Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo svojo odločitev opreti na vrednotenje podržavljenega premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti oziroma navesti, katere cenitve in vrednosti je primerjalo med seboj ter jih uporabilo za svojo odločitev. Sodba v tem delu nima razlogov in se zato ne more preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1389/2000-9 z dne 24.10.2001 se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 6.7.2000 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote K. z dne 4.2.2000, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za vrnitev podržavljenega zemljišča parc. št. 506 k.o. P. Tožena stranka je navedla, da je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da prejšnji lastnik ni upravičen do denacionalizacije, ker ni izpolnjen pogoj neodplačnosti podržavljenja, predpisan v 4. členu Zakona o denacionalizacije (ZDEN), kajti izplačana odškodnina je presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Upravni organ prve stopnje je odločitev oprl na izračun vrednosti podržavljenega premoženja, ki ga je izdelal sam na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Kot znesek odškodnine je upošteval znesek, naveden v kopiji odločbe o odškodnini, ki je notarsko overjena in ki ga je v skladu s predpisi pravilno revaloriziral. Drugih dveh cenitev po oceni tožene stranke ni bilo mogoče upoštevati, ker sta bili izdelani v nasprotju s predpisi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da pravni temelj za odločanje v obravnavani zadevi predstavlja 4. člen ZDEN. Zemljišče je bilo podržavljenjo na podlagi Zakona o razlastitvi (Ur. list FRLJ, št. 12/57), ki v 3. členu ZDEN ni naveden. Glede na to, da 4. člen ZDEN določa kot pogoj za denacionalizacijo še, da je bilo premoženje odvzeto neodplačno, za neodplačno podržavljenje pa po 90. členu ZDEN šteje premoženje, za katero dana odškodnina ni presegla 30 % vrednosti, ugotovljena izplačana odškodnina te vrednosti ne sme preseči, sicer pravice do denacionalizacije po 4. členu ZDEN ni mogoče priznati. Po presoji sodišča prve stopnje sta upravna organa izhajala iz pravilnega pravnega temelja za denacionalizacijo, vendar pa sta si napačno razlagala pojem odškodnine, dane za podržavljeno premoženje in zato nepravilno uporabila materialni zakon. Kot odškodnino dano za podržavljeno premoženje je namreč treba razumeti le odškodnino, dano za podržavljeno zemljišče, kajti predmet podržavljenja kot tudi denacionalizacije so nepremičnine, v obravnavanem primeru gozdno zemljišče. Zato odškodnine, dane za les, ki ga zdajšnji upravičenec o podržavljenju ni mogel izsekati, ni mogoče šteti kot odškodnine, dane za podržavljeno premoženje. Tudi v odločbi o odškodnini za razlaščeno sporno zemljišče, ki je v upravnih spisih, je odškodnina za les prikazana ločeno od odškodnine za zemljišče, kar je v skladu s tedanjim Zakonom o razlastitvi. Druge ugovore tožnika je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. odstavek 72. člena ZUS). Navaja, da se po predpisih, veljavnih v letu 1957, kot tudi kasneje, ki urejajo razlastitve, določa odškodnina za razlaščeno zemljišče kot celoto. Zakon o gozdovih iz leta 1953, pa tudi splošni Zakon o gozdovih iz leta 1947, nimata definicije gozdne parcele. Temeljni Zakon o gozdovih iz leta 1965, je definiral gozdno parcelo v 1. členu, ko je navedel, da je z gozdom mišljeno zemljišče, zaraščeno z gozdnim drevjem v obliki sestoja; z gozdnim zemljiščem pa zemljišče, ki se zaradi svojih naravnih lastnosti in gospodarskih pogojev najbolje izkorišča, če se na njem goji gozd in je kot tako vpisano v kataster. Podobne definicije imajo tudi kasnejši predpisi. Nikoli ni bilo spora o tem, da je gozdno drevje nujni sestavni del gozda. Zato je tudi odškodnina za tako drevje nujni sestavni del odškodnine, določene za razlaščeno gozdno parcelo. Zakon o razlastitvi iz leta 1957 v 3. odstavku 41. člena navaja, da se poleg odškodnine iz 1. oziroma 2. odstavka 41. člena prizna tudi odškodnina za les. Iz dikcije celotnega člena je razvidno, da se pri določanju odškodnine za razlaščeni gozd odškodnina za les na panju mora priznati.

Odškodnina za gozd nujno obsega tako odškodnino za zemljišče kot odškodnino za lesno maso. Iz 4. odstavka navedenega člena pa je razvidno, da se je odškodnina za les prikazovala ločeno od odškodnine za zemljišče zgolj iz razloga, ker je moral koristnik razlastitve od te odškodnine plačevati določene dajatve. Kasnejši predpisi, ki so urejali način vrednotenja nepremičnin, so tudi za gozd uvedli podoben sistem vrednotenja, to je določanje vrednosti nepremičnine, izhajajoč iz cene kvadratnega metra zemljišča, ki je vsebovala vrednost zemljišča in lesne mase. Tak način vrednotenja povzema tudi Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacje. Izračun vrednosti parcel v skladu z navedenim odlokom pokaže, da je stališče sodišča prve stopnje nelogično. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena in tožeča stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz stališča, da je pomembna odškodnina dana le za zemljišče. Zaradi ugotavljanja izpolnjevanja pogojev, to je upoštevanja dane odškodnine po določbi 1. odstavka 72. člena v zvezi z 4. členom ZDEN, je potrebno določiti vrednost podržavljenega premoženja po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanaje vrednosti (1. odstavek 44. člena ZDEN). Vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, se določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije (3. odstavek 44. člena ZDEN). Na podlagi navedene odločbe je Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije izdal Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Ur. list RS, št. 16/92 in 21/92). Odlok tako kot določba 3. odstavka 44. člena ZDEN določa način vrednostenja gozdov. Po splošni definiciji pa je gozd zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja ali drugim gozdnim rastjem, ki zagotavlja katero koli funkcijo gozda. Sodišče prve stopnje pa glede na drugačna izhodišča svoje odločitve sploh ni obrazložilo. Navedlo je le, da je kot odškodnino treba razumeti odškodnino dano za podržavljeno zemljišče, ne pa tudi za les, ki ga upravičenec ni mogel izsekati. Svoje odločitve ni oprlo na vrednotenje podržavljenega premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti oziroma ni navedlo katere cenitve in vrednosti je primerjalo med seboj in jih uporabilo za svojo odločitev. Prav tako ni razvidno, na kakšno pravno podlago je oprlo svojo odločitev, saj se le na splošno sklicuje na nekdanji Zakon o razlastitvi. Izpodbijana sodba tako v tem delu nima razlogov in se za to ne more preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz razloga 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 3. odstavkom 72. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu in je zato izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo na podlagi določbe 74. člena ZUS in zadevo vrnilo sodišču, da opravi nov postopek.