Jedro

Za sklepčnost regresne tožbe zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in koliko. Nato pa morata zavarovanec ali odgovorna oseba trditi in dokazati, da nista ravnala v nasprotju s pogodbo in (ali) ugovarjati, da zavarovalnica ni pravilno likvidirala škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.000.000,00 SIT od 30.1.2006 do 31.12.2006, po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v SIT, plačljive v EUR protivrednosti po uradnem menjalnem tečaju in od zneska 8.345,85 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh (1. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.622,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka); v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. odstavek izreka).

Zoper ugodilni del sodbe, torej zoper odločitvi v 1. in 2. točki izreka, se je toženec pravočasno pritožil „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni upoštevalo navedb in dokazov iz tretje pripravljalne vloge toženca z dne 6.4.2010, ker naj bi bili prepozni. Takšno stališče je procesno zmotno in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožencu je bila odvzeta ustavna pravica do izjave v postopku. Navaja, da prvi narok za glavno obravnavo dne 20.11.2008 ni bil opravljen na način, ki bi dovoljeval trditveno in dokazno prekluzijo v smislu 286. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, sodišče je s sodbo z dne 20.11.2008 tožbeni zahtevek kot nesklepčen zavrnilo, ne da bi izvedlo dokazni postopek. Tožencu je bilo zaradi takšne, kot se je izkazalo kasneje, napačne odločitve sodišča, onemogočeno dodatno ugovarjati temelju in višini tožbenega zahtevka. Ob prvi ponovitvi novega naroka ni bilo, zato bi moralo sodišče v drugič ponovljenem postopku dopustiti in upoštevati navedbe toženca iz tretje pripravljalne vloge. Tudi višje sodišče je opozorilo, da „dejanski ugovori toženca še niso bili predmet obravnave.“ Sicer pa toženec vztraja pri svojem stališču, da tožeča stranka v tožbi in ne na naroku dne 20.11.2008, ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Tožbeni zahtevek bi zato moral biti zavrnjen kot nesklepčen. Odločilno je tudi, da je toženec ves čas postopka zatrjeval, da je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi z odvzemom krvi v zdravstveni ustanovi dokazal, da je njegova stopnja alkoholiziranosti nižja od izmerjene. Sodišče zgrešeno predpostavlja, da bi toženec lahko poskrbel za natančno ugotovitev stopnje alkoholiziranosti, le v okviru policijskega postopka. V skladu s Splošnimi pogoji je zavarovanec dolžan (le) poskrbeti za natančno ugotovitev svoje alkoholiziranosti s krvno analizo. Podpis zapisnika o preizkusu z alkotestom zato ne izključuje možnosti, da zavarovanec prave stopnje alkoholiziranosti po nesreči ne izkaže na drug način kot z odklonitvijo zapisnika in policijsko napotitvijo na strokovni pregled krvi. Kolikor so Splošni pogoji kakorkoli nejasni, jih je potrebno tolmačiti v korist šibkejše stranke, toženca. Toženec je s podpisom zapisnika izrazil strinjanje z rezultatom meritve, saj zanj ni bilo sporno, da je alkotest pokazal vrednost 0,26 g/kg. Nikakor pa njegov podpis ni pomenil priznanja tolikšne alkoholiziranosti, kot smiselno ocenjuje sodišče. Toženec se s podpisom zapisnika ni odpovedal izpodbijanju domneve alkoholiziranosti, povedal je tudi, da je zapisnik podpisal v šoku. Sodišče pravilno ugotavlja, da je alkotest pokazal 0,62 g/kg. Toženec pa je upravičeno tudi dokazoval, da sta astmatični napad in vdihavanje zdravila Ventolin neposredno po nesreči, lahko prispevala k vsaj minimalnemu (0,02 g/kg) povišanju stopnje alkohola v izdihanem zraku izmerjene z alkotestom. Izmerjena vrednost alkohola (ob upoštevanju predpisane tolerance 0,52 promila), je bila višja zaradi hiper ventilacije ob astmatičnem napadu, ki ga je toženec doživel zaradi nesreče, v povezavi z zdravilom v inhalatorju. Da je astmatični bolnik je toženec dokazal, o napadu in inhaliranju pred preizkusom z alkotestom, je toženec prepričljivo izpovedal. Postravmatičen izgled ter „piskanje in plitko dihanje“ toženca po nesreči, je izpostavil tudi M. B. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali hiperventilacija ob astmatičnem napadu v kombinaciji z Ventolinom, lahko povzroči nerealno povišano vrednost alkohola v izdihanem zraku. Navedeno je ob zaslišanju potrdil dr. farmacije M. B., nekdaj zaposlen pri proizvajalcu omenjenega zdravila. Ker sodišče tega ni ugotavljalo s predlaganim izvedencem pulmologom, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Nobeni od prič se toženec tudi ni zdel vinjen in tudi oškodovanec B. je kot vzrok nesreče navedel nepoznavanje ceste in neprilagojeno hitrost, ne pa alkoholiziranost toženca. Da bi s skrbno analizo natančno ugotovila stopnja alkoholiziranosti, je toženec torej vse, kar se je v danih razmerah dalo, to je potrdila tudi priča B. Sodišče je izpovedbe prič ocenjevalo pristransko in nekritično, brez razloga je verjelo neresničnim navedbam policista R., ki se je spomnil vsega, le obiska toženca na policijski postaji ne. sodba ne vsebuje razlogov, ki bi utemeljevali višino prisojenega zneska oziroma so ti razlogi tako pomanjkljivi, da se sodbe v tem obsegu ne da preizkusiti. Iz sodbe ni razvidno, na kaj se nanašajo izplačila G. in kakšne odškodninske postavke predstavljajo upoštevana izplačila B. To je pomembno, ker razlogi sodbe nasprotujejo izpovedim obeh oškodovancev. B. je bilo za strah izplačano kar 200.000,00 SIT, pred sodiščem pa je povedal, da se pred nesrečo sploh ni ustrašil, ker je bil prepričan, da bo prišlo do trčenja v vozilo pred njim. B. je bila izplačana znatno višja odškodnina kot G., čeprav sta oba oškodovanca potrdila, da je G. ob nesreči utrpela hujše posledice kot B. Pritožba ni utemeljena.

