Jedro

Ker uporaba splošnega pravila o dedovanju pogodbenih obveznosti vzpostavlja ustrezno ravnotesžje med položajema strank preužitkarske pogodbe v primeru prevzemnikove smrti, analogna uporaba pravil, ki veljajo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pa bi pomenila vse prej kot zanemarljivo omejitev lastninske pravice prevzemnikovih dedičev in neutemeljeno neuravnotesženost pogodbe v korist preužitkarja, ni razlogov za sklep, da za primer smrti prevzemnika med izvrševanjem preužitkarske pogodbe ne velja 359. člen ZOR in da gre zato za prikrito pravno praznino.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, v katerem se nanašata na razmerje med tožečima strankama in prvotoženo stranko in je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno (I., II., III., IV. in VI. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku, (1) da se izročilna pogodba, sklenjena 7. 3. 1997 v dednem dogovoru, sklenjenem med tožnicama in A. A. v zapuščinskem postopku po možu prve tožnice oz. očetu druge tožnice in A. A., razveže, (2) da sta toženki dolžni vrniti prvi tožnici v last in posest solastninski delež pri nepremičninah, vpisanih pri vl. št. ..., ki sta ga pridobili na podlagi izročilne pogodbe, drugi tožnici pa solastninski delež pri navedenih nepremičninah, pridobljen na podlagi darilne pogodbe, sklenjene 7. 3. 1997, (3) da sta toženki dolžni tožnicama izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljujeta pri svojih solastninskih deležih vknjižbo lastninske pravice vsake od tožnic do 1/3, (4) da sta toženki dolžni tožnicama solidarno plačati vsaki po 166.666,70 SIT z zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2002, (5) da se višji tožbeni zahtevek zavrne in (6) da sta toženki dolžni tožnicama povrniti njune stroške postopka. Zavzelo je stališče, (1) da je bila v razmerju med A. A. in prvo tožnico dogovorjena izročilna pogodbo z elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v razmerju do druge tožnice pa darilna pogodba, (2) da sta toženki s podajo izjave o sprejemu dediščine sprejeli obveznost zapustnika iz dednega dogovora, (3) da pogodbe objektivno ni več mogoče izvrševati, ker skupno življenje zaradi neobstoja zaupnega razmerja med prvo tožnico kot preživljanko in toženkama kot zavezankama pogodbe ni možno, (4) da so s tem podane okoliščine za razvezo pogodbe iz tretjega odstavka 120. člena ZD (glede prve tožnice) oziroma da je odpadla podlaga darilne pogodbe (glede druge tožnice).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženk zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Razmerje med A. A. in prvo tožnico je – drugače kot sodišče prve stopnje – opredelilo kot preužitkarsko pogodbo. Ker se pravila o prenehanju pogodbe iz 122. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) smiselno uporabljajo tudi za pogodbo o preužitku, je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu materialnopravno pravilna. Prevzemnikovi dediči pridobijo namreč prevzemnikove obveznosti na podlagi pogodbe o preužitku, v primeru njihovega neizpolnjevanja pa ima preužitkar pravico zahtevati razvezo pogodbe.

3. Prva toženka vlaga revizijo "iz vseh razlogov". Trdi, da je podano nasprotje med 1. in 2. točko izreka, ker je po 1. točki razvezana izročilna pogodba, po 2. točki pa izhaja obveznost vračanja po izročilni in po darilni pogodbi. Ker je sodišče prve stopnje sporno pogodbo v delu, ki se nanaša na prvo tožnico in A. A., opredelilo kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju, drugostopenjsko sodišče pa kot preužitkarsko pogodbo, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Toženki namreč nista mogli predvideti nove opredelitve in je tudi nista mogli argumentirati. Četudi se del pravil v zvezi z eno pogodbo uporablja tudi pri drugi pogodbi, to še ne pomeni, da je namen pravil v zvezi z vsako od pogodb isti. Dokler ni jasna narava pogodbe, se tako toženka ni mogla učinkovito pravdati o razlogih za njeno razvezo. Iz navedenih razlogov bi moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. Toženki sta kot dedinji prevzeli in bili dolžni prevzeti le obveznosti, ki so bile zapisane v dednem dogovoru, dogovor o skupnem življenju pa je bil ustni dogovor, za katerega toženki nista vedeli in ga zato nista bili dolžni prevzeti. Dejstvo, da izpodbijani sodbi štejeta toženki kot eno osebo, potrjuje nesmiselnost zahtevka. Ni namreč jasno, katera od njiju je bila dolžna oziroma bi lahko živela s tožnico, da ne bi bili ugotovljeni pogoji za razvezo pogodbe. S smrtjo preživljalca se prenesejo le izpolnljive obveznosti oziroma tiste, ki so nujno potrebne za spodobno preživetje preživljanca. Prva toženka nazadnje še trdi, da sama ni pasivno legitimirana v sporu, ker ni bila udeleženka dednega dogovora.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnicama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija je utemeljena.

