Jedro

Subsidiarna odgovornost lastnika za plačilo obratovalnih stroškov ima naravo subsidiarnega poroštva. Za aktiviranje subsidiarnega poroštva tako zadostuje že, da upravnik najemnika pisno pozove na plačilo stroškov, ta pa se na poziv v roku ne odzove oz. stroškov ne plača.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 199427/2009 z dne 30. 12. 2009 v preostalem delu izreka in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, uveljavljala je kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlagala, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da sodišče pritožbo zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo celotne stroške postopka.

4. Tožeča stranka je nato dne 6. 9. 2013 na sodišče naslovila vlogo – umik izvršbe. V njej predlaga, da se umaknejo vsa izvršilna dejanja po predlogu za izvršbo zoper toženo stranko, ker je dolžnik svoj dolg v celoti poplačal. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil relevantni sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, že razveljavljen, in sicer s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 199427/20091 z dne 18. 1. 2010, s katerim je bilo odločanje o zahtevku zaradi ugovora tožene stranke odstopljeno v odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Četudi je tožeča stranka z „umikom izvršbe“ dejansko mislila umik tožbe, pa je slednji podan prepozno. Skladno z drugim odstavkom 188. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko namreč tožeča stranka tožbo umakne zgolj do konca glavne obravnave. Tožeča stranka je umik poslala po izdaji prvostopenjske sodbe, zato pritožbeno sodišče njenega umika ni upoštevalo in je vsebinsko odločilo o njeni pritožbi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno uprlo na peti odstavek 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), ki določa subsidiarno odgovornost lastnika stanovanja za obratovalne stroške, ki sicer na podlagi četrtega odstavka navedenega člena primarno bremenijo najemnika. Vendar pa je potrebno pritrditi pritožbi, da se je sodna praksa že izrekla, da ima subsidiarna odgovornost lastnika za plačilo obratovalnih stroškov naravo subsidiarnega poroštva (1). Kot določa prvi odstavek 1019. člena OZ se sme od poroka zahtevati izpolnitev obveznosti po tem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi. Za aktiviranje subsidiarnega poroštva tako zadostuje že, da upravnik najemnika pisno pozove na plačilo stroškov, ta pa se na poziv v roku ne odzove oz. stroškov ne plača. 7. Kljub utemeljeni argumentaciji pritožbe glede subsidiarnega poroštva pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožbeni zahtevek še vedno potrebno zavrniti. Tožeča stranka namreč tekom postopka nikoli ni zatrjevala (in še manj dokazala), da je najemnika stanovanja tudi pisno pozvala na plačilo vtoževanih računov. Trdila je zgolj, da je najemniku poslala račune, ki jih najemnik ni plačal. Zaradi pomanjkanja trditvene podlage in dokazov o tem, da je tožeča stranka najemnika še pisno pozvala na izpolnitev obveznosti, njen zahtevek proti lastniku stanovanja ob smiselnem upoštevanju določbe prvega odstavka 1019. člena OZ, ni utemeljen. Ker je odločitev sodišča prve stopnje tako pravilna, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroškov dogovora na pritožbo pa višje sodišče ni priznalo, ker ocenjuje, da argumentacija tožene stranke ni pripomogla k rešitvi pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Sodba VSL I Cpg 295/2012 z dne 29. 4. 2013.