Jedro

Pri ugotavljanju morebitne kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, je treba upoštevati konkretne okoliščine primera, med drugim zapletenost zadeve, ravnanje stranke v postopku in ravnanje sodišča, dolžino pripora, če je obtoženec v priporu, sorazmernost med priporom in naravo kaznivega dejanja ter kaznijo, ki jo je v primeru obsodilne sodbe mogoče pričakovati, kot tudi materialne, moralne in druge posledice pripora za priprtega.

Izrek

Zahteva obtoženega I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 24.07.2002 na podlagi preizkusa, opravljenega po 2. odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave) podaljšalo pripor. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo zagovornika obtoženega I.K. kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je obtoženi I.K. dne 22.08.2002 zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve 21. člena Ustave vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklep o podaljšanju pripora razveljavi ter pripor odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. je mnenja, da zahteva obtoženega I.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obtoženi I.K. v zahtevi zatrjuje, da mu je bila v postopku prekršena pravica do sojenja v razumnem roku in s tem ustavna pravica do sodnega varstva. Navaja, da je v priporu že od 11.12.2000, da je bila obtožnica vložena dne 08.06.2001, prvi narok za glavno obravnavo pa opravljen šele 27.02.2002 ter da sodišče v postopku več kot osem mesecev ni storilo ničesar. Po vložnikovem mnenju je sodišče po nepotrebnem vztrajalo, da bo tudi kazenski postopek zoper obdolženega D.N. izpeljalo skupaj s kazenskim postopkom zoper ostale obtožence, čeprav je bilo vseskozi jasno, da tega ne bo moglo storiti. Kljub predlogom za izločitev postopka zoper tega obdolženca, trdi v zahtevi, je to storilo šele na prvem naroku za glavno obravnavo.

Poslej da je opravilo še štiri naroke, slednjega dne 04.04.2002 in nato glavno obravnavo preložilo za nedoločen čas, po več kot štirih mesecih pa še ni videti, kdaj se bo nadaljevala. Zatrjevano kršitev utemeljuje tudi s tem, da je v sojenju kot članica senata sodelovala sodnica M.M.R., čeprav tega ne bi smela, saj da je v predkazenskem postopku dala odredbo z dne 28.07.2000 o izvajanju posebnih ukrepov zoper soobtoženega Z.R. Po mnenju vložnika ne gre za tako zahtevno zadevo, da je sodišče zaradi tega še ne bi moglo zaključiti. V zahtevi izraža pričakovanje, da se bo tudi v bodoče postopek zelo zapletal, tako da sojenja ne bo mogoče končati v roku, predpisanem v 5. odstavku 207. člena ZKP.

Po 1. odstavku 23. člena URS, ki ureja pravico do sodnega varstva, ima vsakdo pravico, da o obtožbah proti njemu odloči sodišče brez nepotrebnega odlašanja.

Po 2. odstavku 200. člena ZKP je dolžnost teh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku in organov, ki jim dajo pravno pomoč, da postopajo hitro, če je obdolženec v priporu.

Ali je podana kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, je treba vsakič presojati na podlagi konkretnih okoliščin primera. Pri tem je treba upoštevati zapletenost zadeve, ravnanje stranke v postopku in ravnanje sodišča, če je obtoženec v priporu tudi dolžino pripora, sorazmernosti med priporom in naravo kaznivega dejanja ter kaznijo, ki jo je v primeru obsodilne sodbe mogoče pričakovati, kot tudi materialne, moralne in druge posledice pripora za priprtega.

V obravnavani zadevi teče kazenski postopek zoper devet obtožencev, zaradi več kaznivih dejanj organizirane trgovine z mamili. V postopku, ki je po dokazni plati zelo zapleten, si je sodišče po vložitvi obtožnice prizadevalo izpeljati enoten postopek zoper vse obtožence, tudi zoper obdolženega D.N. Šele, ko se je izkazalo, da to ne bo mogoče, je dne 27.02.2002 postopek zoper tega obtoženca po 1. odstavku 33. člena ZKP izločilo. Opravilo je pet narokov za glavno obravnavo, dne 04.04.2002 pa obravnavo preložilo za nedoločen čas, zaradi izvedbe dokazov, ki jih je v sklepu podrobno naštelo.

Drži, kar v zahtevi pravi vložnik, da nato do izdaje izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni razpisalo glavne obravnave. V tem času je pridobilo tolmačenje avstrijskih oblasti o tem, ali je policijski zapisnik o zaslišanju osumljene osebe v kazenskem postopku v Republiki Avstriji veljavno dokazno sredstvo, spis je bil poslan generalni državni tožilki, da je odločila o obtoženčevi zahtevi za izločitev državnega tožilca, člana skupine državnih tožilcev za posebne zadeve, D.M. Sodišče je odločalo tudi o podaljšanju pripora in o pritožbah zoper te sklepe ter o zahtevah za varstvo zakonitosti, ki so jih zoper pravnomočne odločbe o priporu vlagali obtoženci.

