Jedro

Tožnik v postopku ni izkazal, da sta bili garaži zgrajeni pred 31. 12. 1967, kar pomeni, da ni izkazal, da izpolnjuje vse pogoje za izdajo potrdila po določbi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je tožnikov zahtevek za izdajo potrdila, da imata garaži, zgrajeni na zemljišču s parc. št. 1999, k.o. …, uporabno dovoljenje po Zakonu o graditvi objektov (ZGO-1), zavrnil in hkrati odločil, da stroške, ki so nastali pred izdajo te odločbe, trpi tožnik. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 19. 11. 2012 vložil vlogo za izdajo navedenega potrdila na podlagi 197. člena ZGO-1. K vlogi je priložil tudi izjavo sosede A.A. z dne 10. 10. 2005. Pozvan je bil, da predloži dokazila o evidentiranju objektov v zemljiški kataster in dokazila, iz katerih bo razvidno, da sta objekta zgrajena pred letom 1967. Priložil je fotografije garažnih objektov iz leta 1964 in leta 1999 ter pozitivno mnenje Mestne četrti Tezno z dne 31. 3. 2004 k legalizaciji nadstrešnic oziroma garaž na predmetnem zemljišču. Iz priloženih fotografij je razvidno, da je bila leta 1964 postavljena lesena garaža z ravno streho, leta 1999 pa sta bila postavljena dva garažna nadstreška z dvokapnima strehama. Dne 2. 4. 2013 je bila opravljena tudi ustna obravnava, na kateri sta bila tožnik in zgoraj imenovana tudi zaslišana. Hkrati je bil opravljen tudi ogled, na katerem je bilo ugotovljeno, da sta garažna objekta v uporabi, da sta garaži izvedeni na betonski plošči, da sta leseni, zidana je le S stena, stropni plošči sta iz lesenih desk, strehi sta simetrični dvokapnici in sta garaži priključeni na elektriko, vrata pa so električna. Organ tako z vpogledom v priložene fotografije in druge listine spisa ter na podlagi ogleda in na ustni obravnavi zaslišanega tožnika in priče, ugotavlja, da je bila lesena garaža, postavljena pred letom 1967, odstranjena in sta na istem mestu izvedeni dve novi garaži, zgrajeni pred približno 15-leti, ki predstavljata dve garaži za štiri avtomobile. Dotrajano staro garažo je tožnik odstranil in zgradil novi garaži, zaradi česar ni mogoče govoriti o tem, da gre za stavbi zgrajeni pred letom 1967. Da bi moral investitor za gradbene posege pridobiti ustrezno upravno dovoljenje, izhaja iz odločbe gradbenega inšpektorja z dne 26. 6. 2000, iz katere je razvidno, da mora investitor, B.B. ml., odstraniti dva lesena nadstreška v tlorisni izmeri 6 X 6 m, postavljena na zemljišču parc. št. 1999, k.o. …, brez lokacijskega dovoljenja. Glede na navedeno ne gre za stavbi, zgrajeni pred letom 1967, zato tožnik ne izpolnjuje pogoja za izdajo uporabnega dovoljenja po 1. točki 197. člena ZGO-1. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Ob primerjavi fotografij in opisu nekdaj stoječega garažnega objekta in sedaj stoječih garažnih objektov pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega organa, da se je pred letom 1967 na predmetnem zemljišču nahajala lesena garažna stavba z ravno streho in da je tožnik pred pribl. 15-leti postavil nova nadstreška (kasneje dokončana v garaži), ki nimata ničesar skupnega s prej obstoječo garažo z ravno streho. Da pa je tožnik lahko postavil dve novi garaži, je moral najprej v celoti odstraniti staro leseno garažno stavbo in zabetonirati tla. Opisana gradbena dela pa pomenijo odstranitev obstoječih stavb in nato gradnjo novih, kar pa ne predstavlja zgolj obnove starih garažnih stavb, temveč gre za novogradnjo. Zato je bila investitorju predmetnih stavb tudi izdana odločba urbanističnega inšpektorja z dne 26. 6. 2000, da sta bila nadstreška (kasneje dokončana v garaži) zgrajena brez tedaj potrebnega lokacijskega dovoljenja, kar predstavlja nezakonit poseg v prostor. Da se tožnik tega zaveda, izhaja iz njegovega dopisa z dne 14. 5. 