Jedro

Tožena stranka, ki ima javno pooblastilo za izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja, bi morala ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka v skladu s predpisi, na podlagi katerih odloča. Tožena stranka je grobo in očitno kršila predpise (Pravila), ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in zaradi tega tožeči stranki povzročila škodo. Pri odločanju o pravicah mora biti organ, ki izdaja upravne odločbe še posebej previden in natančen, saj lahko sicer pride do velike škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu zahtevka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dne 13. 5. 2008 do dne 1. 7. 2008 zavrne.

II. V preostalem delu se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 23.213,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2008 do plačila. Toženi stranki je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 2.828,40 EUR.

2. Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na tožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva odškodnino v višini 23.213,85 EUR. Svoji delavki je dne 14. 6. 2006 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi neupravičene odsotnosti z dela v času od 22. 4. 2006 do 25. 4. 2006. Tožeča stranka je navedeno odpoved o zaposlitvi podala na podlagi odločb tožene stranke o nezmožnosti za delo z dne 10. 4. 2006, 24. 4. 2006 in 30. 5. 2006, ki sta bili odpravljeni v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem z odločbo Ps 1867/2006 z dne 6. 11. 2006. Dne 7. 3. 2007 pa je Delovno sodišče s sodbo I Pd 838/2006 z dne 7. 3. 2007 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo in naložilo (v tem sporu tožeči stranki) odpraviti posledice nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

6. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Odškodninsko odgovornost tožene stranke je oprlo na 26. člen Ustave Republike Slovenije (1) v zvezi z 69. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) (2), na 82. člen ZZVZZ, na 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 148. členom OZ (3) in na 244. člen in 238. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju pravila). Tožeči stranki je uspelo dokazati, da ji je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke nastala škoda in v kakšnem obsegu, tožena stranka pa ni uspela izkazati, da je škoda nastala brez njene krivde.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala protipravno in z veliko malomarnostjo s tem, ko je z odločbo z dne 24. 4. 2006 odločala za nazaj in ker je zamudila 8-dnevni rok za odločitev. Pritožba poudarja, da je imenovani zdravnik odločal za naprej (da je tožeča stranka zmožna za delo od 22. 4. 2006), saj je odločal od dneva, ko je osebni zdravnik podal predlog z dne 19. 4. 2006, ki ga je imenovani zdravnik prejel 20. 4. 2006. Dne 19. 4. 2006 oz. 20. 4. 2006 se je začel upravni postopek in je upravni organ odločal za naprej.

8. Višje sodišče sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve in pri tem opozarja, da se je upravni postopek v skladu s 1. odstavkom 127. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP) v zvezi z 1. odstavkom 256. člena Pravil res začel z dnem vložitve zahteve stranke. Vendar pa to ne daje upravnemu organu upravičenja, da odloča o pravicah stranke za nazaj. Eksplicitno je odločanje o pravici stranke za nazaj prepovedala tudi določba 244. člena Pravil, ki določa, da v primeru, če imenovani zdravnik ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej (torej v primeru, ko se imenovani zdravnik ne strinja s predlogom osebnega zdravnika). Podlaga za tako odločitev je tudi določba drugega odstavka 238. člena Pravil, ki določa, da mora zavarovanec ravnati v skladu s prejeto odločbo od dneva prejema odločbe dalje. Taka ureditev je tudi življenjsko logična, saj bi sicer delavka, kljub temu, da se osebni zdravnik strinja s tem, da je njena odsotnost še vedno upravičena, morala nazaj na delo, če upravni organ do relevantnega datuma ne bi odločil. Ne more se pričakovati od bolnice, da bo šla v službo za par dni, dokler upravni organ ne odloči in potem spet na bolniško, ko upravni organ izda svojo odločitev. Tu bi upravni organi morali postopati še posebej hitro oz. vsaj ne odločati za nazaj. V obravnavanem primeru je imenovani zdravnik z odločbo z dne 24. 4. 2006 odločil, da je delavka od 22. 4. 2006 do 25. 4. 2006 zmožna za delo in je tako odločil za nazaj. Glede na navedeno je podano protipravno ravnanje tožeče stranke zaradi kršitve 244. in drugega odstavka 238. člena Pravil. 9. Pritožba pravilno navaja, da sprememba (odprava oz. razveljavitev) odločitve upravnih organov ne pomeni avtomatsko naklepnega oz. iz hude malomarnosti storjenega protipravnega ravnanja in posledično odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo v 10. točki obrazložitve, da je tožena stranka ravnala s hudo malomarnostjo, saj bi se morala zavedati, da lahko zaradi kršitve predpisov nastane škoda, pa je lahkomiselno mislila, da ta ne bo nastala (135. člen OZ). Tožena stranka, ki ima javno pooblastilo za izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja, bi morala ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ) v skladu s predpisi, na podlagi katerih odloča. Tožena stranka je grobo in očitno kršila predpise (Pravila), ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in zaradi tega tožeči stranki povzročila škodo. Pri odločanju o pravicah mora biti organ, ki izdaja upravne odločbe še posebej previden in natančen, saj lahko sicer pride do velike škode. Višje sodišče še opozarja, da bi se odgovornosti – krivde (v tem primeru hude malomarnosti kot oblike krivde) morala v skladu s pravilom o obrnjenem dokaznem bremenu iz 131. člena OZ razbremeniti tožena stranka, kar pa ji ni uspelo (4).

10. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je napačno presodilo pomen tridnevne zamude 8-dnevnega roka za odločitev in navaja, da tožeči stranki zaradi tega ni nastala škoda. Višje sodišče se strinja, da zamude roka v obravnavanem primeru ni mogoče opredeliti kot protipravnega ravnanja, storjenega iz velike malomarnosti oz. z naklepom, zaradi česar bi tožeči stranki nastala škoda. Tožena stranka je res prekoračila 8-dnevni rok iz 82. člena ZZVZZ, vendar pa to tožeči stranki kot delodajalcu ni povzročilo škode. Tožeča stranka je podala redno odpoved iz krivdnega razloga dne 14. 6. 2006, kar pomeni, da če je bila tu komu povzročena škoda, je bila povzročena delavki (ki je morala dalj časa čakati na odločitev) in ne delodajalcu. Tožeči stranki je pravzaprav iz tega razloga nastala še manjša škoda (zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ker je odločala za nazaj), saj je zaradi tega odpovedala pogodbo o zaposlitvi kasneje. Navedeno pa ne vpliva na ugotovitev o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da ni mogoče, da bi tožeči stranki nastala škoda, saj je začela s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi že dne 4. 5. 2006, skoraj en mesec pred dokončnostjo odločitve (30. 5. 2006). Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je dokončna. Z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače (224. člen ZUP). Odločba pa postane izvršljiva tudi, kadar je v njej določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve (2. odstavek 224. člena ZUP). Tožeča stranka je po mnenju sodišča ravnala pravilno in dovolj skrbno, saj je počakala na dokončnost odločbe in nato delavki podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (14. 6. 2006).

12. Sodišče je po uradni dolžnosti ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava. Tožeči stranki pripadajo zakonske zamudne obresti od dne 2. 7. 2008 in ne od dne 13. 5. 2008. V skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od dolžnika naj izpolni svojo obveznost (kadar rok za izpolnitev ni določen). Dne 16. 6. 2008 je tožeča stranka pozvala toženo stranko na plačilo v 15 dneh in jo seznanila z višino in obsegom škode, tako da ji od poteka 15 dnevnega roka od dne 16. 6. 2008 pripadajo zakonske zamudne obresti.

13. Višje sodišče je ugotovilo, da ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k pritožbeni odločitvi in je bil stroškovno nepotreben. V skladu s 155. in 165. členom ZPP mora zato tudi tožeča stranka sama kriti stroške odgovora na pritožbo ( načelo potrebnih stroškov).

(1) Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

(2) Izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja je javna služba, ki jo opravlja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot javni zavod.

(3) Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.

(4) Tako tudi Sodba Vrhovnega sodišča z opravilno številko III Ips 75/2011 z dne 29. 5. 2012.