Jedro

Vlagatelj zahteve za vračilo premoženja mora v postopku izkazati obstoj pravne kontinuitete, torej pravno nasledstvo po organizaciji, ki ji je bilo premoženje odvzeto. Pravno nasledstvo pravnih oseb pa se presoja po splošnih predpisih statutarnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb in se izkazuje z vpisi v ustrezen register.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Lendava zavrnila zahtevek tožnice za vrnitev oziroma razdružitev kmetijskih zemljišč navedenih v izreku odločbe, ki so bila predmet prenosa na A., B., C.. V obrazložitvi odločbe navaja, da se je dne 1. 1. 1978 takratni sistem D. reorganiziral v nov sistem A., ki je postal sestavljena organizacija združenega dela (SOZD). Iz E. je nastala nova delovna organizacija z imenom M. o.sol.o. Iz druge ekonomske enote na območju Občine Lendava pa je iz sistema D. nastala C. v sestavi F.. Reorganizacija in statusna sprememba je bila izvedena na podlagi izvedenih referendumov, v okviru katerih je bilo tudi odločeno, da bodoča kmetijska zadruga prenese vsa kmetijska zemljišča, ki ležijo na območju Občinskega sodišča Lendava z dnem 1. 1. 1978 na A., B. C.. O. pa se je po reorganizaciji v okviru sistema A. ukvarjala le s kooperacijo, ne pa tudi z lastno kmetijsko proizvodnjo. Tako po 1. 1. 1978 ni imela v uporabi in upravljanju kmetijskih zemljišč.

V okviru O. o.sol.o. so bile organizirane Temeljne zadružne organizacije (TZO) kot kmetijske kooperacije X., Y., Z. Na podlagi preoblikovanja po Zakonu o zadrugah (ZZad) so bile v letu 1992 ustanovljene G. z.o.o., H. z.o.o., I. z.o.o. in J. z.o.o.. Tožnica je torej pravna naslednica M. o.sol.o.. Na podlagi akta o preoblikovanju je tako postala lastnica zadružne lastnine, ki jo je do preoblikovanja upravljala N. o.sol.o. in sicer tistega premoženja, ki se je nahajalo na njenem območju. Zahtevek tožnice za vrnitev ali razdružitev premoženja pa se nanaša na nepremičnine, ki so bile ob reorganizaciji D. v A. prenesene na B., C., tožnica pa ni pravna naslednica navedenega subjekta. Nepremičnine, katerih vračilo zahteva tožnica, je namreč pridobila D. za svoj račun, saj je bila na D. prenesena vsa državna lastnina in so dotedanje kmetijsko obdelovalne zadruge kot pravni subjekti prenehale obstajati. Znotraj D. je šlo za organizacijo ekonomskih enot in obratov, katerim je bilo dodeljeno le upravljanje določenih družbenih sredstev.