2012, naslovljenega na Urad za gospodarske dejavnosti občine Maribor, v katerem sam omenja postopek legalizacije garažnih nadstreškov. Če bi dejansko šlo za objekta, postavljena pred letom 1967, postopek legalizacije ne bi bil potreben. Ker gre za novi garaži, niso izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila po 1. točki prvega odstavka 197. členu ZGO-1. Tožnik se z odločitvijo upravnega organa ne strinja. Navaja, da je prvostopenjski organ pred izdajo prvostopenjske odločbe izvedel ustno obravnavo, kjer je izvedel tudi zaslišanje tožnika in priče, vendar pa se o opravljeni ustni obravnavi zapisnik ni vodil na licu mesta ter slednji tožniku tudi nikoli ni bil posredovan. Posledično je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Zato se odločbe v delu, kjer se slednja sklicuje na navedbe tožnika in priče na ustni obravnavi, ne da preizkusiti. Prav tako se ne da preizkusiti ocene o tem, zakaj organ ni sledil pisni izjavi priče z dne 10. 10. 2005, ki je bila vsebinsko potrjena v okviru ustne obravnave na kraju ogleda. Trdi, da je bil sporni objekt (dve garaži) v celoti zgrajen oziroma postavljen leta 1966/67 na podlagi soglasja takratnih lastnikov in sosedov, staršev priče A.A., brez posebnih pogojev. Nato opredeljuje katera dela so se na objektu po tem letu postopoma izvajala in poudarja, da sta objekta bila zgolj vzdrževana, nikoli pa odstranjena in na novo zgrajena. Sklicevanje prvostopenjskega in pritožbenega organa na fotografije, ki jih je prvostopenjski organ pridobil po uradni dolžnosti, prav tako ne morejo biti relevanten dokaz za predmetni dejanski stan, saj fotografije ne predstavljajo fotografij objektov tožeče stranke, temveč objekte sosedov, ki so objektoma tožnika zgolj podobni, ne pa identični. Sporna objekta se do danes nista spremenila po dimenziji, površini, videzu, obliki ter namembnosti, edina razlika je le v obliki strehe, kar pa ne predstavlja bistvenega posega v konstrukcijo objekta. Ocena pritožbenega organa, da predstavljata objekta nezakonit poseg v prostor, kar naj bi izhajalo iz dopisa tožnika z dne 14. 5. 2012, pa predstavlja kršitev načela pravic strank in varstvo javnih koristi. Tožnik je laik in je z uporabo besede legalizacija najbrž mislil vse postopke, ki v zvezi s spornima objektoma tečejo pri posameznem organu. Za sporna objekta je pri inšpektoratu sprožen postopek že od leta 2000 dalje, zaradi dejstva, da naj bi bila objekta zgrajena nelegalno. Ker tožnik ni vedel, da mu zakonodaja omogoča uveljavljanje pravic na podlagi 197. člena ZGO-1, saj sta objekta dejansko bila zgrajena v okviru omenjene izjeme, je bil vpleten v inšpekcijske postopke, ne da bi predhodno izpostavil legalnost gradnje na podlagi zakona. Zato mu napačna uporaba termina legalizacija ne more biti v škodo. Razen tega pa gre pri posameznem objektu glede na površino, ki je manjša od 50 m2, za t.i. nezahteven objekt v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, za katerega v skladu z določbo drugega odstavka 5. člena ZGO-1 pridobitev uporabnega dovoljenja ni potrebna. Tožnik predlaga opravo ogleda na kraju samem in postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bo lahko ugotovil, da so bila glede na zgrajena objekta garaže v letu 1966, izvedena zgolj investicijska dela. Predlaga tudi zaslišanje priče B.B. ml., ki bo vse navedeno lahko potrdil. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu. Priglaša tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnik vložil vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. členu ZGO-1. Na podlagi te točke se šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru. Četrti odstavek istega člena pa določa, da se potrdilo, da ima objekt uporabno dovoljenje, izda na zahtevo lastnika objekta, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena.

Za odločitev v obravnavani zadevi je tako ključno vprašanje, ali je tožnik v postopku izkazal, da sta bili garaži zgrajeni pred 31. 12. 1967. Ob upoštevanju spisovnih podatkov je upravni organ po presoji sodišča pravilno ugotovil, da tožnik tega, da bi bili garaži (v sedanji obliki) zgrajeni pred 31. 12. 1967, ni izkazal. Tožnik je na ustni obravnavi povedal, da sta bili garaži postavljeni pred letom 1967, nato pa je moral zaradi njune dotrajanosti, pred približno 15. leti, narediti dva nova nadstreška. Tudi zaslišana priča je izpovedala, da so bile nove stene garaž narejene pred približno 15. leti. Ob upoštevanju njunih izjav in drugih izvedenih dokazov in sicer opravljenega ogleda na kraju samem, vpogledanih fotografij in drugih vpogledanih listin, je upravni organ pravilno ugotovil, da je bila stara garaža odstranjena in na istem mestu, pred približno 15. leti, zgrajeni dve novi garaži, tako da je tožnik najprej odstranil staro garažo, zabetoniral tla in nato postavil dva nadstreška, ki ju je dokončal v garaži. Glede na navedeno torej tožnik v postopku ni izkazal, da bi bili garaži zgrajeni pred 31. 12. 1967. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tožnikove trditve, da se zapisnik o ustni obravnavi ni vodil na licu mesta, da mu le-ta tudi nikoli ni bil posredovan, zaradi česar mu ni bila dana možnost, da se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, izjavi ter da se zato prvostopenjski organ ne more sklicevati na domnevne izjave tožnika in priče na ustni obravnavi, ki se pojavijo šele v tožbi, so v nasprotju s podatki spisa. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je bil zapisnik o ustni obravnavi z ogledom na kraju samem sestavljen na isti dan, ko je bila ustna obravnava z ogledom opravljena (2. 4. 2013), da sta bila na ustni obravnavi zaslišana tako tožnik, kot tudi priča, da sta oba zapisnik tudi podpisala in na zapisnik nista imela pripomb. Neupoštevna je tožbena navedba, da sta bila objekta zgolj vzdrževana. Kot je podrobno pojasnil že drugostopenjski organ, opisanih posegov na objektih ni mogoče šteti za vzdrževalna dela, temveč za novogradnjo. Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati sklicevanje tožnika v tožbi, da fotografije, ki jih je posnel upravni organ, ne predstavljajo njegovih objektov, temveč objekte sosedov, saj je tožnik, kot že zgoraj rečeno, prisostvoval ogledu in zapisnik o tem tudi podpisal. Tudi navedbe v zvezi z napačno razumljeno besedo legalizacija in s tem povezanih postopkov se prvič pojavijo v tožbi. Tožbena navedba, da gre pri posameznem objektu za nezahteven objekt, za katerega ni potrebno pridobiti uporabno dovoljenje, v predmetni zadevi ne more biti relevantna. Ker je bila odločilna okoliščina v obravnavanem primeru, da garaži nista bili zgrajeni pred 31. 12. 1967, po presoji sodišča pravilno ugotovljena, v postopku ni bilo potrebe za ogled, niti ne za pritegnitev izvedenca. Prav tako ni bilo potrebe za zaslišanje predlagane priče, ker njeno zaslišanje po mnenju sodišča ne bi pripeljalo do drugačne odločitve.

Ker torej tožnik v postopku ni izkazal, da sta bili garaži zgrajeni pred 31. 12. 1967, kar pomeni, da ni izkazal, da izpolnjuje vse pogoje za izdajo potrdila po določbi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.