Up-479/03

10. 7. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in ustavne pritožbe Zorana Petroviča iz Pivke na seji dne 10. julija 2003

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 86. člena, drugega odstavka 367. člena in 369. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 12/03 ur.p.b.) se zavrne.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 49/2002 z dne 8. 10. 2002 v zvezi s sodbo in sklepom Okrajnega sodišča v Postojni št. P 113/2001 z dne 16. 11. 2001 se ne sprejme.

3.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Okrajnega sodišča v Postojni št. P 113/2001 z dne 10. 1. 2003 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnik vlaga pobudo za oceno ustavnosti treh določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), določbe, po kateri lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP), določbe, po kateri je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP), ter določbe, po kateri vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (369. člen ZPP).

Zatrjuje, da so izpodbijane določbe ZPP v neskladju z 2., s 14., z 22. in s 25. členom Ustave. Zatrjevano neskladje vidi pobudnik v tem, da tisti, ki zaradi slabih premoženjskih razmer ne morejo plačati stroškov odvetniškega zastopanja, niso v enakem položaju kot tisti, ki si zastopanje po odvetniku lahko privoščijo. Po mnenju pobudnika je socialno šibkim odvzeta možnost do pritožbe ali drugega pravnega sredstva. V enakem položaju s premožnejšimi pa po mnenju pobudnika niso niti v primeru, ko jim je dodeljena brezplačna pravna pomoč, saj si odvetnika ne morejo izbrati sami.

Pravni interes pobudnik utemeljuje s tem, da navaja, da je stranka v pravdnem postopku, v katerem je sodišče odločilo v njegovo škodo. Prilaga sodbo in sklep Okrajnega sodišča, s katero je sodišče vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in pritožniku naložilo plačilo 946.147,60 SIT, zavrnilo pa njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, sodbo in sklep Višjega sodišča, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje ter sklep Okrajnega sodišča, s katerim sta bili zavrženi revizija in obnova, ki ju je pritožnik vložil zoper sodbo in sklep Višjega sodišča. Zoper prvostopenjski sklep o zavrženju revizije in obnove je pritožnik vložil pritožbo, o kateri Višje sodišče v Kopru do dneva izdaje tega sklepa še ni odločilo.

Zoper navedene sodne odločbe pobudnik vlaga tudi ustavno pritožbo. Zatrjuje, da so mu bile z njimi kršene pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena, pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ter 2. člen Ustave. Meni, da je odločitev sodišča napačna, sodišče naj mu tudi ne bi poslalo pripravljalne vloge tožeče stranke, zato se o njej ni mogel izreči.

B. - I.

4.O pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 86. člena ZPP je Ustavno sodišče že odločalo in s sklepom št. U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003, ki je priložen, pobudo kot neutemeljeno zavrnilo. V navedenem sklepu je odgovorilo tudi na očitke o neskladju izpodbijanega člena ZPP z 2. členom, s 14. členom, z 22. členom in s 25. členom Ustave. Pobudnik v obravnavani pobudi ne navaja ničesar, na kar Ustavno sodišče ni odgovorilo že v sklepu št. U-I-137/00, zato se Ustavno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev v navedem sklepu.

5.Pobudnik izpodbija tudi drugi odstavek 367. člena in 369. člen ZPP. Drugi odstavek 367. člena ZPP se glasi: "V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT", 369. člen ZPP pa: "Vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena." Pobudnik zatrjuje, da sta navedeni določbi ZPP v neskladju z 25. členom Ustave, ker mu onemogočata pravico do pravnega sredstva. Po navedenih določbah je namreč revizija dovoljena šele od vrednosti spornega predmeta višjih od 1.000.000 SIT, odločitev sodišča je po mnenju pobudnika lahko napačna tudi v zadevah, v katerih je vrednost spornega predmeta nižja od zneska 1.000.000 SIT, ki je meja za dovoljenost revizije.

