Jedro

S pravnomočno sodbo je tako tožencu naloženo določeno ravnanje (rušitev betonske plošče terase), ki ga v razmerju do dejanske oblasti tožnikov nad tem objektom (posestjo terase) ni mogoče okvalificirati za nedopustno in s tem motilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim bi se tožencu prepovedalo rušenje betonske plošče terase z ID znakom: del stavbe 2., ki sta ga tožnika podala skupaj s tožbo zaradi motenja posesti. Iz razlogov tega sklepa izhaja, da sta tožnika sicer uspela izkazati verjetnost obstoja svoje nedenarne terjatve iz naslova motenja posesti, nista pa uspela izkazati, da jima zaradi ravnanja toženca grozi nastanek nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ter sile (nasilja).

2. Zoper ta sklep se pritožujeta tožnika po pooblaščenki. V pritožbi poudarjata, da obstaja v konkretnem primeru realna možnost, da bo tekom postopka prišlo do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodišče prve stopnje je preveč poenostavljeno obravnavalo bolezenske težave prvega tožnika. Nadaljnje poseganje v njegovo posest povzroča pri njem nove in nove strese ter s tem slabša njegovo zdravstveno stanje. Z rušenjem terase prihaja v stanovanje tožnikov tudi prah, edino okno iz dnevnih prostorov pa je prav na to teraso. Tožnikoma bo zaradi neizdaje začasne odredbe (in ob nadaljevanju rušenja terase) kršena ustavna pravica do zdravega življenjskega okolja. Tudi možnost uporabe fizične sile med akterji tega postopka ni izključena. Tožnika sta trenutne odnose označila kot napete, vendar še vedno obvladljive, realno pa sta prikazala, da se lahko to v trenutku spremeni. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi v dani zadevi grozil zgolj nastanek premoženjske škode, ni povsem pravilna. Iz izvedeniškega mnenja namreč izhaja, da zaradi rušenja grozi nastanek nesorazmerne in nenadomestljive škode. V tej zadevi sta tožnika kolateralni žrtvi tretjih oseb, ki toženca silijo v rušenje terase, sama pa nimata nikakršnega pravnega sredstva, da bi to rušenje preprečila. Od rušenja te terase ne bo imel prav nihče nikakršne koristi, škodo pa bosta imela le tožnika. Glede na vse navedeno pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da je prvi (temeljni) pogoj za izdajo začasne odredbe v verjetno izkazanem obstoju terjatve iz naslova motenja posesti, vendar pa je zmotno štelo, da je ta predpostavka v konkretni zadevi podana. Tožnika sta v tožbi in podanem predlogu zatrjevala, da sta posestnika sporne terase (dela stavbe št. .. v stavbi št. 533 k.o. ...) in da je toženec pričel rušiti betonsko ploščo te terase ter prestavil šest cvetličnih loncev, vendar pa je v sporih zaradi motenja posesti treba obravnavati tudi vprašanje samovoljnosti in protipravnosti tega motilnega posega. Tožnika sta namreč v omenjeni vlogi prav tako navedla, da ju je toženec obvestil, da razpolaga s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, ki mu nalaga rušitev te terase. Iz procesnega gradiva izhaja, da gre za pravnomočno sodbo P 525/2009, s katero je bilo tožencu naloženo, da na skupnem delu št. 5 (v stavbi št. 533 k.o....) odstrani to, kar je neupravičeno sezidal ter vzpostavi (pozida) prejšnje stanje. Med drugim mora odstraniti tudi betonsko ploščo /.../ nad skladiščem pripravljalnice gostilne I., ki je v prvem nadstropju terasa stanovanja /.../, torej betonsko ploščo, ki je predmet te začasne odredbe. S pravnomočno sodbo je tako tožencu naloženo določeno ravnanje (rušitev betonske plošče terase), ki ga v razmerju do dejanske oblasti tožnikov nad tem objektom (posestjo terase) ni mogoče okvalificirati za nedopustno in s tem motilno. Glede na navedeno je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so v izpodbijanem sklepu navedeni. Zaradi tega se tudi ostale pritožbene navedbe (predvsem glede koristi od rušenja ter škode in nasilja, zaradi katerih naj bi kasnejše redno sodno varstvo ostalo brez pomena) izkažejo za nebistvene in jih pritožbeno sodišče ni posebej obravnavalo.

5. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevanih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).