Jedro

Takšen (morebitni negativni) vpliv na načelo učinkovitosti potrošniškega prava v luči razlage SEU v okoliščinah konkretnega primera ne ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode v pomenu iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pač pa materialnopravno predstavlja za potrošnika neugodno posledico v smislu določbe tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, do česar se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju.

V zaključku pritožbeno sodišče še opozarja, da mora sodišče prve stopnje glede na zgoraj citirano sodno prakso SEU materialnopravne in procesne določbe ZIZ v postopku izdaje začasne odredbe interpretirati tako (če to seveda omogočajo v pravu uveljavljene metode razlage), da bo zagotovljen polni učinek kasnejše (morebitne) končne meritorne odločbe, s katero bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je dne 10. 1. 2014 vložila tožbo, s katero zahteva (-) ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 17. 6. 2008, denominirane v CHF, in sporazuma o zavarovanju toženkine denarne terjatve iz te kreditne pogodbe z dne 24. 6. 2008, (-) plačilo zneska v višini 24.131,46 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (-) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke, ki je bila vpisana na podlagi sporazuma o zavarovanju toženkine kreditne denarne terjatve, in njen izbris, (-) ter povračilo pravdnih stroškov. Dne 15. 5. 2024 je vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahtevala (-) začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe z dne 17. 6. 2008 in sporazuma o zavarovanju toženkine kreditne denarne terjatve z dne 24. 6. 2008 do pravnomočne odločitve v tem pravdnem postopku, (-) da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami iz sporne kreditne pogodbe in njihovo izterjavo v izvršilnem postopku (-) ter izrek denarne kazni v višini 50.000,00 EUR za primer kršitve izrečenih prepovedi.

Sklep o začasni odredbi

2. Sodišče prve stopnje je dne 27. 5. 2024, še pred vročitvijo predloga v izjavo toženki, izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je tožničinemu predlogu v celoti ugodilo. Z dokaznim standardom verjetnosti je na podlagi listin Banke Slovenije iz let 2005, 2006 in 2007 ugotovilo, da toženkina pojasnila, ki jih je dala v fazi sklepanja pogodbe, tožnici niso dala zadostne podlage za realno oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečaja in za njeno zavedanje o tem, kakšno tveganje prevzema v primeru devalvacije domače valute, saj ji toženka ni predstavila posledic zelo velike depreciacije domače valute na višino njene kreditne obveznosti (13. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi). Takšno dejstvo je sodišče prve stopnje pripeljalo do zaključka, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila ter da je s tem ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (13. in 15. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi).

3. Na podlagi določb 23. in 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki je veljal v času sklenitve sporne kreditne pogodbe, in ob sklicevanju na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da gre pri kreditnih pogodbah, sklenitvah v tuji valuti, zaradi tveganj (neomejenega predmeta obveznosti), ki iz takšnega pogodbenega pogoja izhajajo in s katerimi potrošnik zaradi informacijske asimetrije med obema pogodbenima strankama ni seznanjen, za nepošten pogodbeni pogoj zaradi znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih (ničnostni razlog iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot), če banka v sklenitveni fazi ni pravilno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti in s tem vzpostavila enakopravnosti obeh pogodbenih strank. Po razlogovanju sodišča prve stopnje ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se menjalni tečaj lahko spremeni, temveč mu mora ponudnik kredita s svojimi pojasnili omogočiti zavedanje, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno spremeni. V nasprotnem primeru je lahko izpolnitev pogodbe drugačna od utemeljenih potrošnikovih pričakovanj (ničnostni razlog iz tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot), nepopolna pojasnila pa sama po sebi pomenijo kršitev načela vestnosti in poštenja (ničnostni razlog iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot; 14. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi).

