Jedro

Ker SPZ v 32. členu zagotavlja posestvo varstvo vsakemu posestniku ne glede na dejavnost, s katero se ukvarja, so pritožbene navedbe, s katerimi toženca izpodbijata tožnikovo aktivno legitimacijo, neutemeljene.

Glede na to, da je obravnavana tlakovana pot edini dostop do nepremičnin tožnika, ki ga vsakodnevno uporablja, je presoja sodišča prve stopnje, da je postavljanje koles in vozička na pot ob prizidku, ki terja umikanje koles in vozička, motilno ravnanje.

Postavitev gradbenega odra na dovozu, ki ga uporabljata tudi toženca (kar v pravdnem postopku med pravdnimi strankami ni bilo sporno), ki je bil postavljen za krajši čas zaradi vzdrževalnih del in po opravi del tudi v celoti odstranjen, ne predstavlja motenja posesti. Potrebna vzdrževalna dela namreč ne predstavljajo motenja posesti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep v zvezi s sklepom z dne 9. 12. 2021 delno spremenita: - v II. točki izreka tako, da se iz besedila črta besedna zveza „ ter gradbeni oder“ in se zahtevek v delu, ki se nanaša na odstranitev gradbenega odra, zavrne.

- v III. točki izreka sklepa tako, da se beseda „posest“ nadomesti z besedo „souporabo.“

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom v zvezi s sklepom z dne 9. 12. 2021 je sodišče prve stopnje zavrglo ugotovitveni del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da ga toženca motita v posesti nepremičnine – dovoza, ki poteka od javne ceste s parc. št. 843/3 k.o. X po parceli 123/1 k.o. X in ob južni strani toženčeve hiše na parceli 123/2 k.o. X do nepremičnin in objektov parc. št. 123/1 in 122/1, obe k.o. X s tem, da od 12. 5. 2019 redno postavljata kolesa in otroški voziček, od julija 2021 dalje pa še gradbeni oder, ter s tem onemogočata vožnjo z vsemi vozili po obstoječem dovozu (I. točka izreka). Ugodilo je restitucijskemu zahtevku, da sta dolžna toženca solidarno v roku enega dneva po prejemu tega sklepa odstraniti vsa kolesa, otroški voziček ter gradbeni oder ter vse morebitne druge stvari, postavljene ob južni strani hiše Ulica ... ter tožniku zagotoviti prosto in neovirano uporabo dovoza z vsemi vozili (II. točka izreka). Tožencema je v bodoče prepovedalo posegati s takšnimi in podobnimi ravnanji v posest tožeče stranke na nepremičnini – dovozu, ki poteka od javne ceste s parc. št. 843/3 k.o. X po parceli 123/1 k.o. X in ob južni strani toženčeve hiše na parceli 123/2 k.o. X do nepremičnin in objektov parc. št. 123/1 in 122/1 obe X (III. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženca dolžna solidarno povrniti tožniku stroške postopka v znesku 2.954,80 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek v delu, s katerim je tožnik zahteval, da pritožba proti sklepu o motenju posesti ne zadrži izvršitve sklepa (V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje, kar izhaja iz vsebine izreka sklepa, spregledalo spremenjeni izrek modificiranega zahtevka z dne 23. 7. 2021 ter da v izpodbijanem sklepu ni odločitve o delu zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da pritožba zoper sklep o motenju posesti ne zadrži izvršitve sklepa. Ni res, da so očitana ravnanja tožencev le moteča, ampak v določenih primerih onemogočajo dostop, kar sta potrdili priči A. A. in B. B., zaradi česar bi sodišče moralo odločiti, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve. Opisane pomanjkljivosti v izreku predstavljajo kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Tožnik se ne strinja z odločitvijo, da se v ugotovitvenem delu tožbeni zahtevek zavrže. Kljub temu, da je po novejši sodni praksi ugotovitveni del nepotreben, ga sodna praksa še vedno dopušča, kadar predstavlja povezano celoto z restitucijskim in prepovednim delom zahtevka. Ker je sodišče ugotovitveni del zahtevka zavrglo, je odločitev v tem delu obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je sodišče menilo, da je ugotovitveni del zahtevka nedopusten, bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo in tožnika pozvati k preoblikovanju tožbenega zahtevka.

4. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženca) se pritožujeta zoper sklep iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ga spremeni tako, da tožbo v celoti zavrže oz. zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačno je stališče sodišča, da je bila tožba vložena pravočasno, saj so tožnik in njegovi sorodniki po izgradnji prizidka leta 2018 kot tudi že prej po spornem dovozu vozili enako kot v času po zatrjevanem motilnem ravnanju. Izvajanje posesti se zaradi spornega dejanja ni v ničemer spremenilo. To prikazujejo fotografije (B31, B32, B33), zaradi česar za presojo fotografij ni bilo potrebno zanašanje na ocene zaslišanih prič. Sodišče v sklepu ni argumentirano pojasnilo, zakaj fotografij ni upoštevalo samih po sebi, ampak je presojo vsebine fotografij prepustilo laičnim ocenam prič. Glede načina vožnje pred motilnim ravnanjem pritožba povzema izpoved tožnika, delno tudi izpoved C. C., D. D., E. C., F. D., G. G., H. H. Do izpovedb prič glede vprašanja, kje se je vozilo pred majem 2019, se sodišče ni kritično opredelilo, prav tako se ni opredelilo do izpovedi tožnika in toženca glede vprašanja, kje se je vozilo pred majem 2019. Tudi do izpovedb prič F. D., G. G. in I. D. glede vprašanja, kje sta toženca pred majem 2019 puščala kolesa, se je sodišče opredelilo napačno in je napačno ocenilo, da naj bi bile izpovedi teh prič neverodostojne glede na izpovedbo prič H. H. in J. J. Sodišče je namreč spregledalo, da je izpoved teh prič v zvezi s postavljanjem koles pred motilnim ravnanjem povsem skladna z izpovedjo tožnika, ki je potrdil puščanje koles na dovozu. Toženca sta kolesa na stopniščno ograjo in prizidek prislanjala že pred motilnim ravnanjem. Glede načina vožnje pa je sodišče napravilo zaključek, da se je tudi pred spornimi ravnanji zapeljalo na travo, če je bilo to potrebno glede na spretnost voznika in velikost oz. višino vozila. Napačno je stališče sodišča v 8. točki obrazložitve, ki se sklicuje na stanje, ki je obstajalo pred tlakovanjem dovoza. Kje je bil postavljen plot in kje so stale rože, ni pomembno. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede izvajanja posesti pred majem 2019, saj se s postavljanjem koles na stopniščno ograjo in prizidek izvajanje posesti ni spremenilo. Zato je vložena tožba prepozna. Ravnanje, ki ga tožnik očita tožencema, ni motilno ravnanje, saj gre za ravnanje, ki na posest tožnika ne vpliva oz. ne vpliva bistveno. Vsaka neznatna sprememba dejanskega stanja pa še ne pomeni motenja posesti v pravnem smislu. Dve kolesi in otroški voziček nikakor ne preprečujejo ali otežujejo dostopa do tožnikovih nepremičnin. Šlo bi lahko kvečjemu za nebistveno spremembo dejanskega stanja, ki za sodno varstvo ne zadostuje. Vožnja mimo koles in otroškega vozička ne predstavlja prav nobenih težav. Postavitev koles in otroškega vozička ne predstavlja take obremenitve za tožnika in tretje osebe, da bi bil tožnik upravičen do posestnega varstva. Kolesi in voziček lahko kdorkoli z lahkoto umakne in to enostavno brez fizične sile. Vsakdo lahko ravna kot priči A. A. in B. B., ki sta kolesi in voziček umaknila. Prav tako umikanje koles in vozička ni potrebno, ker je mogoče ovire obvoziti tako, da se zapelje na zemljišče ob tlakovanem