Jedro

Preden se zapuščinsko sodišče odloči za prekinitev postopka in napotitev na pravdo, mora razjasniti, zakaj dediči oporekajo veljavnosti oporoke. Prekinitev zapuščinskega postopka ter napotitev na pravdo je namreč potrebna le takrat, ko so med dediči sporna dejstva, ne pa tudi pravna vprašanja, saj mora te zapuščinsko sodišče rešiti samo.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom prekinilo zapuščinski postopek. Zakonite dediče E.B., M.M., M.A., J.C., M.M., S.C., R.C., M.P., I.B., M.Ž., K.H., V.H., O.H.K. in O.S., je napotilo na pravdo z zahtevkom, da zapustničina oporoka ni pristna oziroma je neveljavna. Tožbo naj vložijo zoper dediče J.K., A.C., V.C., S.N., M.B., A.A.S., M.B., P.C. in J.H., v 30 dneh, sicer bo sodišče nadaljevalo postopek, kot da je oporoka veljavna.

Zoper takšno odločitev se ločeno pritožujejo dediči J.C, S.C, M.A ter M.M. J.C. in S.C. se v pritožbi sprašujeta, zakaj so na pravdo napoteni dediči in ne J.K., saj je le-ta upnica in ne dedinja. Slednja bi morala dokazati, da je skrbela za sina zapustnice, kljub temu, da je bil nastanjen v domu. Glede na to, da oporoka ne vsebuje imena in priimka, ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je zapustnica prav njo določila za edino dedinjo; če bi bila oporoka namenjena njej, bi zapustnica to gotovo izrecno zapisala. Menita, da je J.K. vplivala na sodnika, da se je odločil za pravdo. J.C. pritožbi prilaga njen stroškovnik, ki ga je v zadevi D 305/2007 sodišču dostavila kot upnica, kar kaže na njeno preračunljivost. M.A. ter M.M. navajata, da delitev dedičev na dve skupini ni obrazložena. Menita, da so pritožbe in postopki brezpredmetni, v kolikor sodišče smatra, da je oporoka pristna in veljavna.

Na pritožbe so odgovorili dediči A.C., V.C., S.C. in J.C., ki se strinjajo z navedbami v pritožbah. J.C. dodaja še, da ni bil upoštevan 146. čl. Zakona o dedovanju (Ur. list SFRJ, št. 15/76 s spremembami).

Pritožbe so utemeljene.

Iz izjav dedičev M.M., J.C., M.M., V.H. in O.H. K. (izjave na list. št. 51, 63, 83, 93 in 87) izhaja, da ne priznavajo oporoke zapustnice M.H. (kopija na list. št. 36a), zaradi česar jih je zapuščinsko sodišče (skupaj z dediči, ki se o tem niso izjavili) napotilo, da ustrezen zahtevek uveljavljajo v pravdi.

Pritožbeno sodišče poudarja, da mora zapuščinsko sodišče, preden se odloči za prekinitev postopka in napotitev na pravdo, razjasniti, zakaj dediči oporekajo veljavnost oporoke. Prekinitev zapuščinskega postopka ter napotitev na pravdo je namreč potrebna le takrat, ko so med dediči sporna dejstva, ne pa tudi pravna vprašanja, saj mora te zapuščinsko sodišče rešiti samo (1. odst. 210. čl. ZD).

Glede na to, da iz izjav dedičev ni razvidno, zakaj ne priznavajo oporoke, je odločitev zapuščinskega sodišča preuranjena. Izpodbijani sklep je zato treba razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pozove dediče k dopolnitvi njihovih navedb ter temu ustrezno ponovno odloči, ali je prekinitev postopka ter napotitev na pravdo sploh potrebna. V kolikor bo to potrebno, naj upošteva, da za opredelitev vloge toženca ni (toliko) odločilno dejstvo, kateri izmed njih oporekajo veljavnosti oporoke, temveč, na koga se bodo raztezale pravne posledice tožbenega zahtevka. V pravdi glede veljavnosti oziroma vsebine oporoke je zato pasivno legitimiran tisti, v korist katerega je oporoka.

Glede na (nejasno) vsebino oporoke, da zapuščino zapušča tistemu, ki bo skrbel za sina, se bo moralo sodišče opredeliti tudi do tega, koga šteje za dediča in svoje stališče ustrezno obrazložiti.