6. Izpodbijani sodbi temeljita na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - tožnici sta mati in hči, ki sta s sinom oz. bratom A. A. v zapuščinskem postopku po očetu oziroma možu v letu 1997 sklenili dedni dogovor, na podlagi katerega je A. A. pridobil vse očetovo premoženje, prva tožnica, ki je bila tedaj stara 80 let, pa je pridobila dosmrtno pravico stanovanja, kjer je živela dotlej, z vso potrebno oskrbo in pomočjo, ki "ji jo bo nudil A. A.",(1) - A. A. je že od očetove smrti leta 1983 skrbel za mater in ji pomagal na kmetiji, po sklenitvi dednega dogovora, ko sta se se z ženo (prvo toženko) razšla, pa se je k njej tudi preselil, - namen sklenitve dednega dogovora je bila zagotovitev pomoči človeku, ki ga zapuščajo moči in zdravje oziroma zagotovitev mirne in varne starosti prve tožnice (ob sklenitvi dogovora je bila v 80. letu starosti), - z dednim dogovorom je bilo dogovorjeno tudi skupno življenje prve tožnice in sina, izvrševal pa se je tako, da je tožnica za oba gospodinjila, sin pa je poskrbel za drva in obdeloval njivo in vrt, prinašal hrano in tožnico po potrebi peljal k zdravniku, - po smrti A. A. v letu 2000 sta njegovo premoženje vsaka do polovice dedovali toženki (žena in hči), ki sta bili na zapuščinski obravnavi seznanjeni z vsebino dednega dogovora, - prva toženka je vedela za dogovor o skupnem življenju tožnice in svojega moža; malo verjetno je, da tega ne bi vedela tudi druga toženka, - toženki prevzetih obveznosti nista izvrševali, sta jih pa pripravljeni izvrševati, - skupno življenje zaradi neobstoja zaupnosti med tožnico in toženkama ni možno.

7. Sodišče druge stopnje je razmerje med prvo tožnico in A. A., dogovorjeno v dednem dogovoru, opredelilo kot preužitkarsko pogodbo in zavzelo stališče, da se v situaciji, ko prevzemnik med izvrševanjem pogodbenih obveznosti umre, analogno uporabljajo pravila, ki veljajo v primeru preživljalčeve smrti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju (122. člen ZD). To stališče je materialnopravno zmotno.

8. Ureditev v 122. členu ZD predstavlja lex specialis v razmerju do splošnega pravila obligacijskega prava o prenosu pogodbenih obveznosti v primeru dolžnikove smrti, po katerem s smrtjo dolžnika (ali upnika) preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika (359. člen ZOR). Po 122. členu ZD obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju (ki sicer prenehajo s preživljančevo smrtjo) preidejo na preživljalčeve dediče le v primeru, ko po njem dedujejo zakonec ter potomci in posvojenci. V drugih primerih pogodba v primeru preživljalčeve smrti preneha. Tudi v primerih, ko po preživljalcu dedujejo dediči prvega dednega reda, zakon razlikuje med situacijo, ko ti privolijo v nadaljevanje pogodbe (v tem primeru prevzemnikove obveznosti preidejo na dediče, ki so dali privolitev), in situacijo, ko v to ne privolijo. V prvem primeru preživljalčeve obveznosti preidejo na dediče, ki so dali privolitev; v drugem primeru se pogodba razveže. V okviru zadnje skupine primerov zakon nadalje razlikuje med primeri, ko imajo preživljalčevi dediči pravico do odškodnine (tj. če niso mogli prevzeti njegovih obveznosti), in primeri, ko te pravice nimajo (tj. v vseh drugih primerih).

9. Iz navedenega izhaja, da v primeru prevzemnikove smrti po preužitkarski pogodbi ne nastane položaj, ki ne bi bil pravno urejen. Besedilo 359. člena ZOR ne daje podlage za sklep, da ne bi urejal tudi situacije, ki nastane ob prevzemnikovi smrti v primeru preužitkarske pogodbe. Za odločitev o materialnopravni pravilnosti izpodbijane sodbe je zato odločilen odgovor na vprašanje, ali je položaj, ki nastane s prevzemnikovo smrtjo v taki meri podoben položaju, ki nastane s smrtjo preživljalca pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju, da to narekuje analogno uporabo posebnega pravila, ki velja za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, in ne splošnega pravila o prenosu pogodbenih obveznosti v primeru dolžnikove smrti. Z drugimi besedami povedano: treba je odgovoriti na vprašanje, ali splošno pravilo obligacijskega prava le navidezno ureja obveznosti prevzemnikovih dedičev v razmerju do preužitkarja in gre zato za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti z analogno uporabo drugega pravila, ki ureja podoben primer (ti. argument teleološke redukcije).(2)

10. Preužitkarska pogodba je odplačna, dvostranska pogodba, ki do uveljavitve Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni bila urejena, uporaba tega zakona pa v obravnavanem primeru ne pride v poštev (1060. člen OZ). Ker je v svojih bistvenih značilnostih, tj. aleatornosti, trajnosti in osebni, zaupni naravi pogodbenega razmerja, podobna pogodbi o dosmrtnem preživljanju, se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da se v sporih, povezanih z izvrševanjem te pogodbe, analogno uporabljajo nekatere zakonske določbe, ki urejajo pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Sodna praksa je že zavzela stališče o primernosti analogne uporabe določb, ki urejajo upravičenja pogodbenih strank v primeru neizpolnjevanja obveznosti (tretji odstavek 120. člena ZD), v primeru neznosnosti skupnega življenja (drugi odstavek 120. člena ZD) in v primeru spremenjenih okoliščin (121. člen ZD).(3) Glede obeh pogodb sta se uveljavili stališči, da je neutemeljena zahteva za razvezo tovrstne pogodbe, če je ustreznejša prilagoditev pogodbe spremenjenim razmeram, in da pogodbenik, ki drugemu onemogoča ali neutemeljeno odklanja izpolnjevanje obveznosti, ne more zahtevati razveze pogodbe, razen v določenih okoliščinah.(4)

11. Opisano uporabo zakonske analogije pri urejanju razmerja med preužitkarjem in prevzemnikom narekuje bistveno podobna narava obeh pogodb. Zaradi teh podobnosti specifična razlika med njima, tj. trenutek prehoda preužitkarjevega oziroma preživljančevega premoženja na prevzemnika oziroma preživljalca,(5) za razrešitev sporov, povezanih z izvrševanjem pogodbenih obveznosti, ni pomembna. Prav ta razlika pa ima za posledico različen položaj dedičev prevzemnika pri preužitkarski pogodbi in preživljalca pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju. S preživljalčevo smrtjo je treba razrešiti le vprašanje prenosljivosti njegovih obveznosti na dediče, s prevzemnikovo smrtjo pa se poleg tega postavi tudi vprašanje, ali je premoženje, ki ga je prevzemnik pridobil na podlagi preužitkarske pogodbe, predmet dedovanja oziroma ali je podedljivost tega premoženja odvisna od izpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani prevzemnikovih dedičev.(6)

