Jedro

V skladu z določbo petega odstavka 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije smejo namreč policisti pri postopku prepoznave uporabljati fotografije iz evidence fotografiranih oseb ali fotografije oseb, pridobljene na drug zakonit način, kamor je vsekakor mogoče uvrstiti Centralni register prebivalstva.

Pri hišni preiskavi bo v prvi vrsti navzoč tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega, to je stanovalec oziroma dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik.

Glede preiskave elektronskih naprav se uporabljajo določbe 219.a člena ZKP. Ta v drugem odstavku določa, da se preiskava opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost (uporabnik), ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča, izdane na predlog državnega tožilca. Ker sta v obravnavanem primeru v preiskavo prenosnega računalnika in mobilnega telefona privolila tako obdolženec kot njegova žena, torej uporabnik in lastnica, je bilo zakonskim pogojem v celoti zadoščeno.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 32841/2019 z dne 26. 7. 2021 na podlagi 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 83. členom ZKP zavrnilo predlog zagovornika obdolženega A. A. za izločitev dokazov z dne 22. 3. 2021. 2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik, uvodoma zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, podredno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko predlogu za izločitev dokazov ni ugodilo, svojo odločitev pa je tehtno in argumentirano pojasnilo. Z razlogi izpodbijanega sklepa, kjer jo je pojasnilo, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

5. Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno navedlo, zakaj ni podlage za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi zakonito opravljene hišne preiskave. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odredba za hišno preiskavo ustrezno obrazložena, v točkah od 4 do 6 razlogov odredbe pa je pojasnjeno, na čem temeljijo zaključki o utemeljenih razlogih za sum, da je obdolženi A. A. storil več kaznivih dejanj ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena Kazenskega zakonika. Navedene razloge je korektno povzelo tudi sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zagovornik v pritožbi navaja, da obdolženi A. A. pri očitanih dejanjih ni bil zaloten, zaradi česar ni dokaza, da je bil on tisti, ki je unovčil ponarejene bankovce. Ker prodajalka okoliščine, da so bankovci ponarejeni, ni ugotovila ob samem unovčenju, tudi ni mogoče, da bi le-ta opredelila in konkretizirala osebo, ki je unovčila ponarejene bankovce. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi, saj zbrani podatki, s katerimi je razpolagala preiskovalna sodnica v času odločanja o izdaji odredbe o hišni preiskavi, po kvaliteti in kvantiteti tudi po presoji pritožbenega sodišča dosegajo zahtevani dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, to je specifični in artikulirani verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo v trafiki X, na naslovu T., unovčenih več bankovcev za 50,00 EUR, za katere je bilo s preiskavo v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju ugotovljeno, da so ponarejeni. Na podlagi zbranih obvestil od prodajalke B. B., katera je opisala osebo, ki je dne 19. 5. 2019 ob 14.45 uri unovčila tri ponarejene bankovce za 50,00 EUR (fant z imenom A., suhe postave, star približno 35 let, kratkih temnih las, ki je že večkrat plačal nakup z bankovci za 50,00 EUR), ter dodatno zbranih obvestil je bil izdelan album osumljencev, v katerega je bila vnesena tudi fotografija obdolženca. Imenovana prodajalka je po tem, ko je opisala osebo, ki jo je videla, pregledala fotografije, pokazala na fotografijo št. 8 ter prepoznala osebo, ki je unovčila bankovce. Nadalje je iz uradnega zaznamka o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah z dne 6. 6. 2019 razvidno, da je bila pod navedeno zaporedno številko 8 fotografija obdolženega A. A. Takšna konkretna dejstva je preiskovalna sodnica določno izrazila v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, zaradi česar zagovorniku ni mogoče pritrditi. Na tem mestu pritožbeno sodišče zavrača tudi razlogovanje pritožbe, da obdolženec policiji ni dal soglasja za pridobitev njegove fotografije iz Centralnega registra prebivalstva. V skladu z določbo petega odstavka 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije smejo namreč policisti pri postopku prepoznave uporabljati fotografije iz evidence fotografiranih oseb ali fotografije oseb, pridobljene na drug zakonit način, kamor je vsekakor mogoče uvrstiti Centralni register prebivalstva, zaradi česar v pritožbi uveljavljana kršitev pravice do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ni podana.

7. Glede pritožbenih navedb, da obdolženec ni bil zaloten ob unovčenju bankovcev, pa je že sodišče prve stopnje v točkah 6 in 7 razlogov izpodbijanega sklepa dodatno pojasnilo, da je prodajalka B. B. policistom povedala, da je prepričana, da je bankovce unovčil fant po imenu A., ki je doma na območju Y in vozi Ford Fiesto. V trafiki se je oglasil dne 19. 5. 2019 ob 14.45 uri. Kupil je predplačniško kartico Paysafe v vrednosti 300,00 EUR, plačal pa je s tremi bankovci po 50,00 EUR. Ker je bila v trafiki gneča, je vse bankovce dala na stran in njihovo pristnost preverila kasneje, ko je aparat zavrnil navedene tri bankovce kot ponaredek. V preteklosti se je že zgodilo, da je aparat zavrnil bankovec, za katerega se je kasneje izkazalo, da ni z njim nič narobe, zaradi česar je vse tri sumljive bankovce skupaj z ostalimi poslala v banko in o sumu ponaredka ni obveščala nikogar. Navedeno, kot rečeno, zadostuje za dokazni standard, ki se zahteva za odreditev hišne preiskave, medtem ko pritožnik z obširnimi navedbami v smeri, da ni dokazov, da je obdolženec unovčil ponarejene bankovce, v bistvu podaja svojo dokazno oceno, katera pa ni predmet presoje tega pritožbenega postopka.

