Jedro

Tožnik bi, če bi hotel uspeti v obravnavanem postopku, moral izkazati, da je že v delovnem sporu za plačilo odpravnine zatrjeval, da je do razrešitve prišlo brez utemeljenega razloga, s čimer bi si zagotovil možnost za uspeh revizije v delovnem sporu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik od sodišča zahteva, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za premoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi strokovne napake pooblaščenca, A., d. o. o., pri zastopanju v individualnem delovnem sporu pred Delovnim sodiščem v Mariboru. Po trditvah tožnika odvetniška pisarna kljub njegovemu izrecnemu pooblastilu ni vložila revizije zoper pravnomočno zavrnitev njegovega zahtevka za plačilo odpravnine.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da iz postopka pred delovnim sodiščem izhaja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, zaradi česar tožniku delovno razmerje ni prenehalo oz. ni bil razrešen z vodilnega delovnega mesta. S tem je tožnik pridobil možnost, da se ponovno zaposli pri delodajalcu ali da zahteva odškodnino. Odločil se je za slednjo možnost, zato mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi sodbe delovnega sodišča. Ker torej tožnik ni bil razrešen z delovnega mesta na podlagi odločitve direktorja brez utemeljenih razlogov, je odločitev delovnega sodišča, da mu ne pripada odpravnina, pravilna in zakonita. Sodišče je zato ocenilo, da tožnik ni izkazal, da bi v revizijskem postopku uspel, to pa pomeni da ni izkazal obstoja škode.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

**Povzetek revizijskih navedb**

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu zahtevku. Ponavlja svoje stališče, da bi Vrhovno sodišče RS, v kolikor bi odločalo o njegovi reviziji v delovnem sporu, odločilo drugače, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi naj bi imela za tožnika de facto in de iure enake posledice kot razrešitev. Izpostavlja, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo zaradi nezakonitega ravnanja njegovega bivšega delodajalca. Ker je tožnik uveljavljal zakonsko pravico iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), naj bi bil pravno nevzdržen zaključek, da mu je zaradi tega po njegovi volji prenehalo delovno razmerje in mu zato ne pripada odpravnina zaradi razrešitve z vodilnega delovnega mesta. Sodišči prve in druge stopnje bi morali pri presoji utemeljenosti zahtevka tožnika presojati le, ali je bil tožnik z vodilnega delovnega mesta razrešen brez utemeljenega razloga ali ne. To pa naj bi ravno izhajalo iz nezakonite odpovedi delovnega razmerja. Z izdajo nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku naj bi se izpolnil pogoj neutemeljene razrešitve tožnika kot vodilnega delavca. Tožnik zatrjuje, da z odpovedjo reintegracije ni po svoji volji prekinil delovnega razmerja.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

**Dejanske okoliščine primera**

6. Bistvene dejanske okoliščine obravnavanega primera, na ugotovitev katerih je revizijsko sodišče vezano, so: - tožnik in podjetje B., d. d., sta 1. 9. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi za vodilno delovno mesto „vodja sektorja tehničnih storitev – pomočnik direktorja“ (v nadaljevanju: Pogodbo o zaposlitvi); - XVII. točka Pogodbe o zaposlitvi je določala, da lahko direktor družbe, izhajajoč iz lastniških interesov delničarjev, kadarkoli razreši vodilnega delavca, in da je v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga delavec upravičen do odpravnine v višini najmanj 12 bruto plač v zadnjem mesecu pred razrešitvijo. V primeru, da je razrešen brez utemeljenih razlogov in ostane v delovnem razmerju, pa je upravičen do prejemanja plače v enaki višini, kot mu je bila izplačana v obdobju zadnjih treh mesecev pred razrešitvijo še za čas treh mesecev; - tožniku je bila 5. 10. 2009 s strani delodajalca podana izredna odpoved Pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in kršitve, ki naj bi imela znake kaznivega dejanja; - s sodbo Pd 789/2011 z dne 19. 6. 2012 je Delovno sodišče v Mariboru razveljavilo izredno odpoved tožniku kot nezakonito in odločilo, da pogodba preneha zaradi sodne razveze z dnem odločitve sodišča, tožniku pa je prisodilo odškodnino zaradi sodne razveze v znesku 60.451,80 EUR; Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo Pdp 886/2012 z dne 19. 10. 2012 prisojeno odškodnino znižalo na 42.316,26 EUR, v ostalem pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo VIII Ips 8/2013 z dne 14. 5. 2013 zavrnilo revizijo tožene stranke zoper pravnomočno sodbo; - tožnik je pred Delovnim sodiščem v Mariboru vložil tudi tožbo na plačilo odpravnine in pogodbene kazni. Delovno sodišče je njegovemu zahtevku na plačilo pogodbene kazni ugodilo, zahtevek na plačilo odpravnine pa zavrnilo s sodbo Pd 423/2013 z dne 4. 12. 2014. Višje delovno in socialno sodišče je takšno odločitev potrdilo s sodbo Pdp 209/2015 z dne 12. 11. 2015; - tožnik zoper odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča ni vložil revizije, ker je zaradi tehnične napake njegov pooblaščenec (zavarovanec toženke v obravnavanem primeru) zamudil rok za vložitev revizije.