4. Glede vsebine pojasnilne dolžnosti ponudnika kredita (toženke) pri tovrstnih kreditnih pogodbah se je sodišče prve stopnje prav tako sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in navedlo, da mora ponudnik kredita v sklenitveni fazi potrošniku podati informacije, na podlagi katerih bo potrošnik razumel dejansko tveganje v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute. Ponudnik mora tako pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute ali povečanja tujih obrestnih mer na višino obrokov. Zgolj abstraktno opozorilo na možnost bodočega (za potrošnika) neugodnega gibanja menjalnega tečaja ne zadostuje (14. in 15. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi). Sodišča prve stopnje je nadalje pojasnilo, da dejansko stanje, kot izhaja iz tožbe, ne odstopa od dejanskega stanja, ugotovljenega v zadevah revizijskega sodišča II Ips 8/2022, II Ips 54/2023 in II Ips 56/2023 (16. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi).

5. Na tej podlagi je zaključilo, da je tožnica uspela izkazati verjetnost svoje nedenarne terjatve na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in s tem prvi pogoj za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. 5. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je izpolnjen tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, torej vsaj en od položajev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, pri čemer je v luči odločitve Sodišča Evropske Unije (SEU) C-287/22 Getin Noble Bank S. A. presojalo, ali bo ob tem, da je izkazana verjetnost ničnosti sporne pogodbe, v primeru neizdaje začasne odredbe (in nadaljnjega plačevanja obrokov po sporni pogodbi) zagotovljen polni učinek kasnejše meritorne odločbe, s katero bi bilo tožbenemu zahtevku ugodeno (19. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi). Ugotovilo, da je tožnica s stopnjo verjetnosti izkazala svoj težak finančni položaj. Zaključilo je, da obstaja realna in zelo konkretna nevarnost, da bo zaradi nadaljnjega plačevanja mesečne anuitete ogroženo preživljanje tožnice in njenih dveh otrok, saj tožnici od njene plače po plačilu anuitete ostane le še 218,56 EUR, kar po presoji sodišča prve stopnje predstavlja težko nadomestljivo škodo (20. in 21. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi).

7. 6. Nadalje je ugotovilo, da je tožnica toženki plačala za 26.605,88 EUR več, kot je od toženke prejela, zato bo morala tožnica ob morebitna ugodilni sodbi za povrnitev nadalje plačanih obrokov v vložiti novo tožbo, s čimer bodo nastali novi stroški in neugodnosti, kar po presoji sodišča prve stopnje tudi predstavlja verjetnost nastanka težko nadomestljive škode (pogoj za izdajo začasne odredbe iz druge alinee drugega odstavka 272. člena ZIZ - 20., 21. in 22. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi). Ob zgoraj povzetih dejstvih je sodišče ugotovilo še, da zadržanje izvajanja sklenjene kreditne pogodbe za toženko praktično ne bo imelo nobenih posledic, saj ta predstavlja le neznaten del toženkinega poslovanja. V primeru neutemeljenosti začasne odredbo bo toženka lahko zahtevala plačilo vseh s pogodbo dogovorjenih anuitet skupaj z obrestmi, pri čemer ima svojo terjatev zavarovano s hipoteko, zato je zaključilo, da je izpolnjen tudi pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ - 23. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

8. 7. Po presoji sodišča prve stopnje je izdana začasna odredba reverzibilna, ker je mogoče v primeru zavrnitve zahtevka zadržanje izvajanja kreditne pogodbe v celoti odpraviti, obveznost tožnice pa izračunati tudi za nazaj. Toženkin položaj je zaščiten tudi s hipoteko (24. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi).

Sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi

9. 8. Zoper sklep o začasni odredbi je toženka vložila ugovor. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo. Pojasnilo je, da je tožnica v predlogu navedla vsa pravnorelevantna dejstva vključno s pogojem reverzibilnosti, čeprav v predlogu tega izraza ni izrecno omenjala (6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zaključilo je, da je o predlogu za izdajo začasne odredbe odločilo brez predhodne toženkine izjave in naroka, ker je ocenilo, da bi nadaljnje odlašanje tožnici povzročilo nastanek težko nadomestljive škode (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ni pritrdilo toženkinemu ugovornemu stališču, da je tožnica s predlogom zahtevala zavarovanje njenih bodočih denarnih terjatev, saj je iz predloga razvidno, da zahteva zavarovanje svoje nedenarne terjatve, ki je jasno razvidna iz tožbe, torej zahtevek zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe, in sicer s t. i. regulacijsko oziroma ureditveno začasno odredbo. Pri takšnih začasnih odredbah je pogoj iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pravno nepomemben in ga sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi ni ugotavljalo, zato so ugovorne navedbe, da ta pogoj ni izpolnjen oziroma ga tožnica ni zatrjevala, po presoji sodišča prve stopnje nepomembne (9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Toženka po razlogovanju izpodbijanega sklepa niti na ravni ugovornih trditev ni uspela omajati ugotovitve, da je tožnica s stopnjo verjetnosti izkazala svojo nedenarno terjatev (13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). V izpodbijanem sklepu je nato ponovilo razloge o vsebini dolžne pojasnilne dolžnosti in ugotovljena dejstva v zvezi s tem (14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) ter ponovno zaključilo, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni izpolnila, s čimer so izpolnjene predpostavke dejanskega stanu iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot.

10. Ob sklicevanju na določbo 87. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o posledicah nične pogodbe, ki jo je sodišče prve stopnje razlagalo skladno z vsebino odločbe SEU C-520/21 Bank M, je presodilo, da je potrošnik ponudniku kredita v primeru ničnosti pogodbe dolžan vrniti zgolj od njega prejeti kapital in ne nadomestila za njegovo uporabo (17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ker ne gre za zavarovanje tožničinega denarnega (kondikcijskega zahtevka), se v toženkin ugovor zastaranja te terjatve ni spuščalo (18. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

10.V zvezi s pogojem verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da tožnici tudi ob upoštevanju prejetih zneskov iz naslova dnevnic in kilometrine po plačilu anuitete ostane le 455,92 EUR mesečno na družinskega člana, kar po presoji sodišča tožnici še vedno le stežka omogoča preživetje oziroma je njen premoženjski položaj omajan. Po presoji sodišča prve stopnje ta dejstva ustrezajo temu pravnemu standardu, česar po njegovi presoji ne spreminjajo niti podatki o poslovnem izidu družbe, v kateri je tožnica edina družbenica (20. točka izpodbijanega sklepa). Nadalje je razlogovalo, da je moralo glede na vsebino odločbe SEU C-287/22 Noble Bank S.A. poleg tožničinega sedanjega finančnega stanja upoštevati še to, kakšno vpliv bi na njen življenjski standard imelo nadaljnje plačevanje obrokov po sporni pogodbi. Zaključilo je, da je predlagana začasna odredba nujna, če kasnejša ugodilna končna odločba ne bo zagotovila polnega učinka. Ugotovilo je, da je tožnica toženki že sedaj plačala za 26.605,88 EUR več od prejetega zneska na podlagi sporne pogodbe, in bo morala za vrnitev nadaljnjih plačil vložiti novo tožbo, kar bi za tožnico predstavljalo nove finančne in psihične obremenitve (21. točka izpodbijanega sklepa).

11.Sodišče prve stopnje je še presodilo, da zgolj z zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe, ne bi bil dosežen namen zavarovanja, če ne bi obenem izreklo prepovedi cediranja terjatve iz sporne pogodbe. V primeru, da bi toženka odsvojila to terjatev in bi zoper tožnico sprožila postopek izvršbe, tožnica brez izrečenih prepovedi po stališču sodišča prve stopnje ne bi mogla doseči prisilne izvršitve začasne odredbe (23. točka izpodbijanega sklepa).

Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo

12.Toženka se v pritožbi zoper sklep o ugovoru uvodoma sklicuje na navedbe iz svojega ugovora ter zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odločilo pod vtisom "splošne problematike kreditov v švicarskih frankih" in s tem zagrešilo več procesnih kršitev. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo tehtnih razlogov glede ugovora zastaranja. Dokazni oceni glede neizpolnitve pojasnilne dolžnosti ni namenilo zadostne pozornosti. Prav tako ne vprašanjema retroaktivne uporabe prava ter delne ničnosti. Toženka vztraja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo na podlagi pomanjkljivega predloga brez ustreznih trditev in dokazov ter brez toženkinega izjave pred izdajo sklepa o začasni odredbi. Ker je kondikcijski zahtevek že zastaral, tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek. Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati le za nastale terjatve, razlogov o tem pa izpodbijani sklep o tem nima. Sodišče prve stopnje obrazloženo ni ugotovilo višine terjatve, saj bi moralo upoštevati, da je toženka upravičena do nadomestila za uporabo denarja. Prav tako se ni opredelilo do njenih ugovornih trditev glede delne ničnosti ter ni opravilo ustrezne presoje ugovora zastaranja, ki vpliva na presojo obstoja pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek. V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki je mogoča le v izjemnih primerih. Po navedbah pritožbe sodišče prve stopnje ni ugotovilo okoliščine, da izdaja začasne odredbe za toženko ne bo predstavljala nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode oziroma da bi pretrpela le neznatno škodo. Tožnica ni navedla okoliščin, da toženka ne bo pretrpela nobene škode, zato je njen predlog neutemeljen. Sodišče bi moralo upoštevati, da sodišča izdajajo številne začasne odredbe v istovrstnih primerih, zato je vpliv izdaje začasne odredbe na njeno poslovanje treba presojati tudi s tega vidika. Tožnica ni izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev tožničine nevarnosti onemogočena ali precej otežena. Tožnica izhaja zgolj iz predpostavke dejstev iz zadeve SEU C-287/22, kar ne zadostuje. Toženka vztraja, da tožničine trditve o njenem premoženjskem stanju niso z ničemer izkazane, poleg tega pa je sodišče zanemarilo njene prejemke iz naslova dnevnic in kilometrine ter dejstvo, da je tožnica edina družbenika družbe Delta impeks, d. o. o. Izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve in razlogov za ugotovitev, da je tožnica plačala znesek, višji od dolgovanega. Izdana začasna odredba pravzaprav pomeni veliko nevarnost za tožnico, saj bo morala v primeru neuspeha v tej pravdi plačati vse anuitete za nazaj, sodišče pa glede mogoče realizacije hipoteke pri tem ni "izvedlo" prav nobene presoje. V nadaljevanju se toženka sklicuje na judikate, v katerih so sodišča predloge za izdajo začasne odredbe zavrnila, ker upnik ni navajal okoliščin glede reverzibilnosti. Pritožba nasprotuje stališču, da je dovolj, da reverzibilnost začasne odredbe izhaja iz dokazov v tožbi, saj bi morala možnost vrnitve v prejšnje stanje dokazati tožnica. Sodišče se v sklepu ni opredelilo, zakaj je mogoče z izdano začasno odredbo doseči namen zavarovanja, tožnica za to niti predložila nobenega dokaza.

13.Pritožnica v nadaljevanju graja po njenem nekritično uporabo judikata SEU C-287/22 in navaja, da ga je mogoče uporabiti le na podlagi ZIZ, za kar pa tožnica ni dala nobene trditvene podlage. Opozarja, da Direktive 93/13 (op. p. toženka ima verjetno v mislih Direktivo Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - v nadaljevanju Direktiva) ni mogoče uporabiti neposredno, le-ta pa poleg tega ne ureja ničesar o kondikcijskih zahtevkih. Ponavlja, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage in je ne more nadomestiti niti SEU niti nacionalno sodišče. Glede ugotovitve o verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode prav tako očita pomanjkanje trditvene podlage. Dodaja, da tožnica ne zatrjuje, da bi prišlo do nezakrivljenih nepredvidljivih okoliščin, zaradi katerih na svoji strani ni mogla izpolnjevati svojih obveznosti. Prav tako ne zatrjuje, kaj je storila, da bi takšne okoliščine odvrnila. Toženka nadaljuje, da tožnica ni dokazala nobene nevarnosti iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in dodaja, da glede tega ni predložila nobenih dokazov. Sodišče ni obrazložilo, da izdaja začasne odredbe za toženko ne bo predstavljala nenadomestljivih.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrnila pritožbene navedbe.

Presoja pritožbe

Pritožba je utemeljena.