delu, ki je v lasti tožnika. Sodišče je zmotno štelo, da že zgolj dejstvo, da je potrebno z desnimi kolesi zapeljati s tlakovanega dela na travo, pomeni pravno relevantno oteževanje izvrševanja posesti. Vožnja osebnega vozila z dvema kolesoma po travi v primerjavi z vožnjo z vsemi štirimi kolesi po tlakovcih ne povzroča ali zahteva kakršnegakoli dodatnega ravnanja pri dostopanju do nepremičnine tožnika. Sodišče je kolesi in voziček neutemeljeno vrglo v isti koš in ju obravnavalo kot eno oviro ter k temu dodalo še vse morebitne druge stvari. Napačen je zaključek, da naj bi toženca tožnika motila s postavljanjem koles in vozička neodvisno od njihovega položaja, saj je tožnik izpovedal, da ga kolesa ne motijo, če so postavljena pokonci. Ob predočbi fotografij je tožnik izpovedal, da ga kolesa motijo, če so postavljena postrani. Zato je neutemeljen zaključek, da morata toženca odstraniti vsa kolesa, otroški voziček in vse morebitne druge stvari, postavljene ob južni strani hiše. Izrek je neutemeljen tudi v delu, ki se nanaša na odstranitev drugih stvari, postavljenih ob južni strani hiše. Očitno je, da sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri, ali je zatrjevano motenje tožnika enako na vseh mestih različno širokega dovoza in ali je zatrjevano motenje tožnika enako ne glede na položaj različnih stvari. Sodišče v zvezi z gradbenim odrom ni upoštevalo soposesti tožencev na spornem dostopu, saj se o soposesti strank sploh ni izrecno opredelilo, dejanskega stanja v tej smeri pa ni ugotavljalo oz. ga je ugotovilo napačno in je napačno uporabilo 25. člen SPZ. Glede gradbenega odra sta toženca trdila, da ravnanje ne more biti motilno, ker gre za kratkotrajno izvajanje del, česar tožnik do sedaj nikoli ni problematiziral. Toženca sta imela na spornem dovozu soposest od 28. 9. 2018 v smislu uporabe dovoza za izvajanje del na hiši, prav tako sta s postavitvijo odra za izvajanje del na hiši izvrševala svojo soposest. Oder je bil postavljen samo za čas izvajanja del. Ugoditev dajatvenemu delu zahtevka je napačna, saj sta toženca na naroku 5. 10. 2021 v spis vložila tri fotografije, iz katerih izhaja, da na južni strani hiše ni več vozička ne odra ne koles in tudi drugih stvari ne, kar potrjujejo tudi izpovedbe K. K., L. C. in toženca. Prav tako pa je prepovedni del izreka širši od dajatvenega dela izreka, saj se nanaša na celotni dovoz od javne ceste. Niti navedbe strank niti dokazni postopek pa se ne nanašajo na tisti del dovoza, ki se nahaja pred prizidkom in javno cesto. Glede tega dela dovoza sodišče ni izvajalo dokazov. Tožnikova aktivna legitimacija ni podana, ker ni izkazal, da bi se sam ukvarjal s kakršnokoli kmetijsko dejavnostjo, zato do posestnega varstva v zvezi z opravljanjem kmetijske dejavnosti ni upravičen. Nosilka kmetijske dejavnosti je C. C. Ker tožnik ni nosilec kmetijske dejavnosti ga ni mogoče šteti za neposrednega niti posrednega posestnika. Ker je napačna odločitev v glavni stvari, je posledično napačna tudi stroškovna odločitev.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožencev in potrditev izpodbijanega sklepa. Toženca na pritožbo tožnika nista podala odgovora.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena; pritožba tožencev je delno utemeljena.