12. Analogna uporaba pravil iz 122. člena ZD v primeru preužitkarske pogodbe bi pomenila, da dediči prvega dednega reda, ki privolijo v nadaljevanje pogodbe, dedujejo premoženje, ki ga je njihov prednik pridobil na podlagi preužitkarske pogodbe; kadar dediči prvega dednega reda bodisi ne morejo prevzeti pogodbenih obveznosti, bodisi iz drugih razlogov ne privolijo v nadaljevanje pogodbe, in kadar dedujejo dediči drugega ali tretjega dednega reda, pa to premoženje ne bi bilo predmet dedovanja oziroma bi ga bili dediči na preužitkarjevo zahtevo dolžni vrniti. Analogna uporaba pravil, ki veljajo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, bi torej predstavljala pomembno omejitev lastninske pravice. Ker ZD ne vsebuje določbe, ki bi vsebovala izjemo od pravila, da so stvari in pravice, ki pripadajo posamezniku, predmet dedovanja (2. člen ZD), bi bila taka rešitev ob upoštevanju sistematične razlage zelo vprašljiva. Poleg tega bi povzročila neuravnotesženost pogodbe v korist preužitkarja. Četudi bi bili namreč dediči drugega in kasnejših dednih redov pripravljeni prevzeti izvrševanje zapustnikovih obveznosti po preužitkarski pogodbi, take možnosti (v okviru obstoječe pogodbe) ne bi imeli, v vsakem primeru pa bi jim bilo odvzeto premoženje, ki je že bilo v zapustnikovi sferi. Enake posledice bi imela nemožnost prevzema obveznosti s strani prevzemnikovih dedičev prvega dednega reda. Taka rešitev prevzemnikovih dedičev ne bi varovala pred preužitkarjevo zahtevo za vrnitev premoženja, ki so ga dedovali oziroma ki je bilo predmet zapuščinske mase, niti v primeru, ko bi bila celota prevzemnikovih obveznosti po volji pogodbenih strank vezana na prevzemnikovo osebo. Glede na to, da smrti prevzemnika med izvrševanjem pogodbe ni mogoče pripisati le eni pogodbeni stranki, ampak gre za naključje, bi torej analogna uporaba pravil iz 122. člena ZD pomenila izvotlitev dolžnosti izpolnitve obveznosti kot enega izmed temeljnih načel obligacijskega prava (17. člen ZOR). Taka razlaga bi bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in prepovedjo zlorabe pravic (13. člen ZOR).

13. Na drugi strani uporaba splošnega pravila ZOR o obsegu podedljivosti pogodbenih obveznosti daje ustrezno težo tako položaju preužitkarja kot tudi položaju prevzemnikovih dedičev. Slednjim daje možnost, da prevzamejo zapustnikove obveznosti v obsegu, ki jih je objektivno možno izpolniti, in s tem ohranijo podedovano premoženje, preužitkarja pa veže k zvestobi pogodbi. Če dediči ne izpolnjujejo obveznosti ali če je prevzemnikova smrt povzročila bistveno spremenjene razmere, pa ima (ob analogni uporabi 120. in 121. člena ZD) možnost zahtevati razvezo pogodbe oziroma novo ureditev pogodbenega razmerja.

14. Ker uporaba splošnega pravila vzpostavlja ustrezno ravnotesžje med položajema pogodbenih strank v primeru prevzemnikove smrti, analogna uporaba pravil, ki veljajo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pa bi pomenila vse prej kot zanemarljivo omejitev lastninske pravice prevzemnikovih dedičev in neutemeljeno neuravnotesženost pogodbe v korist preužitkarja, ni razlogov za sklep, da za primer smrti prevzemnika med izvrševanjem preužitkarske pogodbe ne velja 359. člen ZOR in da gre zato za prikrito pravno praznino (ki bi jo bilo treba zapolniti z analogijo).

15. Sodišče druge stopnje, ki je pri presoji o utemeljenosti zahtevka namesto 359. člena ZOR uporabilo pravila iz 122. člena ZD, ni opravilo presoje o tem, kakšen obseg obveznosti iz dednega dogovora je bil prenesen na toženki. Ker bo šele ta presoja omogočala presojo o obstoju zatrjevanih razlogov za razvezo pogodbe, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. To je narekovalo razveljavitev sodbe tega sodišča v izpodbijanem obsegu.

16. Ker presoje o tem, kakšen obseg obveznosti iz dednega dogovora je bil s prevzemnikovo smrtjo prenesen na toženki kot njegovi dedinji, ni niti v sodbi sodišča prve stopnje, je bilo treba v izpodbijanem obsegu razveljaviti tudi to sodbo. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo drugačno stališče o naravi pogodbe, sklenjene med tožnico in sinom, kot sodišče druge stopnje, vendar pa se revizijsko sodišče strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da dedni dogovor ne vsebuje elementov pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ampak elemente preužitka.(7) V okviru revizijske presoje ni treba odgovoriti na vprašanje, ali je s preužitkom izčrpana vsebina dogovora ali pa je šlo za dogovor o preužitku v okviru izročilne pogodbe (stališču sodišča druge stopnje o naravi pogodbe revidentka ne nasprotuje, tožnici pa nista vložili odgovora na revizijo, v katerem bi izrazili nasprotovanje temu stališču).(8) Ne glede na to je namreč pred presojo o obstoju razlogov za razvezo pogodbe treba zavzeti stališče o tem, kakšen obseg obveznosti po dednem dogovoru je prešel na toženki kot prevzemnikovi dedinji.