Glede pritožbenega stališča, da bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen kot nesklepčen, pritožbeno sodišče ponavlja, da v „regresni tožbi“, kakršna je konkretna in ki temelji na določbi 2. odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP v zvezi z med strankama sklenjeno zavarovalno pogodbo s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (v nadaljevanju Splošni pogoji), zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in koliko. Da je tožeča stranka takšnemu trditvenemu bremenu zadostila, je za pritožbeno sodišče nesporno. Tožba zato ni nesklepčna. Na tožencu, ki zatrjuje neutemeljeno izplačilo, pa je bilo dokazno breme za ugovor previsoko izplačane odškodnine. V konkretni zadevi je bil takšen ugovor toženca povsem pavšalen, golo prerekanje višine tožbenega zahtevka pa ne zadostuje. Kljub takšnemu pavšalnemu ugovoru, je tožeča stranka nato določno navedla, kakšne znesek je izplačala oškodovancema za posamezne vrste škode, ustrezne dokaze pa je predložila že ob vložitvi tožbe. Toženec je tako imel že ob vložitvi odgovora na tožbo, na voljo vse potrebne informacije, na podlagi katerih bi lahko podal konkretne ugovorne navedbe glede višine tožbenega zahtevka oziroma glede morebitnega neskrbnega ravnanja tožeče stranke, ko je oškodovancema izplačala odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, skupaj v višini 14.075,04 EUR. Povedano pomeni tudi, da sodišče prve stopnje povsem upravičeno ni upoštevalo toženčevih bolj konkretnih ugovorov glede previsoko izplačane odškodnine, podanih šele v pripravljalni vlogi z dne 6.4.2010 (4. odstavek 286. člena ZPP). Kot je bilo poudarjeno, je imel toženec že ob vložitvi odgovora na tožbo na voljo vse potreben informacije, na podlagi katerih bi lahko podal konkretne tovrstne ugovorne navedbe. Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 20.11.2008, je imel toženec še čas, da svoje pavšalne ugovore dopolni (kot rečeno je imel na voljo vse potrebne informacije, o pravnem stališču tožeče stranke v zvezi s tem vprašanjem, pa je bil tudi seznanjen in sicer z vlogo tožeče stranke z dne 23.8.2006). Poleg tega pa drži tudi, da toženec ni pojasnil zakaj konkretne navedbe podaja tako pozno, že po prvem naroku oziroma zakaj jih v dotedanjem postopku ni mogel navesti (4. odstavek 286. člena ZPP, 2. odstavek 362. člena ZPP).

