Jedro

Izvršljiv notarski zapis je izvršilni naslov, na katerega je sodišče prve stopnje v skladu z načelom formalne legalitete vezano, zato ugovorno zatrjevana ničnost notarskega zapisa ne predstavlja pravno upoštevnega ugovornega razloga v tem izvršilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice (1. točka izreka), zavrnilo dolžničin predlog za odlog izvršbe (2. točka izreka), sklenilo, da dolžnica sama krije stroške ugovornega postopka (3. točka izreka) ter dolžnici naložilo, da upniku v roku 8 dni povrne 269,70 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Odločitev sodišča prve stopnje v celoti s pravočasno pritožbo izpodbija dolžnica in v njej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) . Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju obrazložitve, ko bo nanje tudi odgovorjeno. Sodišču druge stopnje je smiselno predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje preozko interpretiralo pravno relevantne ugovorne razloge in izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da je izvršilno sodišče v izvršilnem postopku vezano zgolj in izključno na izvršilni naslov in da ne more samo presojati veljavnosti izvršilnega naslova. Ponovno poudarja, da je notarski zapis, na podlagi katerega je upnik predlagal izvršbo, ničen, in navaja, da gre za reševanje predhodnega vprašanja.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je notarski zapis SV 812/2006 z dne 12. 9. 2006, ki je v obravnavanem primeru podlaga za izvršbo, izvršljiv (ker so izpolnjeni pogoji po 20.a členu ZIZ) in kot tak predstavlja veljaven izvršilni naslov v skladu s 17. členom ZIZ. Na izvršilni naslov je izvršilno sodišče v postopku izvršbe v celoti vezano (načelo formalne legalitete) in se v pravilnost postopka nastanka oz. izdaje izvršilnega naslova, ne more spuščati. Zato sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati dolžničinih ugovornih navedb o ničnosti notarskega zapisa. Pomen načela formalne legalitete se kaže v tem, da izvršilno sodišče ne more presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova ter vanj posegati, ampak lahko v korist upnika zoper dolžnika (kot izhajata iz izvršilnega naslova) dovoli izvršbo le glede tiste obveznosti in v takšnem obsegu, kot je to določeno v izvršilnem naslovu. Takšna ureditev je posledica dejstva, da sta se obstoj in višina terjatve že ugotavljala v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, zato je izvršilni postopek v tem primeru namenjen zgolj realizaciji upnikove terjatve. Na izvršilni naslov je izvršilno sodišče vezano, vse dokler ta ni spremenjen, odpravljen ali razveljavljen, tega pa dolžnica v ugovoru ni zatrjevala.

Glede nadaljnjih pritožbenih navedb, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi obstoj vseh predpostavk za dovoljenost izvršbe, je odgovoriti, da v ugovornem postopku sodišče prve stopnje presoja razloge, ki jih v ugovoru navede dolžnik, po uradni dolžnosti pa pazi na razloge, ki preprečujejo izvršbo v skladu z drugim odstavkom 55. člena ZIZ, kar je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tudi storilo.

Pritožbene navedbe, da rok za prostovoljno izpolnitev ni določen, ta rok pa bi moralo določiti sodišče prve stopnje in odrediti izvršbo ob pogoju, da dolžnica v roku, ki ga je določilo sodišče, ne bo izpolnila svoje obveznosti, pa v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ predstavljajo nedovoljeno navedena dejstva v pritožbenem postopku. oz. nedopustno širjenje ugovornih navedb, saj dolžnica ni pojasnila, zakaj brez svoje krivde teh dejstev ni mogla navesti že v ugovoru. Tudi sicer pa v obravnavanem primeru ne gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine (tretji odstavek 44. člena ZIZ), niti za primer iz drugega odstavka 21. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje je ob presoji ugovorno podanih trditev pravilno zaključilo, da dolžnica v ugovoru ni navedla nobenega pravno upoštevnega dejstva, tj. dejstva, ki bi preprečevalo izvršbo (kot so ti primeroma našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ), zato je njen ugovor pravilno zavrnilo (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

Pritožba dolžnice zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe (2. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (3. in 4. točka izreka) je neobrazložena, saj v njej dolžnica ni pojasnila razlogov, zaradi katerih bi naj bile navedene odločitve nepravilne. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje v 2., 3. in 4. točki izreka izpodbijanega sklepa preizkusilo le v okviru razlogov, na katere v skladu z drugim odstavkom

350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pri tem pa ni zasledilo nepravilnosti oz. kršitev.

Po opisanem je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu materialnopravno pravilna, v postopku na prvi stopnji pa ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).