Jedro

Tožnik ima na podlagi prodajne pogodbe z dne 21. 4. 2021 terjatev do kupke v znesku 92.800,00 EUR, ki presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, zato je odločitev toženke, da tožnik ne izpolnjuje (več) pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pravilna. Neutemeljene in neprepričljive so tožnikove navedbe, da zoper kupko ni vložil predloga za izvršbo kljub zapadlosti, ker v tem stanovanju še prebiva in da se kupnina in najemnina kompenzirata. Pravilno toženka opozori, da je pogoj za pobot med drugim tudi zapadlost obeh terjatev. Upoštevaje, da ni sporno, da je terjatev tožnika do kupke v višini 92.800,00 EUR zapadla konec leta 2021, tudi zapadlost mesečnih najemnin do izdaje izpodbijane odločbe, ne zniža terjatve tožnika do kupke do višine, ki ne bi presegala zneska 19.304,64 EUR (48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka).

Tožnik ni izkazal, da s terjatvijo ne bi mogel razpolagati oziroma, da razloga za nezmožnost razpolaganja ni zakrivil po lastni volji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**K I. točki izreka** _Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka ugotovila, da tožnik od dneva izdaje izpodbijane odločbe (20. 4. 2022) ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči za nepravdni postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu (I. točka izreka), in razrešila odvetnik A. A. dolžnosti izvajanja brezplačne pravne pomoči v tej zadevi (II. točka izreka).

2. Toženka je ugotovila, da je tožnik prodal svoje stanovanje za kupnino 125.000 EUR, ki bi morala biti plačana do konca leta 2021 ter, da je prejel del kupnine v višini 32.200 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka štela za nerelevantne in nedokazane trditve tožnika, (i) da naj bi bil prejeti del kupnine porabljen za plačilo upnikov, (ii) da predloga za izvršbo za preostanek kupnine ni vložil zato, ker naj bi v nepremičnini še vedno prebival, zaradi česar naj bi se najemnina kompenzirala s kupnino. Po toženkini oceni bi morala kupka kupnino plačati v celoti, če bi tožnik želel v stanovanju še naprej prebivati pa bi plačeval najemnino. Toženka je ocenila, da bi tožnik moral in mogel izterjati preostanek kupnine, s katerim bi lahko sam pokril stroške odvetnika in glede na to, da je tožnik s terjatvijo v višini 92.800,00 EUR razpolagal že dlje časa, bi po oceni toženke lahko najkasneje 1. 1. 2022 vložil predlog za izvršbo. Toženka je še izpostavila, da je tožnik o svoji terjatvi ni obvestil niti ob vložitvi prošnje niti kasneje, čeprav bi to moral na podlagi določbe 41. člena Zakona brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Toženka je po ugotovitvi, da tožnik razpolaga s premoženjem, ki presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, odločila, da mu brezplačna pravna pomoč ne pripada in razrešila postavljenega odvetnika.

_Povzetek tožnikovih navedb_

3. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je bila prodajna pogodba sklenjena, ker je moral zagotoviti sredstva za poplačilo upnikov (32.200,00 EUR), in da še vedno ni prejel preostanka kupnine, tj. 92.800,00 EUR. Poudarja, da v tem stanovanju, na naslovu ..., Novo mesto, še vedno prebiva skupaj s svojo ženo, ker nimata druge možnosti za bivanje. Ponavlja, da se najemnina kompenzira s kupnino. Tožnik meni, da bi se moral v primeru, da bi zoper kupko vložil predlog za izvršbo, izseliti iz stanovanja in izpostavlja, da prodajna pogodba ni sklenjena v obliki izvršljivega notarskega zapisa in ni neposredno izvršljiva. Za vložitev tožbe nima finančnih sredstev, še posebej, če bi se moral iz stanovanja izseliti, sodni postopek izvršbe bi po njegovi oceni lahko trajal več mesecev, pravdni postopek nekaj let, sam pa nima denarja za založitev stroškov izvedenca. Tožnik zato še nekaj let ne bo mogel razpolagati s kupnino za stanovanje, v katerem še vedno biva.

_Povzetek navedb toženke_

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne in zahteva vračilo stroškov postopka.

5. Toženka ponavlja, da je nedvomno tožnik prejel sredstva v višini 32.200,00 EUR ter po njenem mnenju ni pomembno, da jih je porabil za poplačilo upnikov. Ponavlja, da bi tožnik moral in mogel izterjati preostanek kupnine, zato se šteje, da razpolaga s temi sredstvi. Kot nerazumljivo ocenjuje, da je tožnik ob svojem težkem finančnem položaju, na kupko prenesel stanovanje v vrednosti 125.000 EUR, prejel pa le 32.200,00 EUR. Toženka dodaja, da tožnik ni predložil dokazil, da še vedno prebiva v stanovanju na naslovu ... Navedbe o kompenzaciji so po mnenju toženke neutemeljene in prilagojene potrebam tega postopka. Izpostavlja, da v prodajni pogodbi ni omenjena kompenzacija niti ni tožnik predložil najemne pogodbe. Toženka še navaja, da morata biti pri kompenzaciji obe terjatvi zapadli, pri čemer je v konkretnem primeru zapadla le tožnikova terjatev, poleg tega pa morebitna terjatev kupke iz naslova najemnine gotovo ne dosega zneska preostanka kupnine. Tožnik bi moral po mnenju toženke, kupko pozvati k plačilu kupnine, ki bi jo poravnala, saj je njena obveznost v pogodbi jasno določena. Tožnik ima po mnenju toženke možnost izterjati celotno kupnino in prebivati v drugem najemniškem stanovanju, ki jih je v Novem mestu dovolj. Toženki se zdi nerazumljivo, da je tožnik overil svoj podpis pred plačilom kupnine in da pogodbe ni sklenil v obliki notarskega zapisa, upoštevaje, da je kupki izročil vse svoje premoženje. Toženka še izpostavlja, da se tožnik svojih pravic sicer dobro zaveda, saj je do sedaj pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu vložil kar 48 prošenj za brezplčano pravno pomoč.