8. Zagovornik tudi zmotno zatrjuje, da bi morala biti lastnica stanovanjske hiše, v kateri je bila opravljena hišna preiskava, seznanjena s pisno odredbo. Prvi in tretji odstavek 216. člena ZKP določata krog oseb, ki morajo biti navzoče pri hišni preiskavi. Pravico biti navzoč ima tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskujejo, njegov zastopnik, prav tako morata biti navzoči dve polnoletni priči. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije1 je treba pri razlagi besedne zveze „tisti, čigar stanovanje se preiskuje“ (tretji odstavek 36. člena Ustave in prvi odstavek 216. člena ZKP) izhajati iz namena pravnega pravila oziroma pravne vrednote, ki jo določba prvega odstavka 216. člena ZKP varuje. S hišno preiskavo se posega v ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave. Varovana pravica je torej stanovanje v okviru širšega kroga pravice do zasebnosti (35. člen Ustave). Pri hišni preiskavi bo v prvi vrsti navzoč tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega, to je stanovalec oziroma dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik. V obravnavani zadevi je bilo nedvomno ugotovljeno, da je imel obdolženec na naslovu, kjer je bila opravljena hišna preiskava, uradno prijavljeno začasno prebivališče, zaradi česar je bilo s tem, ko je bil ob hišni preiskavi navzoč obdolženec, navedenim pravilom in ustavnopravnim jamstvom, tudi po prepričljivih razlogih izpodbijanega sklepa, v celoti zadoščeno.

9. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi sodišča prve stopnje glede preiskave v hišni preiskavi zaseženih elektronskih naprav (točka 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Dejstvo je, da sta v preiskavo prenosnega računalnika in mobilnega telefona pisno privolila obdolženec ter njegova žena C. C., za katero pritožba zatrjuje, da je formalna lastnica zaseženih naprav. Razlaga, kot jo v tej zvezi ponudi zagovornik, in sicer da bi se odredba za hišno preiskavo morala glasiti tudi na obdolženčevo ženo, pa ni na mestu. Utemeljeni razlogi za sum so bili namreč podani glede obdolženca, ne pa tudi njegove žene, medtem ko sta bila predmeta zasežena na podlagi določbe sedmega odstavka 216. člena ZKP, upoštevaje 220. člen ZKP. Hišna preiskava je bila namreč odrejena ravno z namenom zasega predmetov, ki so povezani z očitanimi kaznivimi dejanji in ki bi lahko bili dokaz v kazenskem postopku. Glede same preiskave elektronskih naprav, ki sta bili zaseženi, pa se uporabljajo določbe 219.a člena ZKP. Ta v drugem odstavku določa, da se preiskava opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost (uporabnik), ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča, izdane na predlog državnega tožilca. Ker sta v obravnavanem primeru v preiskavo prenosnega računalnika in mobilnega telefona privolila tako obdolženec kot njegova žena, torej uporabnik in lastnica, je bilo zakonskim pogojem v celoti zadoščeno. Pritožnik pa tudi napačno povzema ugotovitve preiskave elektronskih naprav. Policisti namreč v uradnem zaznamku niso zaključili, da je na fotografiji, ki je bila najdena na obdolženčevem mobilnem telefonu, ponarejen bankovec za 50,00 EUR, pač pa so navedli, da se serijska številka bankovca, najdenega pri pregledu telefona, prične s serijsko številko SB in da je označba SB6022544323 značilna za serijo bankovcev, ki so bili prepoznani kot ponaredek, ter da izvora bankovca niso mogli ugotoviti.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo izločiti izračun poti, ker obdolženec pri njegovi izdelavi ni bil prisoten in se do njega ni mogel opredeliti. Do navedenega dokaza, ki ga je državna tožilka priložila k obtožnici, se namreč lahko obdolženec opredeli do konca dokaznega postopka ter do takrat poda pripombe, ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornik (da ni bilo ugotovljeno po kateri cestni povezavi je vozil obdolženec, ko je odšel na dopust). Zagovornik v bistvu s temi zatrjevanji ocenjuje dokaz, ne navaja pa nobenega konkretnega razloga, zakaj bi bilo potrebno navedeni dokaz izločiti iz spisa. Zgolj to, da obdolženec pri izračunu poti (priloga A4) ni bil navzoč, pa za izločitev ne zadostuje.

11. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba obdolženčevega zagovornika pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 20084/2011-149 z dne 26. 11. 2015, I Ips 329/2006 z dne 24. 5.2007.