Jedro

Tožnica ni izkazala izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite ali za priznanje subsidiarne zaščite. Tudi vzročna zveza med obsodbo za kaznivo dejanje in zapustitvijo izvorne države ter vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito ni izkazana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnici ter A.A., oba državljana Republike Hrvaške, s sklepom (2142-340/2007/89 (1232-12) z dne 25. 7. 2011) pa je obe upravni zadevi združila v en postopek. Glede tožnice navaja, da je svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljila s pritiski in ustrahovanjem s strani policije, ki so se pričeli po odhodku njenega soproga (tudi prosilca za mednarodno zaščito) v Azilni dom v Ljubljani, ter anonimnimi telefonskimi klici, ki so vsebovali grožnje o fizičnem napadu na njenega soproga in vnuka, posredno pa tudi z obsodbo tožnice na zaporno kazen. Meni, da so zdravstvene težave, ki so se pojavile v času njenega bivanja v Sloveniji, posledica političnega preganjanja, ki ga je bila deležna na Hrvaškem zadnjih nekaj let. Tožena stranka na podlagi kopije sodbe Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu št. K-32/04-137 z dne 8. 1. 2009, s katero je bila tožnica obsojena na zaporno kazen v trajanju 1 leta in 6 mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja zoper uradne dolžnosti, spodbujanja k zlorabi položaja ter pooblastil iz četrtega odstavka 337. člena v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 37. člena Kazenskega zakonika Republike Hrvaške. Sodba je postala pravnomočna z izdajo sodbe Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške št. I Kž 282/09-06 z dne 23. 12. 2009. Tožnica meni, da je bila obsojena za nekaj, kar po mednarodnem pravu in Kazenskem zakoniku Republike Hrvaške ni kaznivo dejanje ter da je bila obsojena zato, ker je delala skupaj z možem. Na osebnem razgovoru je izrecno navedla, da ji v času sodnega postopka ni bilo dovoljeno predlagati zaslišanja prič in izvedencev, kar je njena pravica oziroma vsakega obtoženega v skladu z EKČP. Tožena stranka poudarja, da je po pregledu obeh citiranih sodb mogoče zaključiti, da je sodba Županijskega sodišča v Slavonskem brodu podrobno utemeljena, sodba Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške pa se sistematično in argumentirano, sklicujoč na ustrezno zakonodajo in dejstva, opredeljuje do pritožbenih navedb, zaradi česar ji ni mogoče očitati pavšalnih obrazložitev, neopredelitev do pritožbenih navedb ali česar podobnega, kar bi kazalo na njeno arbitrarnost in subjektivnost. To pomeni, da ne more slediti navedbam tožnice, da je njena sodba plod političnega preganjanja, kakor je tudi ni mogoče kvalificirati kot resno škodo. Kar se tiče tožničinih navedb, da je bila ustrahovana in maltretirana s strani policije, ki je prihajala na njen dom po tem, ko je njen soprog zapustil Republiko Hrvaško in odšel v Azilni dom v Ljubljani, poudarja, da je tožnica o tem podala nekaj kontradiktornih izjav že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka ocenjuje, da je povsem verjetno, da je policija prišla na dom tožnice in iskala njenega soproga, saj bi le ta moral biti v tem času že v zaporu, je pa v dvomu, kako pogosti so bili obiski, saj je tožnica ob tem podajala kontradiktorne izjave. Samo število obiskov policije je za odločanje o tožničini prošnji zanemarljivega pomena, saj to, da nekoga zgolj išče policija, ne more predstavljati preganjanja ali resne škode, ki sta opredeljena v 26. in 28. členu Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). Na podlagi