17. Preuranjeno je tudi stališče sodišč, da je zaradi neizpolnjevanja revidentkinih obveznosti do prve tožnice odpadel odločilni nagib kot temelj darilne pogodbe in da ta okoliščina utemeljuje vrnitev danega. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je bila med drugotoženko in pokojnim bratom sklenjena darilna pogodba, katere odločilni nagib je bil v bratovem prevzemu celovite skrbi za ostarelo mater. Sodišče druge stopnje ga je molče potrdilo. V sodbah ni ugotovitev, da pokojni ne bi izpolnjeval obveznosti, ki jih je prevzel z dednim dogovorom, niti ni obrazloženo stališče sodišč, da so in če so pokojnikove obveznosti prešle na prvotoženko. Ker sodišči nista zavzeli stališča do vprašanja, kakšen obseg obveznosti iz dednega dogovora je s smrtjo drugotoženkinega brata sploh prešel na revidentko kot njegovo dedinjo, je tudi v delu, v katerem se sodbi nanašata na razmerje med revidentko in drugo tožnico, dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

18. Po navedenem je revizijsko sodišče reviziji ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku zoper prvotoženko, ter odločitev o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Nadaljnji napotki niso potrebni, ker so razvidni iz gornje obrazložitve.

19. Ker je bilo treba izpodbijani sodbi razveljaviti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, trditve o kršitvah določb pravdnega postopka pa so tesno prepletene z očitki zmotne uporabe materialnega prava, se v presojo o utemeljenosti teh očitkov ni bilo treba spuščati.

20. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Zapis dednega dogovora glasi: "Dediči so se dogovorili, da celotno zapuščinsko maso po zapustniku prevzame zapustnikov sin, zap. vdova pa si je v stanovanjski hiši ... izgovorila dosmrtno pravico uporabe stanovanja v obsegu, kot ga uživa danes, ter vso potrebno oskrbo in pomoč, ki ji jo bo nudil zap. sin." Op. št. (2): Teleološka redukcija (ki je zrcalno nasprotje zakonske analogije), inspirirana z namenom zakonodajalca, izključuje iz območja urejanja pravne norme določene dejanske stanove, na katere se predpis navidezno nanaša (v smislu jezikovne razlage). Medtem ko zakonska analogija temelji na načelu, da moramo enakovrstne primere obravnavati enako, je teleološka redukcija izraz načela, da je treba neenako vrednotiti neenako. Prim. Pavčnik, Teorija prava, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 393-394 in str. 515-516. Da sodna praksa uporablja ta argument na opisan način, prim. npr. sklepa II Ips 394/2005 z dne 2. 11. 2005 in II Ips 74/2005 z dne 23. 11. 2006. Op. št. (3): Prim. pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 15.10.1980, nazadnje pa sodbo II Ips 194/2008 z dne 17. 6. 2010 in tam navedeno sodno prakso.

Op. št. (4): Tako npr. sodba II Ips 592/2005 z dne 1. 12. 2005. Op. št. (5): Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju je prenos premoženja odložen do trenutka preživljančeve smrti, pri preužitkarski pogodbi pa je dogovorjen prenos ob sklenitvi pogodbe.

Op. št. (6): Stališče sodišča druge stopnje pušča sicer odprto vprašanje, ali analogna uporaba pravil iz 122. člena ZD pomeni, da dediči premoženja, ki je bilo predmet preužitkarske pogodbe, sploh ne dedujejo (razen če so izpolnjene predpostavke iz navedene določbe), ali da so ga na preužitkarjevo zahtevo dolžni vrniti. Ker intenzivnost posega v položaj prevzemnikovih dedičev v vsakem od primerov ni bistveno različna, odgovor na dilemo ni pomemben za odločitev o reviziji.

Op. št. (7): Kot je bilo že navedeno, se pogodba o dosmrtnem preživljanju in pogodba o preužitku (vsaj praviloma) ne razlikujeta glede vsebine preživljalčevih oziroma prevzemnikovih pravic, ampak razlikovalno okoliščino predstavlja trenutek prenosa premoženja na preživljalca oziroma prevzemnika. Ker je bil v obravnavani zadevi dogovorjen takojšen prenos prvotožničinega premoženja na sina (in ta ni bil odložen do njene smrti), je pravilen sklep, da gre za pogodbo z elementi preužitka.

Op. št. (8): Ob strani revizijsko sodišče dodaja, da ta niansa po vsej verjetnosti ne more biti odločilna niti za presojo o obsegu podedovanih obveznosti niti za nadaljnjo odločitev o obstoju razveznega razloga.