Uvodno

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pritožbi ugodilo ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava glede obstoja predpostavk iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in ob preizkusu procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), in ne ob presoji pritožbenih navedb. Iz teh razlogov se v nadaljevanju do toženkinih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo, razen v delu, v katerem zaradi njenega ugovora zastaranja uveljavlja neobstoj pravnega interesa (procesne predpostavke) za ugotovitveni del zahtevka in s tem smiselno tudi za predlog za izdajo izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče toženki v zvezi s tem pritrjuje, da ima ugotovitveni zahtevek v konkretnem primeru, ker je ta v razmerju prejudicialnosti do postavljenega dajatvenega (kondikcijskega) zahtevka, položaj t. i. vmesnega ugotovitvenega zahtevka po tretjem odstavku 181. člena ZPP. Tožnici pravnega interesa zanj v tožbi zato ni bilo treba posebej izkazovati, ker se ta domneva. Prav tako pritožbeno sodišče toženki pritrjuje, da je v primeru, če sodišče dajatveni zahtevek zavrne ne glede na (ne)obstoj pravnega razmerja iz vmesnega ugotovitvenega zahtevka (npr. zaradi utemeljenosti ugovora zastaranja), vmesni ugotovitveni zahtevek nedopusten, razen če so zanj izpolnjeni pogoji splošne ugotovitvene tožbe po drugem odstavku 181. člena ZPP.

Iz neizpodbijanih tožničinih trditev izhaja, da svojih obveznosti po sporni kreditni pogodbi še ni odplačala in toženki še vedno odplačuje anuitete po njej. Med strankama je prišlo do spora o obstoju tega pogodbenega razmerja, pri čemer toženka vztraja pri veljavnosti spornega pravnega razmerja in pri izpolnitvi sporne kreditne pogodbe. To pomeni, da je tožničini pravni položaj zaradi negotovosti tega pravnega razmerja (in morebitnega izpolnitvenega zahtevka toženke) ogrožen, s čimer je izkazan tožničin pravni interes za samostojno ugotovitveni tožbo po drugem odstavku 181. člena ZPP, s tem pa tudi pravni interes za zavarovanje te njene nedenarne terjatve s predlagano začasno odredbe ne glede na morebitno utemeljenost toženkinega ugovora zastaranja. Sodišču prve stopnje se zato pri presoji obstoja procesnih predpostavk za predlog za izdajo začasne odredbe in pri presoji njegove utemeljenosti do ugovora zastaranja ni bilo potrebno izrekati.

Glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode (predpostavka iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ)

Po ustaljeni sodni praksi je težko nadomestljiva škoda pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti v vsakem konkretnem primeru upoštevajoč vse pravnorelevantne dejanske okoliščine. Presoja, ali je težko nadomestljiva škoda izkazana s stopnjo verjetnosti, je restriktivna, kar zlasti velja pri t. i. ureditvenih oziroma regulacijskih začasnih odredbah. To pomeni, da vsaka škoda oziroma vsaka neugodna posledica na premoženjskem ali nepremoženjskem področju, ki upniku sicer grozi, ne pomeni nujno škode v pomenu te določbe in/ali da je ta težko nadomestljiva.

Sodišče prve stopnje je ugotovljeno dejstvo, da tožnici (tudi ob upoštevanju prejetih zneskov iz naslova dnevnic in kilometrine) po plačilu mesečne anuitete ostane le 455,92 EUR na družinskega člana, kar po presoji sodišča tožnici še vedno le stežka omogoča preživetje oziroma omaja njen premoženjski položaj, materialnopravno zmotno opredelilo kot težko nadomestljivo škodo. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo prav nobenih dejstev, ki bi lahko vodila do zaključka, da naj bi bila takšna škoda (torej oteženo preživljanje tožnice in njene družine oziroma njen omajan premoženjski položaj) težko nadomestljiva. Zgolj zmanjšanja premoženja, ki je posledica izpolnjevanja prevzetih (čeprav v tej pravdi spornih) pogodbenih obveznosti, in posledično oteženo preživljanje, še ne more voditi do zaključka, da gre za težko nadomestljivo škodo.

