Jedro

Upravni organ bi moral upoštevati, da tožnica ni vložila prve zahteve in da se zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja razlikujeta tudi po vsebini. Tožnikova prva zahteva se je namreč nanašala na ograjo višine 1,8 m in na več zemljišč, zahteva, ki sta jo vložila skupaj s tožnico, pa na ograjo višine 2,20 m.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Laško št. 351-213/2010-7 z dne 3. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 243,96 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Laško na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo nezahtevnega objekta – ograje, na zemljiščih s parc. št. 67/1 in 69/2, k. o. ... Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je upravna enota na podlagi uradne evidence ugotovila, da sta tožnika z zahtevo z dne 8. 12. 2010 podala enak zahtevek, o katerem je že bilo odločeno z odločbo št. 351-141/2008-(32/7) z dne 9. 12. 2008, odločba pa je postala pravnomočna 6. 1. 2009. Pri pregledu vloge z dne 8. 12. 2010 je ugotovil, da je zgrajena ograja višine 2,20 m ter od roba cestnega telesa oddaljena 0 m. Zato ugotavlja, da se dejansko stanje, opredeljeno v obravnavani vlogi, od prvotne odločitve ni spremenilo in da se tudi ni spremenila pravna podlaga, tj. Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih ureditvenih pogojev Občine Laško za Občino Radeče (v nadaljevanju PUP).

Drugostopenjski upravni organ je njuno pritožbo zavrnil s podrobnim opisom, zakaj gre v obravnavanem primeru za identično dejansko stanje in enako pravno podlago. Meni, da ponovno vlaganje vlog za gradnjo ograje za vsako zemljišče posebej, ob isti pravni podlagi in enakem dejanskem stanju ne pomeni drugačnega zahtevka. Drugačnega zahtevka naj ne bi pomenilo niti soinvestitorstvo tožnikov, saj je dejansko stanje o tem, da je ograja zgrajena tik ob cesti, kljub spremembi investitorstva, ostalo nespremenjeno. Glede na pritožbene navedbe je pojasnil, da se je tudi prva zahteva nanašala na gradnjo (legalizacijo) ograje na navedenih zemljiščih in ne na zahtevek za izvajanje vzdrževalnih del na ograji. Zavrnil je tudi pritožbeno navedbo, da s prvo odločbo ni bilo meritorno odločeno.

Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in zoper sklep o zavrženju njune zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja vlagata tožbo, v kateri navajata, da prvostopenjski upravni organ sploh ni odločil o njuni zahtevi, saj zahtevka za legalizacijo ograje nista vložila. Upoštevati bi bilo treba tudi, da o zahtevi prvega tožnika z dne 6. 8. 2008 ni bilo meritorno odločeno, saj je bil pozvan, naj vlogo dopolni, tega pa ni storil. Zato meni, da bi bila njegova prva vloga le zavržena in ne zavrnjena. Organu druge stopnje očita, da se ni opredelil do teh pritožbenih navedb. Da zahteva prvega tožnika ni mogla biti zavrnjena, naj bi izhajalo tudi iz okoliščine, da zahteve leta 2008 nista vložila oba solastnika nepremičnin. Toženka naj bi v zvezi s tem napačno štela, da tožnika s soinvestitorstvom utemeljujeta drugačno dejansko stanje v zahtevi z dne 8. 12. 2010 v primerjavi z zahtevo z dne 6. 8. 2008. Tudi sicer naj ne bi šlo za identično dejansko stanje. Prvi tožnik naj bi s prvo vlogo predlagal izdajo gradbenega dovoljenja za popravilo obstoječe ograje in na več zemljiščih, medtem ko je predmet vloge z dne 8. 12. 2010 gradnja zidane ograje na armiranobetonskih pasovnih temeljih višine 2,2 m, z enokapno kritino bobrovca in to le na dveh zemljiščih. Pravna podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja se od vložitve prve vloge dalje ni spremenila, je pa po mnenju tožnikov gradnja objekta, ki je predmet vloge z dne 8. 12. 2010, dopustna tako v letu 2008 kot tudi sedaj. V zvezi s tem se sklicujeta na lokacijsko informacijo, po kateri je postavitev ograje na zemljišču tožnikov dopustna. Toženka pa naj bi se nedopustno ukvarjala z zahtevanim 1 m odmika ograje od cestnega sveta, saj prvostopenjski organ zahteve tožnikov ni zavrnil zaradi morebitne neizpolnjene zahteve prostorskega akta, ampak jo je zavrgel. Sicer pa bi moral upravni organ tožnika pozvati, naj predloži soglasje Občine Radeče zaradi postavitve ograje ob javni cesti, česar pa ni storil. Poleg tega naj bi Občina Radeče tako soglasje smiselno že dala s tem, ko je zid do višine 30 cm nad nivojem zemljišča že sama pozidala, nadaljevanje gradnje pa prepustila tožnikoma. V zvezi s tem se sklicujeta na dogovor iz leta 2006. Nepravilna naj bi bila tudi ugotovitev, da ograja od roba cestnega telesa ni odmaknjena vsaj 1 m, saj se neposredno ob ograji nahaja parc. št. 67/3 k. o. ..., katere lastnik je prvi tožnik. Sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, na katero pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno in je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo, organ zahtevo na podlagi 4. točke prvega ostavka 129. člena ZUP zavrže. V obravnavani zadevi ni sporno, da se pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila, sporno pa je, ali je upravni organ o tožnikovi zahtevi z dne 6. 8. 2008 meritorno odločil in ali gre za isto upravno zadevo.

