Jedro

Nižji sodišči sta pogodbo pravilno kvalificirali, saj ima vse značilnosti pogodbe o preužitku. Obveznost pokojnega J. S. kot preužitkarja je bila prenos vsega premoženja v času sklenitve pogodbe na prevzemnico, obveznost N. R. kot prevzemnice pa je bilo opravljanje periodičnih dajatev oziroma storitev za preužitkarja do njegove smrti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnika zakonita nujna dediča prvega dednega reda po pokojnem očetu J. S., umrlem 13.6.1994, da jima na tej podlagi pripada vsakemu po 1/6 nepremičnin parc. št. 575, 576 in 577 k.o. ... in so toženci dolžni tožnikoma izstaviti zemljiškoknjižne listine, na podlagi katerih bo možen vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi na spornih parcelah v korist obeh tožnikov, vsakega do 1/6. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnika zakonita nujna dediča prvega dednega reda po pokojnem očetu J. S., umrlem 13.6.1994, in so jima toženci nerazdelno dolžni plačati vsakemu po 10.025,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.402.620,50 SIT od 26.4.2002 do 31.12.2006, od 10.025,96 EUR pa od 1.1.2007 do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških. Sporno pogodbo, ki sta jo 20.9.1991 sklenila pokojni J. S. in N. R., pravna prednica tožencev, je kvalificiralo kot preužitkarsko pogodbo, pri kateri, upoštevajoč tudi element aleatornosti, v nobenem delu ni šlo za darilo pravni prednici tožencev.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo druge tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dejanske ugotovitve in pravno naziranje sodišča prve stopnje je sprejelo kot pravilne.

Navedbe revidenta 3. Zoper to sodbo je druga tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 20.9.1991 sklenila pokojni J. S. in N. R., tipična izročilna pogodba, saj je J. S. vse svoje premoženje izročil v takojšnjo last in posest N. R. Navedene pogodbe ni mogoče obravnavati kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Sklenjena je bila med očetom in hčerko, njen predmet pa je bilo vse izročevalčevo premoženje, zadržal je le pravico dosmrtnega stanovanja v izročeni hiši in si izgovoril dosmrtno oskrbo s strani prevzemnice. Upoštevajoč določbo 107. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), je taka izročitev premoženja veljavna le, če se s tem strinjajo vsi otroci, ki bodo po zakonu poklicani, da po njem dedujejo. Tožnica, ki je dedinja po pokojnem očetu, se z izročitvijo premoženja nikoli ni strinjala. Glede na navedeno je treba premoženje, ki je bilo predmet sporne pogodbe, v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZD šteti za darilo zapustnika.

Odgovor nasprotne stranke 4. Prva tožena stranka v odgovoru na revizijo meni, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, zato predlaga zavrnitev revizije.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske ugotovitve, da sta pravna prednica tožencev N. R. in pokojni J. S. 20.9.1991 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero sta se dogovorila, da oče izroči hčerki v takojšno last in posest nepremičnine vl. št. 57 k. o. ... (v naravi visokopritlična enostanovanjska hiše), da bosta nepremičnino uživala skupaj, da bo hčerka očetu v zameno nudila hrano pri skupni mizi, skrbela za ogrevanje, pranje in likanje, mu nudila nego v primeru bolezni, mu priskrbela zdravniško pomoč, dietno hrano in plačala stroške bolnice ter uredila vse v zvezi s pogrebom, cerkveni obred in napis na obstoječem nagrobnem spomeniku in da je pogodbenica dejansko izpolnjevala pogodbene obveznosti od sklenitve pogodbe do očetove smrti 13.6.1994, zanj pa je skrbela že v času pred sklenitvijo pogodbe (v letih 1978 - 1988), utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka.

8. Čeprav pogodba o preužitku v ZD ni bila urejena(1), se je že v obdobju pred sklenitvijo sporne pogodbe v sodni praksi ustalilo stališče, da ZD ne izključuje drugih vrst pogodb o dosmrtnem preživljanju, v katerih preživljanec še za časa svojega življenja odstopa drugi stranki v last vse svoje premoženje ali njegov del. 9. Sodišči prve in druge stopnje sta sporno pogodbo z dne 20.9.1991 pravilno pravno kvalificirali, saj ima vse značilnosti pogodbe o preužitku tako glede subjektov, izpolnitvenega ravnanja, zahtev po obličnosti kot tudi poslovne volje pogodbenih strank.

10. Kar zadeva izpolnitveno ravnanje, je bila obveznost pokojnega J. S. kot preužitkarja prenos vsega premoženja v času sklenitve pogodbe na prevzemnico, obveznost N. R. kot prevzemnice pa je bilo opravljanje periodičnih dajatev oziroma storitev za preužitkarja do njegove smrti. Pri tem je bilo spoštovano načelo enake vrednosti dajatev, saj sta bili obe vrednosti v času sklenitve pogodbe približno enaki - sorazmerni. Element aleatornosti pri pogodbo o preužitku se kaže v tem, da je za ugotavljanje odplačnosti oziroma neodplačnosti nepomembno, kakšno starost preužitkar resnično dočaka, oziroma koliko časa mora prevzemnik izpolnjevati svojo obveznost. Ker ob primerjavi vrednosti nasprotnih izpolnitev v času sklenitve pogodbe z dne 20.9.1991 med njima ni bila ugotovljena pomembna razlika, stališču druge tožeče stranke, da je šlo za darilno pogodbo, ni mogoče pritrditi.

11. Podana je tudi značilnost pogodbe o preužitku, ki se nanaša na njeno poslovno podlago. Razlog za sklenitev pogodbe v obravnavanem primeru je bila zagotovitev dosmrtnega preživljanja upravičenca v enaki kvaliteti kot pred sklenitvijo pogodbe. Odmena za preživljanje, do katere je bila upravičena prevzemnica po pogodbi, pa je bilo preužitkarjevo premoženje. Zaradi približno enake vrednosti nasprotnih izpolnitev v času sklenitve pogodbe neodplačna obogatitev ene izmed strank ni bila del kavze pogodbe.

12. Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

13. Izrek o revizijskih stroških je odpadel, ker prva tožena stranka stroškov za odgovor na revizijo ni priglasila.

.Op. št. (1): Sedaj jo v členih 564 - 568 ureja Obligacijski zakonik.