Jedro

Nemožnost vpogleda v spis določenega dne v pisarni sodišča ni tehten razlog za delegacijo po 68. členu ZPP.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo na plačilo odškodnine pri krajevno pristojnem sodišču Temeljnem sodišču v ..., enoti v ... V vlogi z dne 15.11.1992 je predlagala Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da za odločanje o tej pravdni zadevi določi drugo stvarno pristojno sodišče (že tretjič). V predlogu tožnik navaja, da je Vrhovno sodišče s sklepom z dne 7.2.1991 neutemeljeno zavrnilo njegov predlog. Ne strinja se z razlogi iz tega sklepa in ponavlja svoje ugovore iz prejšnjih predlogov. Svoj ponovni predlog utemeljuje še z nadaljnjimi šikanoznimi ravnanji na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje mu pred glavno obravnavo ni omogočilo vpogleda v spis, tako da ni mogel prekontrolirati, če so bile iz spisa odstranjene določene pomembne listine. Predlaga tudi, da naj o tem predlogu ne odločajo isti sodniki kot doslej.

Predlog ni utemeljen.

Določila zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90), na katerih temelji odločitev vrhovnega sodišča, so uporabljena na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I), v povezavi s 1. členom ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91-I).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik tudi tokrat neutemeljeno uveljavlja razlog za delegacijo iz 68. člena ZPP. Po tem določilu Vrhovno sodišče Republike Slovenije na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi, da naj postopa v posamezni zadevi drugo stvarno pristojno sodišče, če za to obstajajo tehtni razlogi.

Vrhovno sodišče je smelo novi predlog obravnavati le v tistem obsegu, v katerem uveljavlja nove razloge za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. O prejšnjih predlogih je bilo namreč že pravnomočno odločeno. Novi razlog pa je le zatrjevana nemožnost vpogleda v spis dne 13.11.1992. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bilo tožniku na glavni obravnavi dne 16.11.1992 pojasnjeno, zakaj tistega dne spisa v pisarni ni bilo. Prav tako je bil na tej obravnavi dosežen sporazum o tem, kdaj bo tožnik na sodišče prišel in da si bo tedaj spis tudi lahko ogledal (zapisnik glavne obravnave in odredba z dne 17.11.1992). Tako tega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča ni več.

Tožnik nadalje neutemeljeno trdi, da o prejšnjih predlogih za delegacijo ni bilo v celoti odločeno, ker v uvodu ni bil naveden toženec. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnik vložil tožbo zoper tožence kot enotne sospornike. To pa pomeni, da odločitev o predlogu za delegacijo učinkuje zoper vse. Tako je odločitev zajela tudi toženca.

Nobenega drugega tehtnega razloga za ugoditev predlogu pa iz enakih razlogov kot pri odločanju o prejšnjih predlogih, vrhovno sodišče ni ugotovilo. Zato tožnikovemu predlogu ni moglo ugoditi.