Jedro

Ker nesklenjena pogodba ne more biti realizirana, revident ne more uspeti s sklicevanjem na uporabo teorije o realizaciji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove revizijske stroške v znesku 769,13 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru 0517 I 5427/2007 z dne 15. 10. 2007 v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo plačilo glavnice v znesku 20.030,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo izvršilnih stroškov v znesku 323,90 EUR razveljavi ter tožbeni zahtevek v tem obsegu ter glede plačila 20.030,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe zavrne.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, vložil revizijo. Po mnenju revidenta je bilo tekom dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje z listinskimi dokazi in izpovedbami prič dokazano, da je bila pogodba o reklamiranju za leto 2005 sklenjena in da Ž. (op. zakoniti zastopnik toženca) govori neresnico. Dejstva, ki jih Ž. navaja v zvezi s poslanim računom so v nasprotju s poslovno logiko, prakso ter kogentnimi določili Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS). Po mnenju tožnika je prišlo med pravdnima strankama do ustnega dogovora o reklamiranju za leto 2005. Obličnost pogodbe ne more biti pogoj za njeno veljavnost, lahko pa bi listina eventualno služila kot dodatni dokaz, da je bil pravni posel sklenjen. Opozarja na neverodostojnost izpovedbe Ž., na kar je bilo opozorjeno tudi v pritožbenem postopku, vendar se sodišče druge stopnje do teh navedb ni opredelilo. Tožnik vztraja, da je do sklenitve pogodbe o sponzorstvu prišlo na podlagi konkludentnih dejanj pravdnih strank. Sodišči neutemeljeno zaključita, da sta se pravdni stranki dogovorili, da je bila (bi bila) za veljavnost pravnega posla nujna pisna sklenitev pogodbe o reklamiranju v smislu določila 54. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Določilo 11. člena te pogodbe med strankama ni bilo posebej dogovorjeno, ampak je bil standardni člen v naprej pripravljenih pogodbah, ki jih je pri poslovanju uporabljal tožnik. Da je toženec pogodbo o reklamiranju in s tem poslovni odnos pravdnih strank nesporno akceptiral, po mnenju tožnika izhaja iz naslednjih dejstev: Toženec je poslani račun z dne 19. 5. 2005 po prejemu pregledal in ga likvidiral, ga vnesel v svoje poslovne knjige in v njih knjižil obveznost do tožnika v višini 20.030,04 EUR, na podlagi likvidiranega računa je poračunal DDV in tožniku ob koncu koledarskega leta 2005 v potrditev poslal svoj obrazec odprtih postavk, s katerim je pripoznal obveznost do tožnika in s tem poslovni odnos. Naziranje toženca, da je bil račun v poslovne knjige vnesen po pomoti in da je bil IOP obrazec poslan avtomatično ob upoštevanjih določil SRS, ne more vzdržati resne pravne presoje. Glede na to, da je bil najprej sklenjen brezpogojni ustni dogovor, 11. člen pisne pogodbe o reklamiranju pa na veljavnost predhodno sklenjenega ustnega dogovora ne more imeti vpliva. Meni, da so sicer izpolnjene predpostavke iz 58. člena OZ glede teorije realizacije. Navaja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili določilo drugega odstavka 55. člena OZ, saj dajeta obličnosti pomen, ki ga nima oziroma, ki ni bil dogovorjen. Tožnik opozarja še na sodno prakso glede 81. in 83. člena (nekdanje) Pogodbe o Evropski skupnosti (sedaj 101. in 103. člena Pogodbe o delovanju EU). Sodišče EU namreč tudi nepodpisanim pogodbam, ki so izpolnjene priznava pravno veljavnost z naravo pravnega odnosa, ne glede na določila takih pogodb. Dokazni postopek je pokazal, da je imel T. pooblastilo za sklepanje sponzorskih pogodb. Ne držijo zaključki nižjih sodišč, da toženec ni odškodninsko odgovoren. Če je toženec smatral, da odstopa od pogodbe o reklamiranju, je tožnika z obljubami plačil in pošiljanjem IOP obrazca zavajal in mu dal vedeti, da je pogodba o reklamiranju sklenjena. V konkretnem primeru ni šlo za nov poslovni odnos ampak nadaljevanje prejšnjega, zato je tožnik glede na pretekle izkušnje utemeljeno menil, da pogodbeni odnos obstaja. Pojasnjuje okoliščine glede uporabe tretjega odstavka 190. člena OZ. Uveljavlja kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zatrjuje, da obstajajo nasprotja med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe in med tem, kar je bilo v izvedenem dokaznem postopku ugotovljeno, izpovedano in v dokaz predlagano. Glede slednje kršitve navaja, da je kršitev podrobno obrazložil v 1. točki pritožbe, na kar se v celoti sklicuje. V zvezi z zaslišanjem Ž. zatrjuje, da se sodišče do njene izpovedbe ni konkretno opredelilo.

4. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena ZPP vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrženje oziroma podrejeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega prag iz drugega odstavka 367. člena ZPP, in sicer znaša 40.060,08 EUR. Tožnik namreč zoper toženca ne uveljavlja dveh denarnih zahtevkov, ki se opirata na različno podlago, kot v odgovoru na revizijo zatrjuje toženec, temveč je plačilo 40.060,08 EUR vtoževano kot izpolnitev denarne obveznosti po pogodbi o sponzorstvu za leto 2005. Tožnik je plačilo navedenega zneska utemeljeval še na odškodninski podlagi ter na temelju neupravičene pridobitve.

7. Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, tudi v obliki zatrjevanih procesnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo (npr. da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o sponzorstvu v višini vtoževanega zneska tudi za leto 2005, da je izpovedba Ž. neverodostojna ipd.), neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo. Sodbi nižjih sodišč vsebujeta zadostne razloge, zato je njun preizkus mogoč. Protispisnost iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodišče stori napako pri prenosu določenega podatka iz listinskega dokaza ali iz zapisnika o izvedbi dokazov v razloge sodbe. Tega pa revident ne zatrjuje, niti ni zatrjeval v pritožbenem postopku. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do pritožbenih navedb glede izpodbijanja dokazne ocene (glej 4. stran sodbe sodišča druge stopnje) in uporabe SRS, tožnik pa pritožbenih trditev glede neupravičene pridobitve ni podal. 8. Revizijsko zatrjevanje zmotne uporabe drugega odstavka 55. člena OZ in določil SRS se izkaže za neutemeljeno ob dejanski ugotovitvi, da pogodba o sponzorstvu za leto 2005 med pravdnima strankama ni bila sklenjena (torej niti v ustni obliki). Ker nesklenjena pogodba ne more biti realizirana, revident ne more uspeti s sklicevanjem na uporabo teorije o realizaciji (58. člena OZ). Ob odsotnosti dogovora o sponzoriranju za leto 2005 so nerelevantna revizijska izvajanja o pooblastilu T. za sklepanje sponzorskih pogodb v imenu tožnika. Pritrditi je tudi materialnopravnim zaključkom pritožbenega sodišča o neobstoju odškodninske obveznosti toženca. Ker pogodba o sponzorstvu ni bila sklenjena, toženec od nje ni mogel neupravičeno odstopiti, zato ni mogoče zaključiti, da je ravnal protipravno. Z revizijskimi navedbami o zmotni uporabi 191. člena OZ revident nedovoljeno izpodbija dejansko ugotovitev o vedenju tožnika, da do sklenitve sporne pogodbe ni prišlo, in da zato ni dolžan reklamirati toženca, ki tudi po presoji revizijskega sodišča izključuje uporabo tretjega odstavka 190. člena OZ.

9. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP). Na revizijska zatrjevanja, ki se nanašajo na pritožbene stroške, ni odgovarjalo, saj revizja zoper odločitev o stroških ni dovoljena.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 769,13 EUR predstavlja stroške, ki jih je imel toženec z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo.