Jedro

Toženka je svojo odločitev v predmetni zadevi oprla tudi na dejstvo, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že 26. 8. 2016 v Republiki Bolgariji. Iz listin upravnega spisa z naslovom „EURODAC SEARCH RESULT“ nesporno izhaja, da je bil datum prejema teh podatkov (Search date) 28. 11. 2016, torej kasneje, kot je toženka tožniku ustno izrekla predmetni ukrep. V času ustnega izreka obravnavanega ukrepa, podanega na zapisnik, o dejstvu, da naj bi tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji toženka še ni bila seznanjena.

Tožnik nesporno ni imel možnosti, da se izjavi o dejstvu, da iz podatkov EURODAC, ki jih je toženka prejela 28. 11. 2016, izhaja, da je 26. 8. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji.

Z odpravo izpodbijanega sklepa je prenehala tudi pravna podlaga za izvedbo ukrepa omejitve gibanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce, Postojna.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve 2142-1396/2016/3 (1313-10) z dne 28. 11. 2016 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1 v I. točki izreka odločilo, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj.... v kraju Kohat, državljan Pakistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ..., Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. Z II. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je toženka odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve, dne 27. 11. 2016 od 10:35 ure, do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Tožnik je 27. 11. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Tožniku je bilo ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo iz dokumentacije razvidno, da je že pred prihodom v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnika je 24. 11. 2016 obravnavala policijska postaja Z. Iz policijske depeše z dne 24. 11. 2016 izhaja, da je bil tožnik prijet 23. 11. 2016 ob 10:35 do 15:30 ure na območju ob avtocesti A1 izven kraja S. in P. pred cestninsko postajo V. v smeri Ljubljane. Prijet je bil v večji skupini ljudi v gozdu na omenjeni lokaciji. Na policijski postaji je izjavil, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ker je v Pakistanu ogrožen s strani talibanskih skrajnežev. Izjavil je tudi, da je njegova ciljna država Italija. V policijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik z ostalimi prebežniki potoval iz Pakistana preko neznanih držav do Republike Hrvaške, kjer jih je prevzel voznik tovornega vozila in jih nato v spremstvu prepeljal preko državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo izven mejnega prehoda - na zeleni meji domnevno nekje na območju PU Maribor v jutranjem času 23. 11. 2016 (vozili so se po hribovju med vinogradi). Z vožnjo so nadaljevali do avtoceste A1, nato po A1 v smeri Ljubljane. V T. so napolnili tovorno vozilo z gorivom in s potjo nadaljevali proti cestninski postaji V. Pred cestninsko postajo Vransko se naj bi jim vozilo pokvarilo, zaradi česar so se ustavili. pribežniki so izstopili iz vozila, preplezali ograjo ob avtocestni ter pobegnili v gozd, kjer so jih policisti prijeli. Takrat so zaprosili za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

3. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je bil s tožnikom opravljen razgovor ob prisotnosti pooblaščenke. Tožnika je uradna oseba soočila z vsebino policijske depeše in z ugotovitvami policije. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito tožnik že zaprosil, je izjavil, da še ni nikjer zaprosil za mednarodno zaščito. Na vprašanje uradne osebe, ali ima kakšne posebne potrebe oziroma probleme, je povedal, da je zdrav. Na vprašanje uradne osebe, s katerimi dokumenti je odšel iz svoje matične države in kje ima dokumente, je prosilec povedal, da potnega lista sploh ni imel, osebno izkaznico Pakistana pa ima v mestu Karachi pri prijatelju. Na vprašanje uradne osebe, ali bi lahko naknadno dostavil dokumente, da se ugotovi njegova identiteta, je izjavil, da fotokopijo osebne izkaznice lahko dostavi, originalni dokument ne. Na vprašanje uradne osebe, katera je bila njegova ciljna država, je izjavil, da ni imel ciljne države. Želel je samo priti v varno državo. Uradna oseba je po končani podaji vloge za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji tožniku ustno naznanila ukrep pridržanja zaradi predaje odgovorni državi članici EU, ker je bilo na podlagi prstnih odtisov v bazi EURODAC ugotovljeno, da je prosilec že 26. 8. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji.

4. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, na podlagi katerega mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je zato odgovorna, glede na merila iz poglavja III Uredbe Dublin III. Sklicuje se tudi na določilo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III iz katerega med drugim tudi izhaja, da pristojni organ v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku. V danem primeru pa pristojni organ ni prekoračil meje prostega preudarka, ko je tožniku izrekel ukrepa o omejitvi gibanja, saj je ta že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, a ga to ni zadržalo, da ne bi te države zapustil na ilegalen način. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja pa kažejo, da je podan utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ilegalno odšel v Italijo, kar je tudi bil njegov prvotni namen. Na podlagi navedenega pristojni organ meni, da je izkazana izrazita begosumen tožnika. Tožnik je na podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji prikril podatek, da je že zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav ga je o tem predhodno podučila njegova pooblaščenka. Ker obstaja velika verjetnost, da bo samovoljno zapustil tudi azilni dom in Republiko Slovenijo, je za nadaljevanje postopka tožniku potrebno omejiti gibanje.

5. ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Glede na navedeno, je bilo potrebno presoditi, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III.

6. Pristojni organ je tako najprej preverjal, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma. V azilnem domu naloge varovanja, zaradi povečanja prosilcev za mednarodno zaščito, opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma, tega samovoljno zapustila. Od 1. 1. 2016 do vključno 25. 10. 2016 je azilni dom samovoljno zapustilo 64,18% vseh nastanjenih prosilcev za mednarodno zaščito.

7. Pristojni organ se je pri svoji odločitvi, da za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprl tudi na sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014 in I U 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014). O tem je odločalo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Republiki Bolgariji in samovoljno zapustil to državo, nato pa na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo, kjer ga je ujela policija in potem zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, pristojni organ ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ponovno pobegnil, s tem pa bi bila onemogočena izvedba postopkov v zvezi s predajo. Očitno je, da je tožnik nameraval iti v Italijo, kot je to tudi navedel policistom. Republika Slovenija ni bila njegova ciljna država, v kateri bi želel zaprositi za mednarodno zaščito. S tem, ko je zatajil dejstvo, da je že v Republiki Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito je očitno, da je neverodostojen in da ne spoštuje pravnega reda države.

8. Tožnik izpodbija predmetni sklep zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Opozarja na razliko med ustno naznanjenim ukrepom pridržanja in pisnim odpravkom sklepa, saj iz zapisnika z dne 27. 11. 2016 izhaja, da mu je bil navedeni ukrep izrečen za čim manj časa oziroma, dokler bo to potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu z uredbo. Ker pisni odpravek ni identičen ustni odločbi, je tožena stranka kršila pravila postopka ter ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

9. Ugovarja tudi postopanju tožene stranke po prostem preudarku in se med drugim sklicuje na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I U 26/2016, po kateri odločanje tožene stranke o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji. Ugovarja tudi, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in da je bilo napačno uporabljeno materialnega prava glede vprašanja, ali je pri tožniku podana (znatna) nevarnost pobega, skladno z Uredbo Dublin III v zvezi z 68. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, kako je tožena stranka ugotavljala nevarnost pobega in tudi ne ali je upoštevala vse postavljene pravne standarde. Razlogi toženke, navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa so tako pavšalni, da z njimi ni mogoče polemizirati. Izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilni dejstvih (bistvena kršitev določb postopka). Poleg tega je tožena stranka navedla, da obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil azilni dom, ker je že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil na ilegalen način. Pri tem tožena stranka ni navedla, kako je zaključila, da je prosilec Republiko Bolgarijo zapustil na ilegalen način (bistvena kršitev določb postopka). Iz pavšalnih (in napačnih) navedb izhaja, da je tožnik pridržan zgolj zato, ker je prosilec za mednarodno zaščito, kar pa je po prvem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III in prvem odstavku 26. člena Procesne direktive(1) prepovedano. Dejstvo, da je tožnik zapustil Republiko Bolgarijo ni zadostno nesodelovanje, da bi bilo nujno, da se tožnika pridrži v Centru za tujce. Opisane okoliščine ne utrjujejo prepričanja, da je ukrep nujen. Tožena stranka je svojo odločitev za strožji ukrep obrazložila zgolj z razliko v varovanju objektov oziroma v tem, kdo ga izvaja. Nezmožnost uporabe manj prisilnih ukrepov, kot je izrek ukrepa pridržanja na območje azilnega doma, se mora namreč nanašati na okoliščine v zvezi s tožnikom, ne pa zgolj na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Poleg tožbenih ugovorov tožnik podaja tudi obširno pravno naziranje glede pravne podlage za izrek ukrepa pridržanja in standardov v zvezi z ugotovitvijo znatne nevarnosti pobega. Zaradi nezakonitosti izpodbijanega sklepa tožnik predlaga njegovo odpravo in takojšnje prenehanje izvajanja ukrepa pridržanja v Centru za tujce v Postojni na podlagi drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Recepcijske direktive(2).

10. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem brez vsebinske opredelitve do tožbenih navedb v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

11. Tožba je utemeljena.

12. Sodišče je na glavni obravnavi 7. 12. 2016 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 in zaslišalo tožnika. Tožnik je na glavni obravnavi med drugim povedal, da je iz matične države Pakistan odšel pred dvema mescema, da je potoval pek Irana, Turčije in Republike Bolgarije, ostalih držav pa se ne spominja. V Pakistanu so ga talibanski skrajneži želeli ubiti, zato je pobegnil iz te države. V Republiki Bolgariji so mu policisti nasilno odvzeli prstne odtise, denar in ga pretepli. Tukaj ni imel na voljo prevajalca in tudi ne svetovalca. Prav tako ga nihče ni opozoril, da ne sme zapustit Republike Bolgarije. Ker se je počutil ogroženega, je to državo zapustil. V Republiki Sloveniji pa je zapustil kombi, ki je stal ob avtocesti ker ni mogel več dihati in ni bežal pred slovenskimi policisti. Republike Slovenije ne bo zapuščal in bo počakal na odločitev v zadevi.

13. Predmet obravnavanega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa toženke, s katerim je tožnika pridržala za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce, Postojna od ustne naznanitve, dne 27. 11. 2016 od 10:35 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Pri odločitvi se je toženka sklicevala na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, na podlagi katere lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin II pa države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

14. Izpodbijani sklep, ki ga je toženka izdala 28. 11. 2016, predstavlja v skladu z določbo četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 pisni odpravek ustno izrečenega ukrepa omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce, Postojna, podanega na zapisnik 27. 11. 2016, v skladu z drugim in tretjim odstavkom 84. člena ZMZ-1. To pa pomeni, da so za pisni odpravek ustno izrečenega ukrepa relevantne zgolj okoliščine, ki so bile podane že v času, ko je bil tožniku ustno izrečen obravnavani ukrep. Iz navedenega v konkretnem primeru izhaja, da lahko odločitev tožene stranke v predmetni zadevi temelji zgolj na okoliščinah, ki so bile podane že 27. 11. 2016, ko je bil tožniku ustno izrečen obravnavani ukrep.

15. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nesporno izhaja, da je toženka kot dejstvo, s katerim je utemeljila, da je v predmetni zadevi podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil (drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III) tudi, da je: „uradni organ na podlagi prstnih odtisov v bazi EURODAC ugotovil, da je prosilec pred tem že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji dne 26. 8. 2016“ ter nato v nadaljevanju: „organ se je odločil za izrek ukrepa omejitve gibanja prosilcu, saj je prosilec, kot navedeno zgoraj, že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil na ilegalen način. Okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja pa kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel ilegalno v Italijo...“, ter nato ponovno v nadaljevanju sklepno: „Ob upoštevanju, da je prosilec prehajal meje držav na nedovoljen način, ob upoštevanju, da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito že v Republiki Bolgariji in samovoljno zapustil državo.... pristojni organ ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec ponovno pobegnil“. Iz navedenega tako nesporno izhaja dejstvo, da je toženka svojo odločitev v predmetni zadevi oprla tudi na dejstvo, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že 26. 8. 2016 v Republiki Bolgariji. Iz listin upravnega spisa z naslovom „EURODAC SEARCH RESULT“ pa nesporno izhaja, da je bil datum prejema teh podatkov (Search date) 28. 11. 2016, torej kasneje, kot je toženka tožniku ustno izrekla predmetni ukrep (27. 11. 2016). Navedeno izhaja iz zapisnika Ministrstva za notranje zadeve 2142-1396/2016/2 (1313-40), ki je datiran z dne 27. 11. 2016 in se nahaja v upravnem spisu te zadeve. Tako v času ustnega izreka obravnavanega ukrepa, podanega na zapisnik dne 27. 11. 2016, o dejstvu, da naj bi tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji toženka še ni bila seznanjena. V pisnem odpravku sklepa pa je svojo odločitev oprla med drugim tudi na to dejstvo, kar nesporno izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki ga je toženka izdala 28. 11. 2016. 16. Na podlagi četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 se v postopkih sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno (ZUS-1). Na podlagi 33. člena ZMZ-1 pa se v postopkih po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če s term zakonom ni drugače določeno (ZUP). Na podlagi 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 je podana bistvena kršitev določb postopka, če upravni organ v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnal po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost oziroma zakonitost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). Kot ena od okoliščin, ki predstavljajo bistveno kršitev določb postopka pa je tudi, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (točka 3 drugega odstavka 237. člena ZUP). S tem je bilo kršeno tudi načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Upravni organ mora pred izdajo upravne odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Upravni organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi (tretji odstavek 9. člena ZUP). Gre za procesno pravico stranke, ki se lahko omeji le z zakonom. Kršitev načela zaslišanja stranke pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Zahteva po kontradiktornosti postopka mora biti spoštovana v vseh fazah postopka. Kontradiktornost v upravnih postopkih je zagotovljena v 9. členu ZUP kot načelo zaslišanja stranke.