vseh izjav tožnice, ki jih v svoji odločbi povzema, tožena stranka sklepa, da je tožnica uporabila pregrobe besede, ko je dejala, da so jo ustrahovali in maltretirali, saj ne eno ne drugo ne izhaja iz tožničinega opisa. Kot najbolj grobega je opisala policista, ki je kričal nanjo. Tožena stranka meni, da takšno ravnanje policista ni bilo na mestu, vendar ga ni mogoče označiti kot preganjanje, kakor tudi ne vstopa policistov v stanovanje brez naloga. Policisti tožnice niso fizično napadli, niti nanjo pritiskali, čeprav je sama uporabila te besede, kakor tudi iz njenega opisa ni mogoče zaključiti, da bi jo ustrahovali ali maltretirali, čeprav sama meni, da so jo. Zato ta dejanja kot rečeno ne morejo dosegati lastnosti preganjanja, kakor jih določa 26. člen ZMZ. Glede navedb tožnice, da so prejemali anonimne klice, da bodo njenemu soprogu polomili tudi drugo nogo, ter da bodo „zrihtali“ njenega vnuka, tožena stranka ugotavlja, da so ti anonimni klici prenehali, ko je bila o teh obveščena policija. Glede na predloženo zdravstveno dokumentacijo tožena stranka ugotavlja, da je bila tožnica v Univerzitetni klinični center sprejeta zaradi akutnega pankreatitisa, ob ugotovitvi, da v preteklosti ni bila podvržena preganjanju ali resni škodi, pa sklepa, da njeno zdravstveno stanje ni posledica političnega preganjanja. Tudi sama narava bolezni ni takšna, da bi jo bilo mogoče povezati z dejanjem preganjanja ali resne škode. Očitno je, da vrsta zaužite hrane vpliva na njeno zdravstveno stanje, saj ji je bila že ob prvem odpustu iz bolnišnice svetovana dieta in zmanjšanje telesne teže in kakor izhaja iz druge odpustnice, se je drugič njena težava pojavila prav po tem, ko se nekaj dni predpisane diete ni držala. Tožena stranka izpostavlja tudi, da so iz tožničinega potnega lista razvidni trije vstopi v Republiko Slovenijo ter izstopni žig, prav tako še en žig, iz katerega pa ni razvidno ali je vstopni ali izstopni, vendar tožena stranka sklepa, da gre za izstopni žig. Ko je bila s tem soočena, je tožnica izjavila, da je v Azilni dom prišla šele dne 10. 5. 2010, da pa je prihajala pred tem na obisk k soprogu, ki je bil v Azilnem domu od meseca aprila dalje. Zakaj ni že ob prejšnjih vstopnih oziroma izstopnih datumih zaprosila za mednarodno zaščito, ampak se je vrnila na Hrvaško, je odgovorila, da je hotela biti s svojimi otroci, ker je mislila, da ji bodo odobrili odložitev služenja kazni in ker je varovala otroke dokler so bili hčerki in zet v službi. Na podlagi navedenega tožena stranka sklepa, da tožnica ni zapustila izvorne države in zaprosila za mednarodno zaščito zaradi obiskov policije, kakor je zatrjevala ob podaji prošnje, saj za mednarodno zaščito ni zaprosila že, ko je bila v Republiki Sloveniji na obisku pri svojemu soprogu. Iz njenih ravnanj izhaja, da je izvorno državo zapustila, da bi se izognila izvršitvi zaporne kazni. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnica v preteklosti ni bila podvržena preganjanju ali resni škodi, tudi ni nobene podlage za oceno, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bi ji to grozilo ob vrnitvi v izvorno državo. Res je sicer, da je obsojena na zaporno kazen, ter da na podlagi dokumentacije kaže, da bo ob vrnitvi v izvorno državo ta kazen izvršena. Vendar tožena stranka ugotavlja, da ta kazen ni posledica kakršnega koli nezakonitega, arbitrarnega, političnega, ali kako drugače pogojenega postopka. Ni tudi mogoče spregledati, da sta tako tožnica kot njen soprog zapustila izvorno državo tik preden bi se morala javiti na prestajanje zaporne kazni.

2. Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi kršitev določb postopka in zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da tožena stranka v odločbi ni navedla vseh dokazov, ki jih je tekom postopka pridobila in se nahajajo v spisu, ni se natančno izjasnila, zakaj je nekatere dokaze sprejela kot relevantne in katere zavrnila kot nepotrebne in iz katerega razloga. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je le navedla (drugi odstavek 6. stran obrazložitve), da je prosilec, tožničin mož, za katerega je skupaj s tožnico tožena stranka izdala eno odločbo, v spis predložil obsežno dokumentacijo, skupaj s knjigami, katerih avtor je. Ne navaja pa taksativno vseh listin, ki jih je v spis predložil tožničin mož. S tem tožena stranka ni kršila le določil ZUP in ZPP, ampak tudi 22. in 23. člena Ustave RS. Tožena stranka tudi ni izvedla s strani tožničinega moža dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatra. Iz zapisnika o zaslišanju tožnice izhaja, da je tožena stranka v postopku upoštevala kot pooblaščenko tožnice sodelavko Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij – PIC B.B., čeprav je tožnica ni pooblastila za zastopanje. S tem je podana bistvena kršitev postopka po 4. točki prvega odstavka 237. člena ZUP. Meni tudi, da toženi stranki ni potrebno presojati dopustnosti dokazov hrvaškega sodišča, dokazne ocene sodišča in odločitve sodišča, tožena stranka bi morala presoditi, ali je bilo tožnici v kazenskem postopku zagotovljeno pošteno obravnavanje, ali pa je šlo za političen proces. Ne samo, da tožena stranka ni ocenila, ali je bilo pri sojenju tožnici zagotovljeno pošteno sojenje, je tožena stranka v postopku naredila enake kršitve. Tožničin soprog je v kazenskem postopku vložil veliko število dokaznih predlogov, vendar teh predlogov kazensko sodišče ni obravnavalo. S tem je kršena ustavna pravica in sploh osnovna človekova pravica do poštenega sojenja. Če ob dejstvu, da sodišče v kazenskem postopku ni upoštevalo dokaznega predloga tožnice in njenega moža, da je bil vložen predlog za odvzem opravilne sposobnosti tožničinega moža, da je tožničin mož vložil več ovadb zoper posameznike, ker so grozili njemu in njegovi ženi, da je kazenski postopek tekel 13 let, ter ob dejstvu, da se je tožničin mož zameril uglednim osebnostim na Hrvaškem in zoper njih sprožal sodne postopke, je razlog za ugoditev prošnji za mednarodno zaščito toliko bolj utemeljen. Še bolj je utemeljen ob dejstvu, da je tožničin mož ustanovitelj društva „Branitelji Hrvaške“ in da je napisal veliko knjig, ki so bili v postopku predloženi kot dokaz. Podani pa so tudi pogoji za subsidiarno zaščito. Tožnica naj bi bila na Hrvaškem zaprta na podlagi sodbe, zoper katero je vložen predlog za obnovo postopka in posledično tudi odprta pot do sojenja na Evropskem sodišču za človekove pravice. Poleg tega je bila izpostavljena fizičnim grožnjam in obiskom policistov. Tožnica predlaga, naj sodišče razpiše glavno obravnavo in na obravnavi izvede vse predložene dokaze. Nepravilen je tudi zaključek tožene stranke, da sta tako tožnica kot njen soprog zapustila izvorno državo tik preden bi se morala javiti na prestajanje zaporne kazni in da naj bi bil to razlog za zapustitev izvorne države. Tožena stranka je spregledala, da sta tožnica in njen soprog člana, njen soprog tudi ustanovitelj „Društva hrvaški ljudski odbor“, ki je v bistvu politično gibanje, da je bil zoper oba leta 1996 sprožen kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki to ni, da je postopek trajal kar 13 let, da je bil zoper tožničinega moža sprožen postopek za odvzem opravilne sposobnosti, da je bila postavljena izvedenka psihiatrinja. Glede same vsebine dogodkov pa povzema tožbo njenega moža. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek oziroma prošnji tožnice za podelitev mednarodne zaščite ugodi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene ugovore in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da se tožnica sklicuje na listine, ki jih je predložil njen mož in na izvedbo dokazov, ki jih je predlagal, pri tem pa ne navaja, kako je to vplivalo ali bi moglo vplivati na pravilnost odločitve glede njene vloge. Zakaj ni v spisu navedla vseh listin, ki jih je predložil mož tožnice, je obrazložila, prav tako, zakaj ni izvedla dokaza z izvedencem medicinske stroke – psihiatrije. V obrazložitvi odločbe pa je navedla vse listine, ki jih je predložila tožnica. Glede uveljavljanja kršitve 23. člena Ustave RS ne razume, zakaj tožnica uveljavlja kršitev pravice do sodnega varstva in poštenega sojenja, saj ji to ni bilo preprečeno ali onemogočeno. Glede pooblaščenke B.B. navaja, da je tožnica dne 11. 5. 2010 s pisnim pooblastilom pooblastila B.B., sodelavko PIC, za zastopanje v postopku. Glede navedb tožnice, da tožena stranka ni ocenila, ali je bilo tožnici na Hrvaškem zagotovljeno pošteno sojenje, navaja, da je v okviru navedb moža tožnice ocenila kazenski postopek na Hrvaškem, pri čemer se je opredelila tudi do pravice do poštenega sojenja. Nadalje meni, da se tožnica pri podaji svoje prošnje v večji meri sklicuje na okoliščine, ki zadevajo njenega moža. Opozarja, da tožnica v postopku pred toženo stranko ni navedla, da se ukvarja s politiko ter posledično tega tudi ni uveljavljala v postopku in tudi v sami tožbi zgolj pavšalno navaja, da to ni nezanemarljivo. Predlaga, naj sodišče zadevi, ki se vodita pod opr. št. I U 1454/2011 in I U 1455/2011 združita.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi poudarja, da je tožena stranka dolžna natančno navesti, zakaj je nekatere dokaze sprejela kot relevantne in katere dokaze je zavrnila. Meni tudi, naj se na glavni obravnavi razčisti, ali je tožnica podpisala pooblastilo B.B.. Vztraja, da takšnega pooblastila ni podpisala. Kot neutemeljene pa ocenjuje navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da naj bi v okviru navedb tožničinega moža ocenila kazenski postopek na Hrvaškem in se opredelila do pravice do poštenega sojenja. Predlaga, naj sodišče tožbenemu zahtevku ugodi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Tožena stranka je pravilno zaključila, da je tožnica prošnjo za mednarodno zaščito utemeljevala predvsem s pritiski in ustrahovanjem s strani policije po moževem odhodu v Azilni dom v Ljubljani ter anonimnimi telefonskimi klici, ki so vsebovali grožnjo o fizičnem napadu na prosilca in vnuka, posredno pa tudi na obsodbo na zaporno kazen. Opozarjala je tudi na zdravstvene težave, ki so se pojavile v času njenega bivanja v Sloveniji, kar naj bi bila posledica političnega preganjanja na Hrvaškem.

7. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da „obiski“ policije, ki so tožnico spraševali, kje se nahaja njen soprog, ne pomenijo preganjanja v smislu 26. člena ZMZ. Po navedenem členu dejanja preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije morajo biti dovolj resne narave, ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Dejanja preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije so predvsem: dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona; dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke. Ničesar od navedenega tožnica v postopku ni izpostavila v takšni meri, da bi bilo mogoče tudi po presoji sodišča sklepati, da so obiski policistov pri tožnici pomenili izpolnjevanje pogojev preganjanja iz citiranega člena. Tudi (morda) neprimerno ravnanje enega izmed policistov je tožena stranka pravilno ocenila, da ne dosega kriterija preganjanja iz 26. člena ZMZ.

8. Pravilno je tudi presodila, da zaradi anonimnih klicev, ki jih je prejemala tožnica, ne more pridobiti statusa begunca. Tožnica je pojasnila, da je anonimne klice prijavila policiji, po prijavi pa so anonimni klici prenehali.

9. Pravilno se je opredelila tudi do zdravstvene dokumentacije tožnice, ki jo je v postopku predložila tožnica (odpustnici UKC z dne 24. 9. 2010 in 2. 11. 2010), ki tudi po mnenju sodišča ne kažeta na mogočo povezavo med zatrjevanim preganjanjem in njeno boleznijo (vnetje trebušne slinavke). Sodišče sicer nima strokovnega znanja za presojo zdravstvene dokumentacije, vendar je ob presoji le te upoštevalo, da se tožnica na listini (odpustnici) ob zaslišanju ni sklicevala, prav tako ne v tožbi.