**Odločitev o reviziji**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 9. Tudi če bi bilo mogoče pritrditi tožniku, da odpoved pogodbe o zaposlitvi vedno zajema tudi razrešitev, pa je bistvenega pomena, da nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne predstavlja „razrešitve brez utemeljenega razloga“.1 To pa pomeni, da bi tožnik, če bi hotel uspeti v obravnavanem postopku, moral izkazati, da je že v delovnem sporu za plačilo odpravnine zatrjeval, da je do „de facto“ razrešitve prišlo brez utemeljenega razloga, s čimer bi si zagotovil možnost za uspeh revizije v delovnem sporu.

10. Tožnik je v tem postopku zatrjeval le, da je neutemeljenost razrešitve podana že zato, ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ni pa ponudil prav nobene trditve, da bi že v delovnem sporu skušal ovreči stališče delovnega sodišča, da je bil razlog nezakonitosti zgolj formalni.2 Zgolj s temi navedbami pa v revizijskem postopku v delovnem sporu nikakor ne bi mogel uspeti. Odločitev sodišča druge stopnje je torej pravilna, čeprav iz nekoliko drugačnih materialnopravnih razlogov.

11. Pravilna je tako ocena, da tožnik v tem postopku ni uspel dokazati, da bi s svojo revizijo v delovnem sporu (če bi jo zavarovanec toženke pravočasno vložil) uspel. Vzročne zveze med napako odvetniške pisarne in domnevno nastalo škodo ni mogoče vzpostaviti in je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine pravilna.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

13. Odločitev, da tožeča sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije.

1 Prim. 9. točko obrazložitve sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 209/2015 z dne 12. 11. 2015, ki jo v svojih razlogih (21. točka obrazložitve) navaja tudi sodišče prve stopnje, in sicer da ni mogoče šteti, da je bil v obravnavanem primeru tožnik razrešen brez utemeljenih razlogov, čeprav mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito izredno odpovedana; zlasti ne zato, ker je bila izredna odpoved nezakonita iz formalnih razlogov – ker je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi. 2 Iz sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 423/2013 z dne 4. 12. 2014 izhaja, da je tožnik po tem, ko je v prvem delovnem sporu uspel dokazati nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, naknadno vložil še tožbo za plačilo pogodbene kazni in plačilo odpravnine. Iz povzetka tožbenih navedb v sodbi izhaja, da je tudi tam – enako kot v tem odškodninskem sporu – zatrjeval, da je neutemeljenost razrešitve z mesta vodilnega delavca podana že zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi delovno sodišče je v 20. točki obrazložitve zapisalo, da delodajalec tožnika ni razrešil brez utemeljenih razlogov, ampak zaradi očitanih hujših kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja in zaradi kršitve, ki naj bi imela vse znake kaznivega dejanja.