Za težko nadomestljivo škodo bi po presoji pritožbenega sodišča šlo le, če bi bila zaradi nadaljnjega plačevanja obveznosti iz v tem postopku sporne pogodbe ogrožena eksistenca tožnice in njene družine ter takšne ogroženosti z nobenimi drugimi sredstvi ne bi bilo mogoče odvrniti. Iz ugotovljenih dejstev kaj takšnega ne izhaja. Prav tako v ta pravni standard zato ni mogoče mogoče uvrstiti nevarnosti morebitnih novih stroškov zaradi sodnih postopkov za vračilo preplačil in duševne obremenitve tožnice zaradi nadaljnjih sodnih postopkov.

Sodišče prve stopnje je obstoj pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ povsem pravilno interpretiralo skladno z vsebino sodne prakse SEU iz zadeve C-287/22 Getin Noble Bank S.A.

V tej odločbi je SEU vpliv nadaljnjega izpolnjevanja med pravdnima strankama sporne pogodbe na potrošnikovo premoženjsko stanje, če začasni ukrepi ne bi bili izrečeni, presojalo zgolj z vidika njegove zmožnosti, ali bo ob predpostavkah nadaljnjega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti in ugodilne končne meritorne odločbe sposoben financirati sodne postopke za vrnitev preplačanih anuitet iz te pogodbe (53 točka obrazložitve navedene odločbe SEU ter primerjava razlogov iz 50., 51. 52. točke obrazložitve). Kot bistveno se je opredelilo do vprašanja (in v tem oziru tudi do premoženjskega stanja potrošnika), ali bo kasnejša meritorna odločba, v kateri bi sodišče ugotovilo ničnost kreditne pogodbe, brez izrečenih začasnih ukrepov in ob nadaljnjem izpolnjevanjem kreditnih obveznosti, čeprav je potrošnik ponudniku že vrnil kapital, ki ga je prejel, v celoti vzpostavila potrošnikov pravni in dejanski položaj skladno z načelom učinkovitosti potrošniškega prava, ali pa bo moral zoper ponudnika storitev (banko) kljub takšni odločbi vlagati nove tožbe za povrnitev preplačanih zneskov in bi bilo to oteženo zaradi njegovega slabega premoženjskega stanja.

Takšen (morebitni negativni) vpliv na načelo učinkovitosti potrošniškega prava v luči razlage SEU v okoliščinah konkretnega primera ne ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode v pomenu iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pač pa materialnopravno predstavlja za potrošnika neugodno posledico v smislu določbe tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, do česar se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju.

Glede tehtanja neugodnih posledic za eno in drugo stranko ob (ne)izdaji predlagane začasne odredbe (obstoj predpostavke iz tretje alineje 272. člena ZIZ).

Pritožbeno sodišče je že v prejšnji točki poudarilo, da neizdaja začasnih ukrepov, če bi to imelo za posledico, da bo moral potrošnik kljub kasnejši ugodilni končni odločbi od banke še vedno zahtevati vračilo v nadaljevanju plačanih anuitet, predstavlja za potrošnika neugodno posledico v smislu določbe tretje alineje 272. člena ZIZ, saj končna odločba ne bo popolnoma vzpostavila njegovega dejanskega in pravnega položaja, v katerem bi bil, če takšna (morebiti nična) pogodba ne bi bila sklenjena. Takšen položaj je v nasprotju z načelom učinkovitosti potrošnikega prava.

