Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da pri tožniku ni bil opravljen predhodni postopek po določilu prvega odstavka 72. člena ZTPDR.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Reviziji tožnika je vrhovno sodišče ugodilo in razveljavilo sklepa nižjih sodišč, ker sodišči nista ugotavljali kakšen pravni pomen ima opomin, ki je bil tožencu vročen pred vložitvijo tožbe. Postopek v odškodninskih sporih ni tako formalen kot disciplinski postopek ker zakon ne določa, da je treba delavca v postopku v organizaciji zaslišati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožnika, v kateri je zahteval od toženca plačilo odškodnine 2.983.292,40 SIT s pripadki. Tako je ravnalo, ker tožnik ni opravil predhodnega postopka v organizaciji v smislu 72. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Ta postopek je procesna predpostavka za vodenje spora pred sodiščem. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Po mnenju sodišča druge stopnje je bilo treba tožbo zavreči kot preuranjeno, od vročitve sklepa tožencu pa tudi še ni potekel trimesečni rok, ki ga določa drugi odstavek 72. člena ZTPDR.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj revizijsko sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navajal je, da je tožencu delovno razmerje prenehalo sporazumno. Šele po prenehanju delovnega razmerja je tožnik na podlagi listinskih dokazov ugotovil, da mu je toženec z nepravilnim poslovanjem povzročil škodo. Ker toženec pri njem ni več v delovnem razmerju, je postopek v organizaciji nesmiselen. Tožnik je v teku sodnega postopka opravil predhodni postopek, vročitev sklepa o obveznosti toženca, da plača tožniku vtoževani znesek, pa je ta zavrnil, češ da se ga tožnikovi sklepi ne tičejo. Toženec je bil že z opominom pred tožbo opozorjen, da je škodo povzročil in da jo je dolžan plačati. Sklepi sprejeti v predhodnem postopku v organizaciji niso izvršljivi, sodišče pa odloča v odškodninskih sporih po načelu polne iurisdikcije.

Revizija je bila v skladu z določili 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

V obravnavanem primeru je revizija vložena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, zato je revizija na podlagi določil prvega odstavka 400. člena ZPP, dovoljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, dvomi pa v pravilno uporabo materialnega prava, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

ZTPDR v prvem in drugem odstavku 72. člena določa, da škodo in okoliščine, v kateri je ona nastala, njeno višino in povzročitelja ugotavlja pristojni organ organizacije oziroma delodajalec. Če delavec v treh mesecih ne povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa oziroma delodajelca, se sproži postopek pred pristojnim sodiščem (drugi odstavek). Zakon ne določa, da je treba delavca zaslišati pred izdajo sklepa, zato je treba ugotoviti na ustrezen način le okoliščine, ki jih določa zakon in jih posredovati delavcu. Delavec mora škodo povrniti v roku treh mesecev. Če tega ne stori, ima organizacija oziroma delodajalec pravico sprožiti postopek pred sodiščem. Po drugem odstavku 23. člena ZTPDR se delavcu obvezno vroči pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti. Kdaj je treba sklep obrazložiti, določa ZTPDR v 78. členu, za sklep izdan v odškodninskem postopku pa take obveznosti ne določa. Iz opomina z dne 23.5.1994 je razvidno vse to, kar je treba ugotoviti po omenjenih določilih 72. člena ZTPDP. Niti sodišče prve stopnje, niti sodišče druge stopnje nista ugotavljala, ali je bil opomin tožniku vročen in nista zavzela stališča do tega, kakšen pravni pomen ima ta opomin. Sodišči se tudi nista opredelili do vprašanja, kako bi moral biti izveden postopek v organizaciji, da bi bil zakonit. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da ne more imeti naknadno izveden postopek pri tožencu, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nobenega vpliva, vendar bi bili dolžni sodišči v postopku ugotoviti, kateri organ je izdal omenjeni opomin in ali je mogoče ugotoviti, da je bilo z vročitvijo tega opomina tožencu, zadoščeno določbam 72. člena ZTPDR. Tožba je bila vložena 6.12.1994, torej po preteku trimesečnega roka, ki je določen v drugem odstavku 72. člena ZTPDR. Zato je treba šteti, če bo ugotovljeno, da je bil postopek pri tožencu opravljen pred vložitvijo tožbe, da vložitev tožbe na sodišče ni bila preuranjena.

Tudi 15. člen zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94), ki je že veljal v času izdaje sklepa sodišča prve stopnje, določa, da je sodno varstvo dovoljeno samo pod pogojem, da je bil predhodni postopek sprožen, šteje pa se, da ni bil uspešen, če sporazum ni bil dosežen v roku tridesetih dni od dneva, ko je bil postopek sprožen. Rok za sprožitev potopka pred sodiščem je krajši kot po drugem odstavku 72. člena ZTPDR, kar kaže na potrebo po pospešitvi postopka.

Revizijsko sodišče je na podlagi 395. člena ZPP ugotovilo, da je bilo materialno pravo pri odločitvi sodišč prve in druge stopnje zmotno uporabljeno, zato je ugodilo reviziji, razveljavilo sklepa sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZTPDR in ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).