Prvostopni organ nadalje ugotavlja, da je bilo v zadevi vlagateljice G. z.o.o. vrnjeno oziroma razdruženo premoženje v skladu z določbami 66. člena ZZad, vendar navedeno dejstvo, to je, da je bilo v primerljivi zadevi odločeno drugače, ne pomeni, da ni mogoče sprejeti drugačne odločitve. Prvostopni organ namreč v obravnavani zadevi ne more slediti odločbi, izdani v zvezi z zahtevo G., in sicer iz razlogov, ki jih je navedel v tej odločbi.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno. Tožeča stranka bi lahko bila upravičenka do vračila obravnavanih nepremičnin, če bi bila pravna naslednica A., B., C.. Pravno nasledstvo se ugotavlja na podlagi vpisov v sodni register. Iz sodnega registra pa je razvidno, da je tožnica pravna naslednica E. o.sub.o., ki je bila del delovne organizacije M. o.sol.o., medtem ko so bile nepremičnine, na katere se nanaša zahtevek, v premoženju B. n.sol.o., ki je bil delovna organizacija v sestavi D.. Tožnica torej zahteva vračilo nepremičnin po pravnem subjektu, po katerem ni pravna naslednica. Ker se pravno nasledstvo ugotavlja le na podlagi vpisov v sodnem registru, niso relevantni tožničini pritožbeni ugovori o načinu pridobitve nepremičnin.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je na podlagi 66. člena ZZad upravičenka za vračilo oziroma razdružitev nepremičnin, ki so bile brez nadomestila prenesena na drugo pravno osebo. Ugovarja kršitev načela enakosti, ker je upravni organ v identični zadevi upravičenke G. z.o.o. ugodil zahtevku, ker je navedeno zadrugo štel kot naslednico D.. Tožeča stranka in G. sta imeli istega pravnega prednika in sta nastali z istim aktom o preoblikovanju A., zato glede pravnega prednika delita isto usodo. Tožena stranka zato glede pravnega nasledstva ne bi smela sprejeti drugačnega zaključka, kot v že pravnomočno rešeni zadevi G. Prav tako meni, da tožena stranka svoje odločitve ne bi smela opreti le na podatke sodnega registra, temveč bi morala pri odločitvi upoštevati zgodovinsko pravne okvire samoupravnega organiziranja in delovanja gospodarskih subjektov v preteklosti. Čeprav obrati niso bili evidentirani v sodnem registru kot samostojni pravni subjekt, so pa dejansko bili zaključene gospodarske celote z določenimi pravnimi upravičenji, torej nosilci pravic in obveznosti v gospodarskem prometu. Tožeča stranka je tako od konca druge svetovne vojne do leta 1992 ves čas delovala na istem območju, z istim premoženjem, vendar le v različnih oblikah samoupravnih socialističnih združevanj, ki so ji dajala ali jemala pravno samostojnost, ne pa tudi dejanske samostojnosti. Do leta 1978 je bila organizirana kot Obrat za kmetijsko kooperacijo, ki je bil dejansko popolnoma samostojen in je sklepal pravne posle, po letu 1978 pa je delovala v okviru A. kot M.. Tožena stranka bi zato morala upoštevati pravno ureditev znotraj gospodarskih subjektov, to je notranjo pravno organiziranost in njihovo samostojnost. Vztraja, da je dejanska pravna naslednica Obrata za Kmetijsko kooperacijo v okviru D., ki je dejansko kot samostojen gospodarski subjekt opravljal gospodarsko dejavnost, in iz katerega je nastala A., to je pravni prednik tožeče stranke. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo navaja, da so le vpisi v sodni register odločilnega pomena za presojo pravnega nasledstva. Z vpisom v sodni register namreč poslovni subjekt pridobi pravno in poslovno sposobnost, ki pa je E. o.sub.o. ni imela. Po določbah Zakona o podjetjih je sicer del podjetja lahko imel v pravnem prometu določene pravice in obveznosti, vendar je bilo to treba vpisati v sodni register. Pri tem pa je tudi v takšnem primeru sklepal posle v imenu in za račun matičnega podjetja. Prav tako tožeča stranka ni bila ustanovljena po določbah 73. člena ZZad, zato tudi njeno pravno nasledstvo po B. n.sol.o. z ustreznimi vpisi v sodni register ne more biti izkazano. Predlaga zavrnitev tožbe ter povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožeča stranka izkazala pravno nasledstvo za vrnitev zadružnega premoženja na podlagi 65. člena ZZad. V zahtevi za vračilo zadružnega premoženja z dne 22. 2. 1993 je tožnica navedla, da je pravna naslednica Š. ter da zahteva vračilo nepremičnin, ki so bile ob ustanovitvi F. brezplačno prenesene na B., C..

ZZad je v 65. in 66. členu uredil premet vračanja kot tudi upravičence za vrnitev zadružnega premoženja. Po določbi prvega odstavka 65. člena ZZad se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike v skladu s tem zakonom, vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oziroma zadružnim zvezam. Po določbi 66. člena pa so upravičenci do vračila zadružnega premoženja zadružne organizacije oziroma organizacije kooperantov, ki jim je bilo po 9. 5. 1945 premoženje brez nadomestila podržavljeno ali brez nadomestila preneseno na drugo pravno osebo oziroma so ga vložile, združile ali ga prenesle na drugo pravno osebo. Če teh ni, so upravičenci njihovi pravni nasledniki.