Vložnik zahteve in tudi nekateri drugi obtoženci, so kljub temu da se okoliščine, pomembne pri odločanju o priporu, niso spremenile, tudi ko so bili njihove argumenti v postopku s pravnimi sredstvi zavrnjeni, vseskozi vlagali pritožbe zoper sklepe o priporu. Obtoženi I.K. je vložil več zahtev za varstvo zakonitosti, z vlaganjem teh pravnih sredstev pa nadaljeval tudi potem, ko tudi Ustavno sodišče s sklepom z dne 15.02.2002 njegove ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča z dne 27.09.2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 22.08.2001 in sklepom senata Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 06.08.2001 ni sprejelo. Vsakomur je po 25. členu Ustave zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Vendar je tako ravnanje obtoženca(ev), ki objektivno upočasnjuje potek postopka, treba upoštevati pri presoji, ali je podana zatrjevana kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

Po oceni Vrhovnega sodišča je podano sorazmerje med priporom in naravo kaznivega dejanja, saj obtoženi I.K. obtožen kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, za katerega je predpisana kazen najmanj treh let zapora in tudi med priporom in kaznijo, ki jo je v primeru obsodilne sodbe mogoče pričakovati. Materialne, moralne in druge posledice, ki so zaradi pripora doletele obtoženega I.K., tudi niso take, da bi utemeljevale sklepanje o tem, da je podana zatrjevana kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

Članica sodečega senata sodnica M.M.R., ki je izdala odredbo z dne 28.07.2000 o uporabi posebnih ukrepov zoper obtoženega Z.R., je dne 23.4.2002 sporočila podpredsedniku okrožnega sodišča, da ocenjuje, da je pri njej podan izključitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP. Pritrditi je treba zahtevi, da bi sodelovanje sodnice, ki bi morala biti izločena, v sodečem senatu, lahko pomenilo tako ravnanje sodišča, ki je podaljšalo čas sojenja. Vendar je ravnanje sodišča treba presojati v povezavi z ostalimi naštetimi kriteriji, kar pa po oceni Vrhovnega sodišča, glede na to da je sodišče na zadevi vseskozi delalo, pokaže da zatrjevana kršitev pravice do sojenja v razumnem roku vendarle ni podana. Ne glede na to okoliščino se mora glavna obravnava po 3. odstavku 311. člena ZKP, ki je bila preložena za več kot tri mesece, tudi iz tega razloga začeti znova in se morajo vsi dokazi znova izvesti.

Obtoženi I.K. v zahtevi navaja, da ni resnična navedba v napadenem pravnomočnem sklepu, da je obtožen tudi storitve kaznivega dejanja na območju Repubike Slovenije. Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 07.03.2002, opr. št. I Ips 65/2002, s katero je obtoženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, že pojasnilo, da obtoženčeva trditev, da iz obtožnice ni razvidno, da naj bi kaznivo dejanje storil tudi na širšem območju naše države, kot je to navedeno v izpodbijanem sklepu, na obstoj utemeljenega suma v ničemer ne vpliva.

S trditvijo, da je sodišče v pravnomočni odločbi navedlo, da iz podatkov iz spisa izhaja, da naj bi obtoženec kot član organizirane skupine prepeljal 60 kilogramov mamila heroin, da pa ni zapisalo, da naj bi ta heroin prodal v Angliji za 40.000 angleških funtov, kar da je splošno znano nemogoče, obtoženi I.K. podaja lastno dokazno presojo o dejstvu, ki ga izpodbijani pravnomočni sklep ne vsebuje. Na ta način uveljavlja razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Vložnik zahteve izpodbija dejansko stanje tudi s trditvami, da se pravnomočen sklep glede ugotavljanja njegovih premoženjskih razmer sklicuje na obtoženčev prvi zagovor pred preiskovalnim sodnikom, ki da ga je pozneje preklical in tudi pojasnil razloge za to.

Z zatrjevanjem, da ga je preiskovalni sodnik zaslišal v nasprotju z določbami 1. odstavka 227. člena ZKP, saj da ga sploh ni vprašal, kje je zaposlen in s čim se preživlja, obtoženec tudi ne more izpodbiti zakonitosti pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora. Zahteva tudi sicer ne pojasni, zakaj naj bi ta kršitev, če bi bila sploh podana, vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.

Prav tako vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, ko izpostavlja, da navedba v sklepu sodišča prve stopnje, da trditve obtoženčevega zagovornika, da bi bil obtoženi I.K. na prostosti lahko zaposlen in si služil sredstva za preživljanje, nimajo nobene teže, kaže na žalitev njegove osebnosti in dostojanstva in s tem na kršitev 21. člena Ustave Republike Slovenije. Na podlagi take formulacije v drugostopenjskem nikakor ni mogoče sklepati, da sodišče ugotavlja, da obtoženec ni nikoli ničesar delal in da se je preživljal z izvrševanjem kaznivih dejanj, kot to skuša prikazati v zahtevi.

Pomeni namreč zgolj to, da so okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo in kažejo na realno nevarnost da bo obtoženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje, tako tehtne, da jih zagovornik tudi s trditvami, da bi se obtoženec na prostosti lahko zaposlil in pridobival sredstva za preživljanje, ne more omajati.

Drži sicer trditev v zahtevi, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa uporablja trdilne namesto pogojnih stavkov, vendar zaradi tega še ni mogoče sklepati, da je na ta način predsednik senata, ki je sodeloval pri odločanju o priporu, dokazal, da od njega ni mogoče pričakovati poštenega sojenja in kršil domnevo nedolžnosti, predpisano v 27. členu Ustave in 3. členu ZKP. V sodbi z dne 04.07.2002, opr. št. I Ips 188/2002, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo obtoženega I.K. za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, je zapisalo tudi, da na zakonitost odločitve o podaljšanju pripora nima nobenega vpliva dejstvo, da je bil član izvenobravnavnega senata sodnik, ki kot predsednik senata vodi kazenski postopek v tej zadevi.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Obtoženi I.K. pa pravnomočnega sklepa ne izpodbija iz razloga, ker naj bi pri odločanju sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obtoženi I.K. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.