Jedro

Zavrnitev, ker je tožnik zaposlen in živi v tujini in dejansko ne živi v R Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri občinskem oddelku za notranje zadeve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar ni nikdar dejansko živel v tej republiki. Tožnik se namreč že od leta .... nahaja na začasnem delu v tujini. Tožnik je sicer na dan 23.12.1990 imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, po mnenju tožene stranke pa ne izpolnjuje pogoja, da v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Glede na to tožena stranka ni ugodila njegovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je sin slovenske matere, rojene v Sloveniji, ki je slovenski državljan, in slovenskega porekla. Je poročen s Slovenko, ki je tudi državljanka Republike Slovenije. V zakonu imata dve hčerki. V Sloveniji sta tudi zgradila stanovanjsko hišo. Po upokojitvi se nameravata vrniti. Nahajata se na začasnem delu v tujini. Domači kraj obiskujeta redno, in to večkrat na leto, saj ima njegova žena še starše, za katere tudi delno skrbita. Stalno prebivališče v Republiki Sloveniji je prijavil 11.8.1982. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje zakonitega pogoja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih (tožnikova vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije; dopis občinskega oddelka za notranje zadeve z dne 4.6.1992, iz katerega izhaja, da je tožnik odšel v tujino dne 26.1.1969, da v Sloveniji ni hodil v šolo, niti ni bil nikdar zaposlen in da je za vročitev odločbe pooblastil določeno osebo). Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Ur.list RS, št. 1/91 in 30/91-I), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožnik kot državljan druge republike namreč v Republiki Sloveniji dejansko ne živi, kar izhaja iz navedenih podatkov in listin v upravnih spisih, iz njegovih navedb v tožbi in iz tožbi priloženih listin in podatkov. Zato je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Sodišče pojasnjuje tožniku, da njegove tožbene navedbe o tem, da sta mati in žena slovenski državljanki in da je on slovenskega porekla ter da je v ..... zgradil hišo, ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po odločbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno smiselno uporablja kot republiški predpis.