Sodišče prve stopnje je dejstva o neugodnih posledicah za potrošnika skladno s sodno prakso SEU pravilno prepoznalo v tem, da polni učinek kasneje (morebitne ugodilne) odločbe ne bo zagotovljen, če bo morala tožnica kljub odplačilu glavnice s strani toženke prejetega kapitala, še naprej plačevati anuitete po sporni pogodbi in bo morala zato za uveljavitev njihovega vračila bodisi spremeniti tožbo v tem postopku bodisi vložiti novo tožbo. Glede na pomembnost načela učinkovitosti evropskega potrošniškega prava in zaradi zagotovitve polnega učinka kasnejše (morebitne) ugodilne meritorne odločbe je treba tem neugodnim posledicam (zlasti glede na stališča SEU iz odločbe C-287/22) skladno z načelom lojalne razlage dati ustrezno težo pri tehtanju obstoja predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ne glede na to pa mora sodišče po tej določbi še vedno presojati, ali so te neugodne posledice večje od posledic, ki bi zadele toženko, če se bo tožbeni zahtevek zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe izkazal za neutemeljenega. Za takšen položaj bi lahko šlo, če bi učinek predlagane začasne odredbe presegal meje, ki so potrebne za zagotovitev polnega učinka (morebitne) ugodilne meritorne končne odločbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, kot bo pojasnilo v nadaljevanju, da je sodišče prve stopnje pri presoji posledic na strani toženke in ob nadaljnjem tehtanju posledic za eno in drugo stranko zmotno uporabilo materialno pravo, posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

Pri ugotavljanju obstoja neugodnih posledic na strani obeh pravdnih strank so materialnopravno odločilne zgolj posledice, ki jima ob (ne)izdaji začasne odredbe nastanejo z vidika v tej pravdi sporne pogodbe.

Presoja sodišča prve stopnje, da izdana začasna odredba na toženko ne bo imela nobenega vpliva, ker sporna pogodba zanjo kot močno finančno institucijo predstavlja le neznaten delež celotnega poslovanje, je zato materialnopravno nepravilna. Pri tej presoji je materialnopravno prav tako povsem nepomembno, da ima toženka svojo kreditno terjatev zavarovano s hipoteko na tožničini nepremičnini. Morebitna realizacija tega zavarovanja (in vprašanje, ali bi bila toženka s tem poplačana v celoti) je namreč lahko zgolj posledica neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti na strani potrošnika in ne izdaje začasne odredbe, zato je omenjeno dejstvo pri tej presoji irelevantno.

Sodišče prve stopnje je nato, ko je ugotavljalo učinke izdane začasne odredbe na toženko, sicer res opravilo tudi preizkus, kakšne neugodne posledice bi zgolj iz v tem postopku spornega posla nastale za toženko, če se bo kljub izdani začasni odredbi tožničin zahtevek s končno meritorno odločbo izkazal za neutemeljenega, vendar ta presoja zaradi svoje necelovitosti materialnopravno ni v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ, deloma pa si razlogi v tem delu celo nasprotujejo (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ)

Sodišče prve stopnje namreč najprej navaja (prim. razloge iz zadnjega odstavka 22. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa), da bo tožnica v takšnem primeru zgolj nadaljevala z odplačevanjem mesečnih obrokov kredita po sklenjeni pogodbi, odplačevanja kredita pa se bo podaljšalo za čas veljavnosti začasne odredbe. Iz tega dela obrazložitve je tako mogoče sklepati, da v času veljavnosti začasne odredbe s pogodbo dogovorjene anuitete sploh ne zapadejo v plačilo, kar po takšnem razlogovanju pomeni, da izdana začasna odredba v svojih pravnih in dejanskih učinkih (glede na vsebino tega dela obrazložitve sodišča prve stopnje) indirektno podaljšuje ročnost dogovorjenega kredita. To nedvomno predstavlja neugodno posledico za toženko. Kljub temu je sodišče prve stopnje v nadaljevanju razlogovanja navedlo, da bo mogoče "terjatev izračunati za nazaj, to je za čas zadržanja, saj bodo znani vsi finančni parametri". Iz tega dela obrazložitve gre po drugi strani torej sklepati, da bi morala tožnica tudi "za nazaj" plačati terjatev, čeprav naj bil rok odplačevanja podaljšan za čas veljavnosti izdane začasne odredbe, vendar vsebine ter terjatve sodišče prve stopnje ne definira. Tako ne pove, ali pri tem misli na v vmesnem času zapadle anuitete (čeprav je pred tem navedlo, da se bo odplačevanje kredita podaljšalo za čas veljavnosti začasne odredbe, kar predpostavlja, da v tem času anuitete ne zapadejo v plačilo) ali pa morebiti na pogodbene obresti v času veljavnosti izdane začasne odredbe ali kakšno drugo pogodbeno terjatev. V tem delu sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava torej ni celovito ugotovilo in presojalo posledic, ki ob izdani začasni odredbi zadanejo toženko, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Razlogi izpodbijanega sklepa si glede učinkov izdaje začasne odredbe (in zlasti posledic, ki bodo zadele toženko) iz zgoraj pojasnjenih razlogov medsebojno medsebojno celo nasprotujejo, kar onemogoča pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje tudi ni opravilo nadaljnjega tehtanja posledic, ki ob (ne)izdaji začasne odredbe nastanejo za eno in drugo stranko, kar je pri predpostavki iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ bistveno.

Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da toženka v svojih pritožbenih navedbah učinke izdane začasne odredbe razume drugače kot sodišče prve stopnje, saj navaja, da se bo tožničina obveznost v primeru zavrnitve njenega zahtevka s pravnomočnostjo takšne končne odločitve močno povečala. Očitno toženka, drugače kot sodišče prve stopnje, razume, da v času veljavnosti začasne odredbe s pogodbo dogovorjene anuitete zapadajo v plačilo in jih bo morala toženka plačati takoj ob pravnomočnosti (morebitne) zavrnilne odločbe. V ponovljenem postopku naj bo sodišče prve stopnje ob takšni pritožbeni navedbi in ob zgoraj pojasnjenih nejasnostih glede učinkov izdane začasne odredbe še posebej pozorno na jasnost in popolnost predloga za izdajo začasne odredbe.

V zaključku pritožbeno sodišče še opozarja, da mora sodišče prve stopnje glede na zgoraj citirano sodno prakso SEU materialnopravne in procesne določbe ZIZ v postopku izdaje začasne odredbe interpretirati tako (če to seveda omogočajo v pravu uveljavljene metode razlage), da bo zagotovljen polni učinek kasnejše (morebitne) končne meritorne odločbe, s katero bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Nadalje opozarja, da je tožnica v tem postopku predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži učinkovanje sporne pogodbe, v zadevi SEU C-287/22 Noble Bank S.A. pa je potrošnik pred poljskim sodiščem predlagal odlog izpolnjevanja oziroma plačila obveznosti plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe (prim. 17., 35. in 48. točko obrazložitve navedene odločbe).

Pri presoji obstoja predpostavke iz tretja alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ se tako lahko izkaže za bistveno, ali izdana začasna odredba pomeni, da anuitete po pogodbi v času njene veljavnosti ne zapadajo v plačilo ali pa je njihovo plačilo zgolj odloženo.

Končna odločitev o pritožbi in navodila za nadaljnje odločanje

Sodišče prve stopnje mora, zato da bo lahko presodilo obstoj predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, v ponovljenem postopku tako naprej natančno ugotoviti pravne učinke izdane začasne odredbe v zgoraj nakazani smeri, ugotoviti (in presoditi), ali navedeni učinki zadostujejo za zagotovitev polnega učinka končne (morebitne) ugodilne meritorne odločbe (ali pa učinki ta cilj celo presegajo), ugotoviti pravne posledice za toženko (upoštevajoč pravne učinke, ki jih bo ugotovilo) ter nato opraviti tehtanje neugodnih posledic za eno in drugo stranko skladno s sodno prakso SEU. Ker tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni storilo in ker si razlogi v zgoraj pojasnjenem delu medsebojno nasprotujejo, je moralo pritožbeno izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka:

Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZIZ v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Sodišče prve stopnje se sklicuje na judikate II Ips 8/2022, II Ips 54/2023 in II Ips 56/2023.

2Galič, A v Pravdni postopek, zakon s komentarjem (ur. Lojze Ude, Aleš Galič): GV Založba, 2. knjiga, strani od 161 do 163.

3Galič, A: prav tam, stran 148 do 150.

4Prim. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1214/2021 (9. točka obrazložitve) in Neža Pogorelčnik Vogrinc: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2022, stran 93 in naslednje.

5Prim. odločbo Višjega sodišča v Celju Cp 201/2023 in odločbo SEU C-520/21 v zadevi Bank M.