prvostopenjski sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici, evidentno pa je, da to ni celoten obseg spora.

Sodišče je pri odločanju v 1. tč. izreka očitno povzelo tožbeni zahtevek, ki pa je nekoliko neustrezen. Kljub temu je bilo v nadaljnjem postopku jasno, da je tožena stranka tožnici izdala tudi dokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja, o tem dokončnem sklepu pa je sodišče prve stopnje pravilno in tudi v skladu s 23. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) odločalo že s prvo sodbo v tej zadevi opr.št. Pd X/X in z drugo sodbo v isti zadevi opr.št. Pd Y/Y. Nobenih razlogov ni bilo, da je sodišče prve stopnje v sedaj izpodbijani sodbi izpustilo odločanje o dokončnem sklepu tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 22.9.1997. Odločanje o dokončnem sklepu delodajalca ima lahko tudi vsebinski pomen in posledice, saj eventualna ugotovitev nezakonitosti dokončne odločbe delodajalca lahko vpliva na trajanje delovnega razmerja delavca.

Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo tudi vprašanje datuma prenehanja delovnega razmerja tožnice. V ničemer se ni opredelilo do odločitve tožene stranke v prvo in drugostopenjskem sklepu o prenehanju delovnega razmerja tožnici, ki sicer temeljita na 5. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR, da tožnici preneha delovno razmerje pri toženi stranki že z 10.6.1997, to je s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela. Izpodbijana sodba nima prav nobenih razlogov o tem, čeprav je sodišče prve stopnje v predhodni sodbi opr. št. Pd 501/2000 z dne 21.1.2002 (kasneje razveljavljeni) po dokaznem postopku jasno zaključilo, da se je tožnica želela vrniti na delo in se je na delo celo vrnila, vendar ji dela tožena stranka ni omogočila. To bi v skladu z enotno sodno prakso pomenilo, da bi tožnici delovno razmerje lahko prenehalo šele z dnem dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, kot to določa 5. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR - torej določba, na katero se sicer sklicuje tudi tožena stranka sama, čeprav jo v izpodbijanih sklepih ni uporabila, saj je tožnici zaključila delovno razmerje že s prvim dnem odsotnosti z dela (kar pomeni, da je dejansko izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja po 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR). Izpodbijana sodba o navedenem ne navaja ničesar, torej v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar enako kot zgornja ugotovitev o pomanjkljivem izreku predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Glede na navedeno, ne da bi se zato natančneje spuščalo v druge razloge izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče v skladu s 354. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je pri tem ravnalo tudi v skladu s 1. odst. 30. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004), po katerem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Za "popravo nepravilnosti" v smislu 1. odst. 30. čl. ZDSS-1 je namreč mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in sanacijo procesnih napak, ki niso obsežnejše, oz.

ki v svoji izvedbi ustrezajo tudi načelu pospešitve postopka. Ni pa mogoče zagovarjati takšnega stališča v primerih, ko bi se dokazni postopek v zvezi z nekim pravno odločilnim dejstvom lahko zavlekel, do česar lahko pride tudi v konkretni zadevi. Tudi sicer je možnost dopolnjene ali ponovljene izvedbe dokazov oz.

drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem prve stopnje lahko namenjena le popravi nekaterih manjših procesnih napak, ne pa temu, da se izvedba dokazov o odločilnih dejstvih prepušča v celoti sodišču druge stopnje, saj bi to pomenilo prelaganje sojenja sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje, kar ni namen 30. čl. ZDSS-1.