V konkretnem primeru ni odločilno, ali lahko zavarovanec, upoštevaje Splošne pogoje (priloga A 2), stopnjo alkoholiziranosti dokazuje na drug način kot z odklonitvijo podpisa zapisnika ob preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku in s policijsko napotitvijo na strokovni pregled krvi (torej samostojno, kot je to poskušal storiti toženec). V konkretni zadevi je odločilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da bi takoj po nesreči (in pred opravo preizkusa alkoholiziranosti) doživel astmatični napad in da bi ob tem uporabil inhalator, ki vsebuje zdravilo, ki bi lahko popačilo rezultate preizkusa alkotesta. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem je skladna z določbo 8. člena ZPP in je tudi povsem prepričljiva in življenjska. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje za takšen zaključek (strani 6 in 7 sodbe), ki jih pritožbene navedbe o tem, da je o astmatičnem napadu in inhaliranju toženec prepričljivo izpovedal, da je piskanje in plitko dihanje opazila tudi priča B., da se nobeni od zaslišanih prič toženec ni zdel pijan ipd., ne morejo omajati. Če pa ni inhaliral, ni prišlo do popačenja rezultata alkotesta zaradi zdravila v inhalatorju in je meritev pokazala realno vrednost vsebnosti alkohola v izdihanem zraku. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče ni dopustilo dokaza z izvedencem pulmologom, s katerim bi toženec dokazoval vpliv zdravila, ki je v inhalatorju, na rezultate preizkusa alkotesta.

Toženec priznava oziroma zanj ni sporno, kar večkrat poudari tudi v pritožbi, da je alkotest pokazal vrednost 0,62 g/kg, ob upoštevanju predpisane tolerance, 0,52 g/kg. Trdi le, da je zdravilo Ventolin, ki je v inhalatorju, povzročilo nerealno povišano vrednost alkohola v izdihanem zraku. Da je inhaliral v posledici astmatičnega napada takoj po nesreči, toženec, kot rečeno, ni z ničemer izkazal, alkotest je torej pokazal realno vrednost. Ni torej dvoma, da je bil toženec v času prometne nezgode pod vplivom alkohola (točka 3.a 3. člena Splošnih pogojev), zaradi česar je izgubil zavarovalne pravice (3. točka 3. člena Splošnih pogojev). Odločitev sodišča prve stopnje, da je zato dolžan zavarovalnici (tožeči stranki) povrniti oškodovancema izplačane zneske, skupaj z obrestmi in stroški (7. člen ZOZP), je v posledici pravilna.

Kot rečeno, je bil toženčev ugovor previsoko izplačane odškodnine, povsem pavšalen. Glede na takšen ugovor, so razlogi sodišča prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka povsem zadostni. Tudi ne drži, da je oškodovanec B. izpovedoval, da se pred nesrečo ni ustrašil, nasprotno, povedal je, da je ob trčenju in po trčenju doživel šok, prav iz razloga, ker je mislil, da bo toženec s svojim vozilom trčil v vozilo vozeče pred njim, pa ni, ampak je z vso hitrostjo priletel ravno v njega (izpoved list. št. 155). Neutemeljen je tudi očitek, da je bila oškodovancu B. izplačana znatno višja odškodnina kot oškodovanki G., čeprav naj bi G. ob nesreči utrpela hujše posledice kot B. V času izplačil je namreč tožeča stranka razpolagala z zdravniškim spričevalom za oškodovanca B., izvedenca B. P., ki je ocenil, da so njegove delovne in življenjske zmožnosti trajno zmanjšane za 4% (priloga A 11) in z zdravniškim spričevalom o invalidnosti za oškodovanko G., prav tako izvedenca P., ki je ocenil, da so delovne in življenjske zmožnosti oškodovanke trajno zmanjšane za 3% (priloga A 35), torej manj kot oškodovanca B. Glede na vse povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).