_O sodni presoji_

6. Stranki sta se pisno odpovedali glavni obravnavi, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odločilo brez glavne obravnave, na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov.

Tožba ni utemeljena.

7. Odločitev toženke, da tožnik razpolaga s premoženjem, ki presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, zaradi česar na podlagi prvega odstavka 13. člena ZBPP in drugega odstavka 14. člena ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 27. člena ZSVarPre ne izpolnjuje (več) pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči je pravilna, zato se sodišče na podlagi določbe drugega dostavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

8. Do brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (13. člen ZBPP). Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prvega odstavka 14. člena ZBPP se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Ne glede na določbe 1.7. poglavja Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (prvi odstavek 27. člena ZSVarPre), tj. 19.304,64 EUR.

9. Tožnik v tožbi ponavlja svoje dosedanje navedbe, da je bil znesek 32.200,00 EUR namenjen za poplačilo upnikov in da se preostanek kupnine pobota z najemnino za stanovanje, v katerem še vedno živita z ženo. Sodišče poudarja, da se je do teh navedb v celoti in pravilno opredelila že toženka v izpodbijani odločbi in dodaja, da je pravilna presoja toženke, da tožnik glede na sklenjeno prodajno pogodbo za stanovanje, nedvomno razpolaga s terjatvijo v višini 92.800,00 EUR. Ni sporno, da je bila prodajna pogodba z dne 21. 4. 2021 sklenjena za kupnino v znesku 125.000,00 EUR niti, da je tožnik prejel znesek 32.200,00 EUR, ki je bil že v prodajni pogodbi namenjen za poplačilo upnikov v izvršbi na stanovanje in ni sporno, da bi moral biti preostanek kupnine tožniku plačan do konca leta 2021. Tožnik ima na podlagi prodajne pogodbe z dne 21. 4. 2021 terjatev do kupke v znesku 92.800,00 EUR, ki presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, zato je odločitev toženke, da tožnik ne izpolnjuje (več) pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pravilna.

10. Neutemeljene in neprepričljive so tožnikove navedbe, da zoper kupko ni vložil predloga za izvršbo kljub zapadlosti, ker v tem stanovanju še prebiva in da se kupnina in najemnina kompenzirata. Pravilno toženka opozori, da je pogoj za pobot med drugim tudi zapadlost obeh terjatev.1 Upoštevaje, da ni sporno, da je terjatev tožnika do kupke v višini 92.800,00 EUR zapadla konec leta 2021, tudi zapadlost mesečnih najemnin do izdaje izpodbijane odločbe, ne zniža terjatve tožnika do kupke do višine, ki ne bi presegala zneska 19.304,64 EUR (48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka). Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na stroške in trajanje sodnega postopka za izterjavo terjatve do kupke kot razlog, da tožnik ne iztoži svoje terjatve. Odločitev, da zapadle terjatve tožnik ne terja (ne izvensodno ne sodno) je v tožnikova, zanjo odgovarja, ne more pa se ekskulpirati s tem, da terjatve nima, ker se je odločil, da terjatve ne izterja.

11. Sodišče je v tožbi ponovljene navedbe, da se najemnina in kupnina pobotata in da se nima kam preseliti, ker drugega stanovanja nima, presojalo tudi z vidika določbe tretjega odstavka 14. člena ZBPP, ki določa, da se ne glede na določbe prvega in drugega odstavka 14. člena ZBPP pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine, premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Pravilno je toženka pojasnila, da se stanovanjsko vprašanje lahko reši tudi drugače kot z (drugim) lastniškim stanovanjem, pri čemer tožnik kakšnih drugih okoliščin, ki bi oteževale njegovo reševanje, ne navaja. Toženka je utemeljeno izpostavila, da je najmanj neprepričljivo, po presoji sodišča pa z vidika tretjega odstavka 14. člena ZBPP neutemeljeno, tožnikovo ravnanje, da je sklenil prodajno pogodbo za stanovanje, v katerem živi tako, da je kupka postala lastnica do celote, še preden je bila plačana celotna kupnina, da preostanka kupnine ne zahteva, ne sodno ne izvensodno, pač pa se naj bi, kot trdi tožnik, a tega ne dokaže, bistveno višja kupnina kompenzirala z zatrjevanim dolgom iz najemnine. Tožnik tako tudi po presoji sodišča ni izkazal, da s terjatvijo ne bi mogel razpolagati oziroma, da razloga za nezmožnost razpolaganja ni zakrivil po lastni volji, zato določba tretjega odstavka 14. člena ZBPP v konkretnem primeru ni uporabljiva.

12. Sodišče je na podlagi obrazloženega ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K II. točki izreka**

13. Odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 311. člen Obligacijskega zakonika določa: Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli.