Jedro

Zakon o poravnanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog velja za vse tiste devizne hranilne vloge, ki niso bile izplačane do 1.1.1993. S tem je zakon posegel v obstoječa pogodbena razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba druge spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke ter se sodba prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu spremeni tako, da se izrek glasi: Tožbeni zahtevek: "Tožena stranka Ljubljanska banka, Temeljna banka..., je dolžna M. J. izplačati ter ji izročiti z njene devizne hranilne knjižice št.... znesek 12.735,50 DEM, 4.028,62 ATS in 1.549,36 CHF v 15 dneh pod izvržbo," - se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 18.434,00 Sit v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka izplačati tožnici iz njene hranilne devizne vloge zneske 12.735,50 DEM, 4.028,62 ATS in 1.549,36 CHF s pripadajočimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnica zahtevala izplačilo svojih vlog z dopisom z dne 27.1.1993, a je tožena stranka izplačilo odklonila. Na podlagi določbe drugega odst. 1038.čl. zakona o obligacijskih razmerjih je imela tožnica pravico razpolagati s saldom. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Ur.l. RS št. 7/93 - v nadaljnjem - zakon o poravnavanju obveznosti). Ta zakon je začel veljati šele 5.2.1993, tožba pa je bila vložena že prej in tožena stranka je bila tedaj že v dolžniški zamudi.

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbi tožene stranke in razveljavilo izrek o obrestnem in stroškovnem zahtevku ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavzelo je enako pravno stališče kot sodišče prve stopnje, namreč da zakon o poravnavanju obveznosti ne učinkuje za nazaj in ga zato ni mogoče uporabiti na škodo pridobljenih pravic tožnice.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na zakon o poravnavanju obveznosti. Meni, da zaradi izrednih razmer, ki so nastale po razpadu nekdanje SFRJ, ta zakon učinkuje tudi za nazaj. Zato ni pomembno, da je pravno razmerje med strankama nastalo prej, temveč je odločilno, da je v času odločanja že veljal zakon o poravnavanju obveznosti.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena.

Zakon o poravnavanju obveznosti je posledica izrednih razmer, ki so nastale z razpadom Jugoslavije. Tedaj je razpadel monetarni in devizni sistem bivše države, Republika Slovenija pa ob tem ni pridobila sredstev iz pravnega nasledstva. V teh razmerah je bila sposobnost države za pokritje vseh potreb močno omejena, po drugi strani pa je bilo potrebno zagotoviti v teh izrednih razmerah način uresničevanja pravic varčevalcev. Zakon je to storil tako, da je dal varčevalcem na izbiro tri možnosti. Ena od teh je polletno razpolaganje z najmanj eno desetino devizne vloge, pri čemer se devizna vloga obrestuje po obrestni meri, povečani za 0,25 obrestnih točk na leto. S tem je zakon na poseben način začasno uredil pravna razmerja med deviznimi varčevalci in bankami z upoštevanjem spremenjenih okoliščin, ki so nastale zaradi začasne nemožnosti izpolnitve na strani bank.

Zakon o poravnavanju obveznosti je v času odločanja na prvi stopnji že veljal, ne pa še tedaj, ko je bila vložena tožba. Tožena stranka je vsekakor prišla v dolžniško zamudo še pred uveljavitvijo zakona. Zato je za odločitev v tej zadevi bistveno, da se ugotovi, ali ureja zakon že nastala pravna razmerja in torej v tem smislu velja za nazaj, ali pa ureja samo tista razmerja, ko je banka prišla v zamudo šele po uveljavitvi zakona. Zakon nima prehodnih določb, ki bi urejale to vprašanje. Vendar celotna vsebina zakona in namen, zaradi katerega je bil sprejet, kažeta, da velja za vse tiste devizne hranilne vloge, ki niso bile izplačane do 1.1.1993. Na ta način je zakon posegel v obstoječa pogodbena razmerja tako, da je bankam omogočil postopno izpolnitev pogodb, upnikom pa zagotovil, da bodo svoje vloge lahko dvignili v enakomernih obrokih. V korist upnikom je določil kot odmeno zaradi omejenega razpolaganja višjo obrestno mero.

Vprašanje zamude glede na ureditev, ki jo je sprejel obravnavani zakon, ni pomembno. Zakon se nanaša na vse neizplačane devizne vloge. S tem zakon začasno omejuje izvrševanje lastninske pravice in na ta način posega v javni red, ki izhaja iz veljavne pravne ureditve. Zakon sicer ne prinaša nobene prepovedi, saj bankam ne onemogoča večjih izplačil. Kljub tem gre za zakon o takoimenovanih posebnih ukrepih, ki v opisanem obsegu učinkuje za nazaj in je zato odločilno, da je veljal v času sojenja. V zvezi s tem je treba omeniti, da je Ustavno sodišče s svojim sklepom opr. št. U I 185/93 z dne 12.5.1994 zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti 7. člena zakona.

Glede na navedeno sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta svojo odločitev oprli na 2. odst. 1038.čl. ZOR, namesto pa bi upoštevali zakon o poravnavanju obveznosti. Pri tem je odločilno, da je bila prvostopna sodba izrečena še pred potekom prvega pol leta po 1.1.1993. Tedaj obveznost tožene stranka, da izplača tožnici del njene devizne hranilne vloge v skladu s 7. členom zakona o poravnavanju obveznosti, še ni zapadla. Sodišče sme naložiti toženi stranki, naj opravi kakšno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (1. odstavek 326. člena ZPP). Ta je bila v obravnavani zadevi dne 10.3.1993. V tem času je bil torej tožbeni zahtevek v celoti preuranjen in zato ni bil niti delno utemeljen.

Glede na navedeno je uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava podan. Revizijsko sodišče je zato na podlagi določbe 1. odst. 395.čl. ZPP odločilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 2. odst. 166.čl. ZPP. Glede na odločitev pritožbenega sodišča je revizijsko sodišče odločalo samo o stroških revizijskega postopka. Te je priznalo toženi stranki v višini takse za revizijo.