17. V konkretni zadevi tožnik nesporno ni imel možnosti, da se izjavi o dejstvu, da iz podatkov EURODAC, ki jih je toženka prejela 28. 11. 2016, izhaja, da je 26. 8. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji. Tožnik bi moral biti pred izdajo izpodbijanega sklepa seznanjen z vsemi dokazili, ki so bili podlaga za sprejeto odločitev. Toženka bi morala pred izdajo izpodbijanega sklepa tožniku dati možnost, da se o tem dejstvu izjasni, saj je svojo odločitev med drugim oprla tudi na to dejstvo (da je tožnik 26. 8. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji). Toženka je sicer na strani 5 zapisnika tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji z dne 27. 11. 2016 tožnika seznanila, da je lahko razlog za omejitev gibanja tudi, če je za mednarodno zaščito že zaprosil v drugi državi članici EU, s konkretnimi podatki, ki za tožnik izhajajo iz baze EURODAC, pa še ni razpolagala, saj je slednje prejela 28. 11. 2016. Kljub temu, da v času ustnega izreka predmetnega ukrepa tožniku 27. 11. 2016 toženka še ni razpolagala s podatki za tožnika iz baze EURODAC, pa je v obrazložitvi pisnega odpravka ustno izrečenega ukrepa z dne 28. 11. 2016 odločitev oprla tudi na ugotovitve iz baze EURODAC za tožnika, ki pa jih je prejela 28. 11. 2016, kar nesporno izhaja iz listin upravnega spisa. Tožnik se do konca postopka izdaje izpodbijanega sklepa ni imel možnosti izjasniti se o dejstvu, da naj bi že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji. Šele v tožbi in nato na zaslišanju na glavni obravnavi na sodišču v postopku upravnega spora je tožnik lahko navajal okoliščine podane v Republiki Bolgariji. To možnost pa bi moral imeti že v upravnem postopku in ne šele v postopku upravnega spora. Po mnenju sodišča tožniku tako v predmetnem upravnem postopku ni bila dana možnost navajati in dokazovati morebitno neresničnost tega dejstva. Tožena stranka je po presoji sodišča kršila načelo zaslišanja stranke in ni ravnala po pravilih postopka (kršila je 9. člen ZUP), zaradi česar je bilo posledično tudi dejansko stanje v obravnavani zadevi napačno oziroma nepopolno ugotovljeno.

18. Sodišče ni posebej odločalo o tožbenem zahtevku, da mora toženka nemudoma po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika, ker slednje že vsebuje izrek te sodbe sodišča o odpravi izpodbijanega sklepa. Ta sodba je tudi že postala pravnomočna, saj zoper njo ni dovoljene pritožbe. S tem pa je prenehala tudi pravna podlaga za izvedbo ukrepa omejitve gibanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce, Postojna. Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo že zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

19. Po povedanem je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, zato ga je sodišče odpravilo na podlagi točke 3 in 2 prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V njem naj toženka navedene nepravilnosti odpravi in tožnika sooči, da iz baze EURODAC izhaja, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji. Toženka mora dati tožniku možnost, da se o tem izjasni. Poleg navedenega pa naj se do tožnikovih navedb s tem v zvezi tudi opredeli. V skladu z četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva prejema te sodbe in je pri tem vezan na pravno mnenje in stališča sodišča o očitanih kršitvah pravil postopka.

opomba (1) : Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščito.

opomba (2) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.