**O pritožbi tožnika**

7. Pritožba tožnika navaja, da je sodišče prve stopnje pri oblikovanju izreka spregledalo zadnjo modifikacijo tožbenega zahtevka in ni odločilo o delu tožbenega zahtevka, s katerim je bilo zahtevano, da pritožba proti sklepu o motenju posesti ne zadrži izvršitve sklepa. Ker je sodišče prve stopnje navedene pomanjkljivosti že odpravilo s sklepom z dne 9. 12. 2021, ki je popravni in dopolnilni sklep (325. in 328. člen ZPP), je pritožba v tem delu posledično neutemeljena.

8. Tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, s katerim je zavrnilo predlog, da pritožba zoper sklep o motenju ne zadrži njegove izvršitve. Razlogi sodišča prve stopnje so utemeljeni, prepričljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Glede na to, da motilna ravnanja tožniku niso onemogočila dostopa do njegovih nepremičnin (dostop pa so otežila), se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tehtni razlogi iz tretjega odstavka 428. člena ZPP, ki bi utemeljevali odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, niso podani.

9. Ker so bile pisne pomanjkljivosti v izreku s popravnim in dopolnilnim sklepom odpravljene z izdajo sklepa z dne 9. 12. 2021, so pritožbene navedbe o zagrešenih kršitvah iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljene, kot tudi očitek o zagrešeni kršitvi 22. in 23. člena Ustave RS.

10. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zavrglo ugotovitveni del tožbenega zahtevka, s čimer se tožnik ne strinja. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo dajatvenemu delu zahtevka (restitucijski in prepovedni del zahtevka), je pravni interes za ugotovitveni zahtevek odpadel, prav tako pa po presoji pritožbenega sodišča zaradi zavrženja ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka ni podana nejasnost izreka. Kljub zavrženju ugotovitvenega dela zahtevka je izrek jasen, zato pritožbeno sodišče pritožbene navedbe o podani kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nedorečenosti izreka, zavrača kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje pred zavrženjem ugotovitvenega zahtevka ni bilo dolžno opraviti materialnoprocesnega vodstva, v katerem bi tožnika opozorilo na nedopustnost ugotovitvenega dela zahtevka.

**O pritožbi tožencev**

11. Pritožbeni očitek, da je vložena tožba prepozna, ker so tožnik in njegovi družinski člani pred majem 2019 po spornem dovozu vozili enako kot po maju 2019 ter že pred majem 2019 puščali kolesa in otroški voziček ob prizidku, ni utemeljen. Toženci se v zvezi z načinom vožnje preko roba tlakovanega dovoza sklicujejo na fotografije (B31, B32, B33), vendar je sodišče prve stopnje glede ugotavljanja načina uporabe dovoza pred majem 2019 v povezavi z navedenimi fotografijami pravilno dokazno ocenilo tudi izpovedbe prič, in sicer izpovedbo prejšnje lastnice M. M., E. C., C. C., ki so vse potrdile, da je bil prej na travnatem delu zemljišča postavljen plot in zasajene rože. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo navedbe tožencev, da se je tudi pred majem 2019 že vozilo čez rob tlakovanega dovoza. Glede ugotavljanja načina vožnje pred majem 2019 ne drži pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče glede tega dokazno oceniti zgolj fotografije tožencev, saj iz fotografij A33 in A34 izhaja nasprotno, da je bil prostor ob meji, kjer je danes rob tlakovanega dovoza, zasajen z rožami, poleg tega pa ne drži pritožbeni očitek, da se do izpovedb prič E. C., C. C., D. D. sodišče prve stopnje ni kritično opredelilo. Na podlagi dokazne ocene prič E. C., C. C., D. D., K. K. in L. C. je sodišče namreč ugotovilo, da se je pred majem 2019 na travo zapeljalo zgolj, če je bilo to potrebno zaradi velikosti in višine vozila ali nespretnosti voznika, kar pomeni, da način vožnje preko roba ni bil običajen način vožnje po tlakovanem dovozu, temveč je šlo zgolj za izjemo, če je bilo vozilo preveliko ali je bil voznik nespreten. Tožnik je v svoji izpovedbi izrecno potrdil, da se je vedno dostopalo tako, da ni bilo treba zapeljati preko robnika na travnik (list. št. 92 spisa), prav tako pa je izpovedal, da toženca pred zatrjevanim motenjem na dovozu nista postavljala stvari, čemur je sodišče prve stopnje sledilo (točka 8. izpodbijanega sklepa), zato ne drži navedba pritožbe, da se v zvezi z načinom vožnje pred majem 2019 in postavljanjem koles na dovoz do tožnikove izpovedbe ni opredelilo. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je tudi toženec v izpovedbi potrdil, da so tožnik in njegovi družinski člani večinoma dostopali tako, da so peljali po tlakovanem delu, le občasno pa tudi tako, da so vozili po travnatem delu, odvisno od spretnosti voznika. Zato pritožbeno vztrajanje, da je bil način vožnje pred majem 2019 enak kot po maju 2019, da se je redno vozilo preko tlakovanega dela dovoza po travi, ni utemeljen.