Vlagatelj zahteve torej mora v postopku izkazati obstoj pravne kontinuitete, torej pravno nasledstvo po organizaciji, ki ji je bilo premoženje odvzeto. Pravno nasledstvo pravnih oseb pa se presoja po splošnih predpisih statutarnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb, zato se pravno nasledstvo izkazuje z vpisi v ustrezni register.

Sodišče se strinja s toženo stranko, da tožnica ustreznega pravnega nasledstva (glede premoženja) ni izkazala. Iz zgodovinskih izpisov sodnega registra izhaja, da je bila leta 1962 organizirana D., h kateri se je leta 1974 pripojila M.. Leta 1978 se je D. razdelila na več delovnih organizacij s temeljnimi zadružnimi organizacijami. V posledici navedenega je bila dne 31. 5. 1978 D. izbrisana iz sodnega registra, konstituirane pa so bile med drugim delovne organizacije B. n.sol.o. in C. o.sol.o. Novo konstituirane delovne organizacije so se združile v SOZD. V okviru Š. o.sol.o. so bile organizirane temeljne zadružne organizacije in sicer Kmetijska kooperacija X., Y. in Z., vse z obliko odgovornosti o.sub.o.. M. o.sol.o. je bila zaradi preoblikovanja dne 24. 8. 1992 izbrisana iz sodnega registra, ustanovljene pa so bile nove zadruge, vse z obliko odgovornosti z.o.o.. Tožeča stranka je glede na navedeno pravna naslednica M. o.sol.o.., kar v zadevi tudi med strankami ni sporno.

Iz podatkov spisa, kakor tudi navedb tožeče stranke pa izhaja, da so bile nepremičnine, katerih vračilo zahteva tožeča stranka na podlagi določb ZZad, ob reorganizaciji D. v letu 1978 v SOZD A. prenesene na B., C.. Glede na ugotovitve pod točko 12. te obrazložitve pa tožeča stranka ni pravna naslednica navedenega pravnega subjekta (tega tudi sama ne zatrjuje), torej ne izkazuje svojega upravičenja za vračilo premoženja po navedeni organizaciji, v premoženje katere so bile sporne nepremičnine prenesene.

Ker je kot pravno nasledstvo pravnih oseb treba razumeti pravno nasledstvo v statusnem smislu, kajti šele z vpisom v ustrezni register pravne osebe pridobijo pravno osebnost, sodišče zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor, da je treba v obravnavanem primeru upoštevati samoupravno organiziranost in pravno ureditev znotraj gospodarskih subjektov, to je notranjo pravno organiziranost in dejansko samostojnost organizacijskih enot, ker je pravna prednica tožeče stranke ves čas delovala na istem območju z istimi nepremičninami in v isti poslovni zgradbi, pri čemer so se menjavale le samoupravne oblike organiziranosti. Delovanje na istem območju še ne zagotavlja, da gre med pravnimi osebami za pravne naslednike, prav tako je pri omejeni poslovni sposobnosti posameznih enot šlo za delovanje v imenu in za račun podjetja, v sestavu katerega je bila ustanovljena posamezna enota.

Neupošteven pa je tudi tožbeni ugovor o kršitvi načela enakosti, ker je tožena stranka v identični zadevi, kjer je bila vlagateljica zahteve za vračilo premoženja G. z.o.o., štela, da je navedena zadruga izkazala pravno nasledstvo po D.. Sodišče ugotavlja, da sta po podatkih sodnega registra tožeča stranka in G. dejansko nastali iz Š., o.sol.o., vendar pa sodišče v okviru načela enakosti ni vezano na odločitev upravnega organa, ki ni bila predmet presoje v sodnem postopku.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki sta jih navedla upravna organa v svojih odločbah, zato se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.