Tožnika trdita, da upravni organ z upravnim aktom št. 351-141/2008-(32/7) z dne 9. 12. 2008 o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 6. 8. 2008 ni meritorno odločil, kar pa ne drži. Z odločbo z dne 9. 12. 2008 je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – ograje, na tam navedenih zemljiščih, zavrnjena. Ugotovitvi upravnega organa, da je odločba pravnomočna, tožnika ne ugovarjata, iz obrazložitve te odločbe pa je razvidno, da je upravni organ zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil, ker zahtevek ni izpolnjeval pogojev glede skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom. Dejstvo, da je upravni organ tožnika pozival, naj vlogo dopolni, tožnik pa na poziv ni odgovoril, torej še ne zadošča za sklepanje, da je bila vloga zavržena.

Napačno je tudi tožbeno stališče, da prva vloga ni mogla biti zavrnjena, ker je nista vložila oba solastnika. Zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja namreč lahko vloži tudi eden izmed solastnikov, če izkaže pravico graditi. Če te pravice ne izkaže npr. zato, ker nima soglasja drugih solastnikov, to pomeni, da niso podani pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, in ne, da niso podane procesne predpostavke za vodenje postopka.

Po presoji sodišča pa v obravnavani zadevi ne gre za isto upravno stvar. Točka 4 prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa zavrženje, če se ni spremenilo dejansko stanje ali pravna podlaga, se namreč nanaša na primere, ko je nova zahteva vložena o isti upravni stvari. Če ne gre za isto upravno stvar, navedene določbe ni mogoče uporabiti kot pravo podlago za odločitev.

Upravni postopek na zahtevo stranke je uveden z dnem vložitve zahteve stranke. To pomeni, da je zahteva stranke tista, ki opredeljuje konkretno upravno zadevo. Če zahteva ni enaka, ni mogoče govoriti o isti upravni stvari, čeprav se dejansko stanje ni spremenilo. Ugotavljanje, ali se je dejansko stanje spremenilo ali ne in ali se je spremenila pravna podlaga, je torej v primeru iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravno odločilno le, če gre za isto upravno stvar.