12. S pritožbeno navedbo, da so toženci že pred majem 2019 puščali kolesa in voziček ob prizidku, pritožnika izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa je sodišče izpovedbe prič, ki sta jih toženca predlagala za dokazovanje tega dejstva, utemeljeno dokazno ocenilo kot neverodostojne, saj priča J. J., ki s pravdnima strankama ni sorodstveno povezana, ni potrdila, da so se voziček in kolesa puščali ob prizidku tako kot po maju 2019. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj v tem delu ni sledilo izpovedbam prič F. D., G. G. in I. D. ter tudi obrazložilo, da so bile izpovedbe prič, predlaganih s strani tožnika glede okoliščine, kdaj sta toženca začela puščati kolesi in voziček ob prizidku, prepričljivejše od prič, ki sta jih predlagala toženca, iz razloga, ker tožnikove priče sporni dovoz praktično vsakodnevno uporabljajo. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je tožnik v svoji izpovedbi potrdil, da sta toženca že pred majem 2019 na dovozu puščala kolesa. Tožnik je namreč izrecno izpovedal, da toženca pred izgradnjo prizidka in pred zatrjevanim motenjem na tem delu zemljišča nista puščala stvari (list. št. 92 spisa). Glede na način vožnje pred majem 2019 in glede na ugotovljeno, da pred majem 2019 toženca nista postavljala raznih stvari ob južnem delu hiše, so pritožbene navedbe, da je bila tožba vložena prepozno, neutemeljene.

13. Pritožbeni očitek, s katerim toženca izpodbijata obstoj ekonomskega interesa tožnika za vložitev motenjske tožbe, ni utemeljen. Drži, da vsaka neznatna sprememba dejanskega stanja ne pomeni motenja posesti v pravnem smislu, vendar po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku in opravi ogleda na kraju, pri katerem je pri rekonstrukciji vožnje prišlo celo do poškodovanja tožnikovega vozila (odbijača), ugotovilo, da tožnik in njegovi družinski člani in osebe, ki po volji tožnika uporabljajo dovoz, dovoza ne morejo uporabljati na način, kot so ga uporabljali do maja 2019, saj morajo zaradi postavljenih ovir zapeljati čez tlakovan dovoz, priče A. A. in B. B. ter N. N. pa so potrdile, da so morali zaradi postavljenih ovir na dovozu, ovire najprej umakniti, da so šele nato lahko zapeljali po dovozu. Glede na to, da je obravnavana tlakovana pot edini dostop do nepremičnin tožnika, ki ga vsakodnevno uporablja, je presoja sodišča prve stopnje, da je postavljanje koles in vozička na pot ob prizidku, ki terja umikanje koles in vozička, motilno ravnanje. Sklicevanje tožencev na to, da se da zapeljati mimo kolesa, če ni postavljeno postrani, pri čemer se pritožba sklicuje na izpovedbo tožnika, pa je neutemeljeno, saj je dokazni postopek potrdil, da so bila kolesa postavljena postrani, zaradi česar je bilo potrebno pred vožnjo čez dovoz najprej odstraniti kolesa in voziček. Tožnik je namreč s svojo izpovedbo kot tudi z izpovedbami prič A. A., B. B. in N. N. ter z izpovedbami prič, družinskih članov, potrdil, da so bila kolesa in voziček postavljena tako, da vožnja po tlakovanem delu brez umikanja na travnati del oziroma odstranitve koles in vozička ni bila možna. O tem se je prepričalo tudi sodišče prve stopnje ob ogledu, ko je ob opravi rekonstrukcije ugotovilo, da vožnja ob postavljenih kolesih in vozičku, kot so bila postavljena na fotografijah, ni možna brez umikanja stvari oziroma obvoza čez tlakovano pot. Zato je v delu, ki se nanaša na odstranitev koles, otroškega vozička in stvari, postavljenih ob južni strani hiše tožencev, restitucijskemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Navedbe tožencev, da je ugoditev restitucijskemu delu neutemeljena, ker so kolesa, voziček in gradbeni oder ob zaključku glavne obravnave že odstranjeni, neutemeljene, saj predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Toženca teh navedb v postopku nista podala pravočasno, dokazi o odstranitvi predmetov (fotografija A83, A84, izpovedba toženca) pa pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti.

14. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo prepovednemu zahtevku tudi v delu, ki se je nanašal na del dovoza pred prizidkom, ni utemeljen. Tlakovana pot predstavlja del dovoza, ki predstavlja skupaj z delom pred prizidkom dostop tožnika, ki ga slednji uporablja kot edini dostop do svojega doma, kar je v tožbi tudi zatrjeval. V prepovednem delu je potek dovoza zgolj natančneje opisan, zato pritožbeni očitek, da je prepovedni del zahtevka zajet preširoko, neutemeljen.

15. Pritožba neutemeljeno izpodbija tožnikovo aktivno legitimacijo z navedbo, da tožnik ni nosilec kmetijske dejavnosti, zaradi česar za vložitev tožbe ni aktivno legitimiran. Ker SPZ v 32. členu zagotavlja posestvo varstvo vsakemu posestniku ne glede na dejavnost, s katero se ukvarja, so pritožbene navedbe, s katerimi toženca izpodbijata tožnikovo aktivno legitimacijo, neutemeljene.

16. Pritožba stroškovno odločitev napada zgolj pavšalno, zato pritožbeno sodišče na nekonkretiziran pritožbeni očitek ne more odgovoriti.

17. Glede gradbenega odra pa pritožbeno sodišče pritrjuje tožencema, da postavitev gradbenega odra na dovozu, ki ga uporabljata tudi toženca (kar v pravdnem postopku med pravdnimi strankami ni bilo sporno), ki je bil postavljen za krajši čas zaradi vzdrževalnih del in po opravi del tudi v celoti odstranjen, ne predstavlja motenja posesti. Potrebna vzdrževalna dela namreč ne predstavljajo motenja posesti. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožencev tako, da je iz restitucijskega dela zahtevka odstranilo besedo „ter gradbeni oder“ ter v tem delu zahtevek za odstranitev gradbenega odra zavrnilo. Glede na to, da v postopku med pravdnima strankama, kot že prej izpostavljeno, ni bilo sporno, da dovoz uporabljajo tudi toženci, je pritožbeno sodišče v prepovednem delu zahtevka besedo „posest“ nadomestilo z besedo „souporabo“.

SKLEPNO:

18. Ker je pritožba tožencev delno utemeljena (glede zavrnitve zahtevka za odstranitev gradbenega odra v restitucijskega dela zahtevka in v prepovednem delu v delu, ki se nanaša na posest tožnika), ji je pritožbeno sodišče na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP delno ugodilo tako, da je iz restitucijskega dela črtalo besedno zvezo „ter gradbenega odra“ in v tem delu zahtevek za odstranitev gradbenega odra zavrnilo, v prepovednem delu zahtevka pa je besedo „posest“ nadomestilo z besedo „souporaba“. V preostalem delu je pritožbo tožencev in v celoti pritožbo tožnikov zavrnilo in v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim in dopolnilnim sklepom z dne 9. 12. 2021 (2. točka 365. člena ZPP).

19. Po oceni pritožbenega sodišča se z delno spremembo izpodbijanega sklepa uspeh pravdnih strank ni spremenil, zaradi česar odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka ostaja pravilna (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženca pa sta s pritožbo uspela le v majhnem delu. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.