Pobudnikovi očitki o neskladju navedenih določb ZPP s 25. členom Ustave so neutemeljeni. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da iz pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave izhaja le pravica do dvostopenjskega sodnega postopka. Pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti drugostopenjski sodni odločbi 25. člen Ustave ne zagotavlja. Z vidika 25. člena Ustave bi bila torej nesporna tudi taka zakonska ureditev, ki revizije sploh ne bi predvidevala. Iz navedenega izhaja, da tudi ureditev, ki omejuje dovoljenost tega pravnega sredstva na primere z določeno višino vrednosti spornega predmeta, ne more biti v neskladju z zatrjevano ustavno določbo. To velja tudi za določbo, da vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena. Glede očitka, da je odločitev sodišča lahko napačna tudi v zadevah, v katerih je vrednost spornega predmeta nižja od zneska 1.000.000 SIT, pa je treba pritožniku pojasniti, da Ustava v prvem odstavku 23. člena res vsebuje določbo o pravici do sodnega varstva, ki pa pomeni le pravico do sodnega postopka in meritorne sodne odločbe. Pravice do pravilne odločitve sodišča pa Ustava ne zagotavlja.

Izpodbijana določba tudi ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ki vsem zagotavlja enakost pred zakonom. Revizija je izredno pravno sredstvo in je zato zakonodajalec ni predvidel v vseh sporih, temveč le v tistih, ki jih je zaradi njihove višje ekonomske vrednosti štel za praviloma bolj pomembne, ter v sporih, v katerih je zaradi posebnega pomena obravnavanih razmerij ocenil, da terjajo preizkus še pred Vrhovnim sodiščem.

Ti razlogi za razlikovanje med spori glede dopustnosti revizije so po oceni Ustavnega sodišča razumni. Ali je določitev meje za dopustnost revizije pri vrednosti spornega predmeta ravno pri 1.000.000 SIT najbolj primerna, Ustavno sodišče ni pristojno presojati, pomanjkanja razumnih razlogov za razlikovanje pa izpodbijani določbi ni mogoče očitati. Izpodbijana določba tudi ni v neskladju z 22. členom Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic, saj v postopkih pred sodišči velja za vse stranke, ki so glede vrednosti in vrste spora v enakem položaju, enako. Ker so pobudnikovi očitki o neustavnosti izpodbijanih določb ZPP neutemeljeni, je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

B. - II.

7.Pobudnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga tudi ustavno pritožbo zoper sodne odločbe, navedene v drugi in tretji točki izreka. Ustavna pritožba je dopustna le zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 49/2002 z dne 8. 10. 2002 v zvezi s sodbo in sklepom Okrajnega sodišča v Postojni št. P 113/2001 z dne 16. 11. 2001. Navedenima sodnima odločbama pritožnik sicer očita kršitev 2., 14., 22. in 25. člena Ustave, vendar večina njegovih navedb predstavlja le zatrjevanje napačne uporabe materialnega prava. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo teh navedb ne more presojati, saj ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali je bila pritožniku z izpodbijano sodno odločbo kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina.

8.Za presojo utemeljenosti te ustavne pritožbe je tako relevantna le pritožnikova navedba, da mu sodišče ni vročilo pripravljalne vloge nasprotne stranke, zato se o navedbah v njej ni mogel izreči. Če bi se namreč izkazalo, da je sodišče svojo odločitev oprlo na navedbo, do katere se pritožnik ni imel možnosti opredeliti, bi taka sodna odločba kršila pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar v obravnavanem primeru do take kršitve ni prišlo. Pritožnik je dejstvo, da mu pripravljalna vloga z dne 14. 11. 2001 ni bila vročena, uveljavljal že v pritožbi zoper izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Višje sodišče mu je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnilo, da pripravljalna vloga z dne 14. 11. 2001, ki pritožniku res ni bila vročena, ne vsebuje nobene navedbe, ki ne bi bila vsebovana že v predlogu za izvršbo. Ta pa je bil pritožniku vročen in se je o navedbah v njem lahko izrekel. Pritožnik v ustavni pritožbi ugotovitvi Višjega sodišča o vsebini pripravljalne vloge ne oporeka. Ob upoštevanju navedenega zgolj dejstvo, da pripravljalne vloge ni prejel, ne predstavlja kršitve njegove pravice iz 22. člena Ustave. Ker z izpodbijanima sodnima odločbama pritožniku očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo.

9.Ustavna pritožba zoper sklep Okrajnega sodišča v Postojni št. P 113/2001 z dne 10. 1. 2003 ni dopustna. Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zoper sklep sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 363. člena ZPP dovoljena pritožba.

Pritožnik je pritožbo sicer vložil, o njej pa Višje sodišče v Kopru še ni odločilo. Ker pritožnik torej ni izčrpal niti rednih pravnih sredstev, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena, prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

zanjo

Sodnica Milojka Modrijan