Na zakonitost odločitve o zavrženju zahteve tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja pa ne more vplivati okoliščina, da se izrek nanaša na gradbeno dovoljenje za „legalizacijo“ nezahtevnega objekta – ograje in ne zgolj na zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta. Dejstvo, da je upravni organ v izrek napisal „legalizacija“ namesto „gradnja“, namreč ne pomeni, da ni odločal o tožnikovi zahtevi z dne 8. 12. 2010. Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) sicer ne ureja „legalizacije“ že zgrajenih objektov, vendar ne izključuje pridobitve gradbenega dovoljenja za že zgrajene objekte, če so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni pogoji. Ti pogoji pa niso odvisni od tega, ali je objekt že zgrajen ali ne. Zato navajanje „legalizacije“ v izreku akta, s katerim se odloča o gradbenem dovoljenju, samo po sebi še ne vpliva na identiteto zahteve, o kateri organ dejansko odloča. Z izrekom izpodbijanega sklepa je zavržena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja za ograjo na dveh zemljiščih, ki sta jo vložila oba tožnika. Iz obrazložitve pa izhaja le, da je prvi tožnik že dal vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – ograje in da je upravni organ ta njegov zahtevek zavrnil z odločbo z dne 9. 12. 2008, ki je postala pravnomočna 6. 1. 2009. Iz obrazložitve ne izhaja, da bi šlo v obeh primerih za isto upravno stvar, saj prvostopenjski upravni organ navaja le, da je bilo po pregledu vloge ugotovljeno, da je zgrajena ograja višine 2,20 m ter od roba cestnega telesa oddaljena 0 m. Zgolj to, da je upravni organ že odločal o izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo ograje (pri čemer ne navaja niti kakšne niti kje) samo po sebi še ne pomeni, da gre za isto upravno stvar. Drugostopenjski upravni organ sicer meni, da gre za isto upravno stvar, ker naj bi bilo iz predloženega posnetka obstoječega stanja razvidno, da gre za identično dejansko stanje, saj se sporna ograja nahaja tik ob cestnem svetu na dveh izmed parcel, ki so bile predmet prve zahteve, in da je taka ograja še vedno v nasprotju s 23. členom PUP. Vendar s temi navedbami ne utemeljuje, da gre za isto upravno stvar, temveč že presoja, ali je gradnja po novem zahtevku dovoljena ali ne. Morebitna ocena, da gradnje tudi po novi zahtevi ni mogoče dovoliti, pa ni okoliščina, ki bi opredeljevala, ali gre za isto upravno stvar. Zato sodišče v obravnavani zadevi tudi ni presojalo tožbenih navedb glede dovoljenosti gradnje ograje.

Po navedenem torej tožnika utemeljeno ugovarjata, da bi moral upravni organ upoštevati, da tožnica ni vložila prve zahteve in da se zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja razlikujeta tudi po vsebini. Že iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje je namreč razvidno, da se je tožnikova prva zahteva nanašala na ograjo višine 1,8 m in na več zemljišč, zahteva, ki sta jo vložila skupaj s tožnico, pa na ograjo višine 2,20 m. Da ne gre za isto upravno stvar, torej izhaja že iz teh okoliščin. Zato vprašanje, ali je zahtevek, ki se nanaša le na eno izmed zemljišč, glede tega zemljišča isti ali ne, v obravnavanem primeru ni pravno odločilen.

Izpodbijana odločitev torej temelji na napačni uporabi pravil postopka iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, kar je vplivalo na zakonitost odločitve. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem bo moral zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja obravnavati in o njej odločiti po vsebini.

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov upravnega spora v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Po določbi drugega odstavka 3. člena omenjenega pravilnika, ki ureja višino povračila stroškov postopka v primeru, kadar je zadeva rešena na seji in stranko v postopku zastopa odvetnik, bi bila tožnika v obravnavanem primeru upravičena do povračila največ 350 EUR. Ker pa sta v tožbi priglasila nagrado za postopek, materialne stroške in DDV v skupni višini 243,96 EUR, jima je sodišče priznalo stroške v navedeni višini, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka. Pri tem še dodaja, da jima bo sodna taksa za postopek v upravnem sporu vrnjena po uradni dolžnosti (6.1/c točka taksne tarife).