10. Sodišče pritrjuje tudi presoji tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izpolnjevanja statusa subsidiarne zaščite. Pravilno je presodila, da dejstvo, da bo tožena stranka (verjetno) morala ob vrnitvi v izvorno državo oditi na prestajanje kazni zapora, na katero je bila pravnomočno obsojena, ne more pomeniti izpolnjevanje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite (resne škode), določene v 28. členu ZMZ, kar je pogoj za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi tretjega odstavka 2.člena ZMZ. Prav tako ne dejstvo, da je vložila izredna pravna sredstva zoper pravnomočno odločitev sodišč. Za odločitev v zadevi je pomembno, da je bila tožnica na zaporno kazen pravnomočno obsojena, tožena stranka pa je pravilno presodila, da je bila obsojena v postopku, v katerem so ji bila zagotovljena vsa procesna jamstva in ni bi bila obsojena, kakor je zatrjevala, v „političnem procesu“.

11. Tožena stranka je pravilno presodila tudi okoliščine, da je tožnica izvorno državo večkrat zapustila in to po tem, ko so jo že obiskali policisti. Vsakokrat je obiskala svojega soproga v Azilnem domu v Ljubljani, nato pa se v izvorno državo vrnila. Šele po tem, ko je bil zavrnjen njen predlog za odlog izvršitve kazni, pa je v Republiki Sloveniji zaprosila za priznanje mednarodne zaščite. V postopku in tudi v tožbi je izpostavila dejstvo, da je bila obsojena za kaznivo dejanje, ki naj ne bi obstajalo, da niso bile zaslišane priče in izvedenci, ki jih je predlagala. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je Vrhovno sodišče Republike Hrvaške podrobno in argumentirano pojasnilo, zakaj so dejanja, ki jih je tožnica storila, kazniva dejanja, opredelilo se tudi do dokaznih predlogov tožnice. Pravilna je ocena tožene stranke, da na podlagi predložene sodbe Vrhovnega sodišča RH ter Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu ne izhaja, da bi šlo za arbitrarno odločitev ter da so bila v postopku zagotovljena vsa procesna jamstva. Poleg tega ni nepomembno, da je tožnica na zaslišanju izjavila, da v kolikor ne bi bila obsojena na zaporno kazen, Republike Hrvaške ne bi zapustila. Zato sodišče ponovno pritrjuje toženi stranki, da tožnica ni izkazala izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, saj tudi vzročna zveza med obsodbo za kaznivo dejanje in zapustitvijo izvorne države ter vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito ni izkazana.

12. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožena stranka ni navedla vseh dokazov, ki jih je tekom postopka pridobila. Iz drugega odstavka 6. strani obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da se navedbe v zvezi s predložitvijo dokazov nanašajo na tožničinega soproga in ne na tožnico. Tožena stranka se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na izjave tožnice, dane ob podaji prošnje in na zaslišanju, na sodbo Županijskega sodišča v Slavonskem Brodu št. K-32/04-137 z dne 8. 1. 2004, na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške št. I Kž 282/09-06 z dne 23. 12. 2005 ter na odpustnici Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana z dne 23. 9. 2010 in 2. 11. 2011. Na druge listine se tožena stranka v obrazložitvi ne sklicuje. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da se izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Obsežna dokumentacija, ki se nahaja v upravnem spisu, se namreč nanaša na tožničinega soproga , med drugim se v upravnem spisu nahajajo tudi knjige, katerih avtor je. Katera knjiga in kateri del knjige naj bi se konkretno nanašala na tožnico, pa le ta v postopku ni pojasnila. Tožena stranka v izpodbijani odločbi niti ne navaja, da bi katerega od dokazov, ki jih je predložila tožnica, zavrnila, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi to svojo odločitev tožena stranka morala pojasniti.

13. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor kršitev 22. ter 23. člena Ustave Republike Slovenije. Pravica tožnici do sodnega varstva in poštenega sojenja ni bila odvzeta, saj tožnici ni bila odvzeta pravica do vložitve tožbe. Kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije do enakega varstva pravic pa tožnica ni obrazložila. Ni razvidno, zakaj naj bi v tem konkretnem postopku tožnici ne bi bilo zagotovljeno enako varstvo njenih pravic v postopku pred sodišči ali pred drugimi državnimi organi.

14. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka nepravilno kot tožničino pooblaščenko upoštevala B.B., ter da ji pooblastila ni izstavila. To iz upravnih spisov ne izhaja. Iz pooblastila z dne 11. 5. 2010 jasno izhaja, da je tožnica, rojena …. 1. 1946, pooblastila B.B., sodelavko Pravno informacijskega centra v Ljubljani, za zastopanje v postopku pridobitve mednarodne zaščite. V tožbi je sicer zatrjevala, da pooblastila ni podpisala, ter da naj sodišče to dejstvo razčisti na glavni obravnavi, vendar po vpogledu v upravni spis ni mogoče pritrditi tožnici, da se z zastopanjem B.B. ne bi strinjala. Ugovor tožnice glede podpisa na pooblastilu je po mnenju sodišča pavšalen in sodišče tožbeni ugovor zavrača, zato glavna obravnava zaradi izvedbe tega dokaza ni potrebna. Poleg tega pa tudi iz same prošnje za priznanje mednarodne zaščite in zaslišanja tožnice izhaja, da je bila ob obeh procesnih dejanjih prisotna tudi pooblaščenka B.B., predstavnica PIC-a, ki je podpisana na koncu prošnje, tam pa je podpisana tudi tožnica in ni navedeno, da se ne bi strinjala, da je bila kot pooblaščenka prisotna tudi B.B.. Zato tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da odločba ni bila pravilno vročena. Tudi morebitna nepravilna vročitev na odločitev ne bi imela vpliva, tožnica je bila z odločbo seznanjena in je tudi zoper njo vložila pravno sredstvo.

15. Sodišče se strinja s tožbenim ugovorom, da tožena stranka ne sme presojati pravilnosti in zakonitosti sodb hrvaških pravosodnih organov, vendar glede na ugovor in navedbe v prošnji, da je šlo za politični proces, se sodišče strinja s toženo stranko, da so bila tožnici v postopku zagotovljena vsa procesna jamstva. Tožnico je v postopku zastopal odvetnik, imela je možnost pritožbe na Vrhovno sodišče Republike Hrvaške, dejstvo, da so bili dokazni predlogi zavrnjeni, pa tudi po presoji sodišča ne more pomeniti, da ji pošteno sojenje ni bilo zagotovljeno.

16. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ni izvedla dokaznega predloga tožničinega moža s postavitvijo izvedenca psihiatra, saj iz ugovora ni razvidno, kako bi izvedba dokaza lahko vplivala na odločitev o prošnji tožnice. Prav tako so pravno neupoštevni v tem postopku tožbeni ugovori, ki se nanašajo na tožničinega moža, da je bil na Hrvaškem vložen predlog za odvzem njegove opravilne sposobnosti in da je sam vložil več ovadb zoper posameznike, ker so mu grozili, prav tako ne, da se je tožničin mož zameril uglednim osebam na Hrvaškem in so bili zoper njena sproženi sodni postopki. Prav tako ne, da je tožničin mož ustanovitelj društva Branitelji Hrvaške. Pravilno pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo opozorila, da je tožnica šele v tožbi izpostavila dejstvo, da se je morala ukvarjati s politiko, ker so tudi nanjo vršili pritiski in prikazovali, da ima njen mož druge ženske in podobno.

17. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, da bila tožnica upravičena do pridobitve mednarodne zaščite zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva (obnove postopka). Vsakdo ima ob zakonskih pogojih možnost vložiti izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločitev sodišč, vendar vložitev izrednega pravnega sredstva samo po sebi še ne more biti razlog za priznanje subsidiarne zaščite. Pogoji za priznanje subsidiarne zaščite so v ZMZ jasno določeni.

18. Ker sta torej odločba in sklep pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče ni sledilo predlogu tožnice, naj opravi glavno obravnavo. Predlog za opravo glavne obravnave mora biti obrazložen v takšni meri, da bi sodišče lahko presodilo, katera dejstva naj bi izvedba dokazov potrdila. Sodišče tudi ni združilo tožbe tožnice in njenega soproga v en postopek, kot je predlagala tožena stranka, ker gre za dve različni zadevi, saj se tožeči stranki v obeh zadevah razlikujeta.