Jedro

Pritožnik zgolj s posplošenim sklicevanjem na razloge iz vloge, namenjene uporabi v prvostopenjskem postopku, ne more doseči preizkusa prvostopenjske odločbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z zamudno sodbo ugodilo hipotekarni tožbi tožeče stranke. Ugotovilo je, da je tožeča stranka upravičena zahtevati poplačilo v višini 3.520.388,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2013 do plačila in je toženi stranki tudi naložilo, da mora trpeti poplačilo terjatve tožeče stranke iz nepremičnin. Nepremičnine, na katerih je tožena stranka dolžna trpeti izvršbo, so naštete v izreku prvostopenjske sodbe. Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov.

2. Zoper zamudno sodbo je pritožbo vložila tožena stranka. Bistvena vsebina pritožbe je zajeta v enem samem stavku, ki glasi takole: „Pritožbo utemeljujemo z enakimi dejstvi, kot smo jih pojasnili v Odgovoru na tožbo iz istega naslova, ki je bil vložen preko naše pooblaščene odvetnice dne 18. 12. 2013.“

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je nedvomno izdalo zamudno sodbo. Izdalo jo je zato, ker je bila tožba vročena toženi stranki 4. 10. 2013. Z vročitvijo je začel teči rok za odgovor na tožbo, in ta je znašal 30 dni (1. odstavek 277. člena ZPP). Šele 18. 12. 2013 je tožena stranka prvostopenjskemu sodišču poslala vlogo, ki jo je imenovala „Odgovor na tožbo“. Medtem pa je prvostopenjsko sodišče dne 10. 10. 2013 že izdalo zamudno sodbo. Vloga, imenovana „odgovor na tožbo“ je torej do prvostopenjskega sodišča prispela šele potem, ko je bila zamudna sodba že izdana. Na to vlogo se sklicuje pritožba. Pritožba sama pa je bila vložena 30. 12. 2013. 6. Pritožbeno sodišče praviloma preizkusi pritožbo v okviru pritožbenih razlogov (2. odstavek 350. člena ZPP). To je razumljivo, saj je pritožbeni postopek samostojen postopek, ki se začne potem, ko se je prvostopenjski postopek že končal. S pritožbenimi razlogi se izpodbija izid prvostopenjskega postopka, in to je odločba prvostopenjskega sodišča. Zato pritožnik zgolj s posplošenim sklicevanjem na razloge iz vloge, namenjene uporabi v prvostopenjskem postopku, ne more doseči preizkusa prvostopenjske odločbe. Enako je doslej odločilo tudi VS RS v številnih odločbah, le da so se te odločbe nanašale na sklicevanje na pritožbene razloge v revizijskem postopku (glej odločbo VS RS, opr. št. III Ips 112/2004 s pregledom dotedanje sodne prakse v odločbi sami). V podobnem položaju kot revizijsko v razmerju do pritožbenega, je pritožbeno sodišče do prvostopenjskega, in zato se lahko pravilo, ki ga je vzpostavilo VS RS brez omejitev prenese tudi na takšno pritožbeno sklicevanje, kot ga je napravil pritožnik v tej zadevi. To pritožbo je torej treba obravnavati kot pritožbo, ki nima navedenih razlogov.

7. Pritožbeno sodišče je torej moralo preizkusiti izpodbijano odločbo le še po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na nekatere bistvene kršitve pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP), ki pa jih prvostopenjsko sodišče ni storilo.

8. Po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče preizkusilo še, ali je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Dejansko stanje, na katerega je pri svojem preizkusu glede pravilne uporabe materialnega prava vezano in ga ne sme preizkušati, bo opisano v nadaljevanju.

9. Stranki tega postopka sta sklenili 27. 8. 2007 pravni posel, ki sta ga imenovali „Pogodba o zastavi nepremičnin zaradi zavarovanja denarnih terjatev“ in 1. 8. 2012 še Aneks št. 1 k prej navedeni pogodbi. Na temelju zastavne pogodbe je bila na nepremičninah v lasti tožene stranke (te pa so vse navedene v izreku prvostopenjske sodbe) vknjižena maksimalna hipoteka do najvišjega zneska 4.450.000,00 EUR.

10. Tožeča stranka je s to maksimalno hipoteko zavarovala svojo terjatev, ki ji je nastala potem, ko je s toženo stranko sklenila Pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 063936/2 z dne 26. 10. 2010. Posojeni znesek je znašal 3.809.599,57 EUR. Tožeča stranka je banka, ki je bila v tej pogodbi kreditodajalka, tožena stranka kreditojemalka. Tožena stranka svojega dolga iz te pogodbe ni poravnavala. Tožeča stranka jo je sicer večkrat opomnila, vendar brez uspeha. Tožeča stranka je zato 20. 4. 2011 odstopila od kreditne pogodbe. Njena terjatev na dan 31. 8. 2013 je znašala 3.520.338,29 EUR, od tega zneska pa je s tožbo zahtevala tudi zakonske zamudne obresti (299. člen OZ).

11. Tožeča stranka je torej imela zastavno pravico na nepremičninah (1. odstavek 128. člena SPZ) in sicer maksimalno hipoteko (1. odstavek 146. člena SPZ). Dolžnik (tožena stranka) svojega dolga ni poravnavala, zato je tožeča stranka odstopila od kreditne pogodbe. Svoj zahtevek na poplačilo iz zastavljenih nepremičnin je uveljavljala s hipotekarno tožbo (1. odstavek 153. člena SPZ). Konkretno je zahtevala, da je tožena stranka dolžna priznati, da je tožeča stranka upravičena do poplačila svojih terjatev v višini 3.520.338,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2013 naprej do plačila iz v izreku prvostopenjske sodbe določno navedenih nepremičnin in da je dolžna dopustiti poplačilo terjatev z izvršbo na te (iste) nepremičnine.

12. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča je bila povsem v skladu z prej navedenimi materialnopravnimi določbami in je materialnopravno pravilna.

13. Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 358. člena ZPP.