Jedro

Če se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorita za tako imenovano pogodbeno odškodninsko obveznost - konkurenčno klavzulo, mora delodajalec, ki zahteva odškodnino zaradi kršitve, dokazati vse elemente odškodninskega delikta, kot pri izvenpogodbeni odškodninski odgovornosti: kršitev pogodbene obveznosti, nastanek škode, odgovornost ter vzročno zvezo.

Stališče, da za uveljavitev pavšalne odškodnine zadostuje dejstvo, da se je tožnik zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici, bi bilo pravilno, v kolikor bi se stranki dogovorili za pogodbeno kazen v smislu določbe 270. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in ne za pavšalno odškodnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 8.116.560,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zaposlitve tožene stranke pri ZM ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške sodnega postopka in sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 463.583,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2002 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zahtevek na izplačilo odškodnine zaradi konkurenčne klavzule oziroma konkurenčne prepovedi zavrnilo, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta, razen škode, s čemer se tožeča stranka ne strinja. Iz pogodbe je jasno, kakšna je odškodninska obveznost oziroma obveznost po konkurenčni klavzuli. Obe pravdni stranki sta šli zavestno v določilo o konkurenčni klavzuli in dogovorjena višina pavšalnega zneska ni z ničemer pretirana. Toženec si je pri tožeči stranki nabral dobre delovne izkušnje, zaradi česar je lahko postal vodja poslovne enote pri konkurenčni zavarovalnici. Pavšalna odškodnina je dogovorjena zaradi tega, ker je nemogoče v tem poslu dokazovati, da je nastala tožeči stranki škoda s tem, ko je poslovna enota konkurenčne zavarovalnice bolj ali manj uspešna. Jasno je, da v določenih primerih nastanka škode ni možno ekzaktno dokazati, zato so določila o pavšalni škodi. Sodišče bi lahko le presojalo ali je pavšalno določena škoda primerna. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev postopka, ki jo vidi v tem, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki so bili predlagani, sama sodba pa tudi nima pravih razlogov. Zato je tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in navaja, da je po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih potrebno tudi v primeru poslovne škode oziroma pri določitvi pavšalne odškodnine po 269. členu Zakona o obligacijskih razmerjih uporabiti določbe zakona o izvenpogodbeni škodi. Zato bi tožeča stranka morala škodo ugotoviti že v postopku pred njenimi organi po določbi 72. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, kar pa sploh ni storila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala škode, kar je bila dolžna že po določbi 10. člena pogodbe o zaposlitvi, saj je dopuščena določitev pavšalne odškodnine samo v primeru, če škode ni mogoče določiti natančno. Tožeča stranka pa le-te sploh ni ugotavljala, temveč je enostavno zaključila, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki pavšalno odškodnino v višini 60-kratnika njegove plače. Po določbi 265/3. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pa je pavšalno odškodnino oziroma t.i. pogodbeno določilo, ki določa najvišji znesek odškodnine veljavno le, če ni v očitnem nesorazmerju s škodo. Ker tožeča stranka škode sploh ni ugotavljala, tudi ne more uporabiti določbe o pavšalni odškodnini. Ker tožeča stranka v pritožbi navaja, da ne more ugotoviti oziroma dokazati, da ji je nastala škoda, po stališču tožene stranke nima podlage za svoj tožbeni zahtevek. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere se sklicuje pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zmotno je stališče tožeče stranke, da že dejstvo, da se je tožena stranka kljub določbi konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo imeli sklenjeni stranki v času delovnega razmerja, zaposlila pri konkurenčni zavarovalnici, zadostuje za ugoditev zahtevku tožeče stranke po plačilu pavšalne odškodnine dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za t.i. pogodbeno odškodninsko odgovornost, za katero pa morajo biti tako kot za izven pogodbeno odškodninsko odgovornost, kumulativno podani vsi elementi odškodninskega delikta - to so: kršitev pogodbene obveznosti, nastanek škode in odgovornost zanjo ter vzročna zveza. Tožeča stranka pa nastanka škode ni dokazala, zaradi česar manjka eden od elementov za odškodninsko odgovornost, to je obstoj škode. Tudi po določbi 3. odstavka 10. člena pogodbe o zaposlitvi, na katero se sklicuje tožeča stranka, je za uveljavitev plačila pavšalne odškodnine potreben obstoj škode, pavšalna odškodnina pa pride v poštev šele v primeru, če škode ni mogoče natančno določiti. Zato je sodišče utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Stališče tožeče stranke, da za uveljavitev pavšalne odškodnine zadostuje dejstvo, da se je tožnik zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici, bi bilo pravilno, v kolikor bi se stranki dogovorili za pogodbeno kazen v smislu določbe 270. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal v Republiki Sloveniji kot republišči predpis) in ne za pavšalno odškodnino, kot izhaja iz vsebine 3. odstavka 10. člena pogodbe o zaposlitvi. Navedena določba namreč le predstavlja dogovor o pavšalni odškodnini, ki je bil v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi dopusten tudi na podlagi 71. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis). Seveda pa je pavšalno odškodnino možno določiti le v skladu z določbami ZOR, ob pogojih, da ima kršitev pogodbe za posledico škodo in da dogovorjena odškodnina ni v očitnem nesorazmerju s škodo.

Neutemeljene so sicer pavšalne pritožbene navedbe, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pri čemer tožeča stranka niti ne pove kateri dokazi naj bi to bili. Glede na zgoraj povedano, ker tožeča stranka ni dokazala niti dokazovala nastanka škode, kar je eden od elementov za odškodninsko odgovornost, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo vseh predlaganih dokazov, saj le-ti za odločitev niso bili potrebni.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sklenilo je, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (155. člen ZPP, v zvezi s 165. členom ZPP).