Jedro

Z dvakratnim pozivom na popravo tožbe je bil tožnik ustrezno poučen in seznanjen z načinom in vsebino poprave tožbe kot tudi posledicami svoje neaktivnosti. Neomejena pomoč in angažma sodišča, za katerega se zavzema v reviziji, bi lahko ustvarjala neuravnotežen položaj strank in predstavljala poseg v nepristransko delovanje sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo tožbo z dopolnitvami.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi „bistvenih kršitev postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic“, in sicer enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva in pravice do povračila škode. V celoti se sklicuje na pritožbene navedbe in predlaga, da se reviziji ugodi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje, kjer se bodo očitane nepravilnosti popravile. Zaradi zavrženja tožbe je bil tožnik prikrajšan za vsebinsko obravnavo zadeve. Je prava neuka stranka, zato bi moralo sodišče prve stopnje bistveno bolj konkretno in podrobno pomagati tožniku, da poda trditveno podlago. Glede na to da je tožnik opozarjal, da podeljeni odvetnik še ni popravil tožbe tako, kot bi tožnik želel, in opozarjal, da potrebuje več časa, bi mu moralo sodišče to dopustiti. Rok, ki ga je imel, upoštevajoč specifike, obsežnost in pomen zadeve, nikakor ni bil dovolj dolg in bi ga moralo sodišče še podaljševati oziroma podaljšati za res ustrezno dolgo obdobje. Glede na finančno in zdravstveno stanje bi potreboval bistveno več časa, da bi lahko pridobil pravno pomoč in odvetniku natančno pojasnil dejansko stanje, predložil ustrezne listine in da bi lahko odvetnik njegove navedbe ustrezno pravno kvalificiral. Sodišča morajo vselej izvajati materialno procesno vodstvo, katerega meje so odvisne od vseh relevantnih okoliščin. Glede na višino zahtevka in pomembnost zadeve za tožnika bi moralo sodišče prve stopnje praktično brezmejno izvajati materialnoprocesno vodstvo ter tožnika s konkretnimi vprašanji in podvprašanji usmeriti v pravo smer glede dopolnjevanja trditvene podlage. Natančneje je tožnik očitke izpostavil v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, pritožbeno sodišče pa temu ni sledilo. Predlaga, da vse pritožbene navedbe preveri Vrhovno sodišče in razveljavi izpodbijani sklep. Ponavlja očitke, da mu za sestavo pritožbe ni bil dodeljen odvetnik in glede predloga za izločitev sodnice oziroma sodišča. S takim ravnanjem je bilo ponovno poseženo v njegove že navedene ustavne pravice in pravico do pravnega sredstva.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, izdano na drugi stopnji. Razlogi za izpodbijanje takšne sodne odločbe so ožji kot razlogi, s katerimi je mogoče s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom izpodbijati sodne odločbe, izdane na prvi stopnji. Že zato sklicevanje na navedbe, ki jih je stranka podala v pritožbi in katerih utemeljenost je že presojalo sodišče druge stopnje in razloge za to navedlo v svoji odločbi, v revizijskem postopku ne more biti upoštevno. Vrhovno sodišče namreč ne presoja (ponovno) utemeljenosti pritožbe in na pritožbene očitke ne odgovarja. Odgovor nanje stranka dobi v odločbi sodišča druge stopnje. Revizija je samostojno pravno sredstvo in stranka mora v njej opredeljeno navesti razloge, zaradi katerih izpodbija odločbo sodišča druge stopnje, torej razloge, zakaj sodišče druge stopnje ni pravilno odločilo o njeni pritožbi.

7. Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi njenega protipravnega ravnanja. Protipravnost ravnanja je ena od predpostavk civilnega delikta, zaključek o protipravnosti pa predstavlja pravni zaključek oziroma kvalifikacijo določenega ravnanja. Za tak zaključek mora stranka navesti ustrezne trditve in zanj ponuditi dokaze, v obravnavanem odškodninskem primeru mora torej natančno in konkretno pojasniti, katera so tista ravnanja, ki jih šteje za protipravna in ki naj bi ji povzročila škodo. Tožnik je bil na to svojo dolžnost določno in nedvoumno opozorjen z dvema sklepoma sodišča prve stopnje, izdanima 3. 8. 2011 in 4. 3. 2012, in tej zahtevi, kot mu je pojasnilo že sodišče druge stopnje, ni zadostil. Odobrena brezplačna pravna pomoč in čas izdaje sklepov kažeta, da je imel tožnik na razpolago dovolj časa, da bi ravnal v skladu s pozivoma. Na takšno presojo ne moreta vplivati višina zahtevka in za tožnika poseben subjektivni pomen zadeve, zaradi katerega očitno ne najde pravega stika s pooblaščenci, ki mu nudijo ali skušajo nuditi pravno pomoč. Z dvakratnim pozivom na popravo tožbe je bil tožnik ustrezno poučen in seznanjen z načinom in vsebino poprave tožbe kot tudi posledicami svoje neaktivnosti. Neomejena pomoč in angažma sodišča, za katerega se zavzema v reviziji, bi lahko ustvarjala neuravnotežen položaj strank in predstavljala poseg v nepristransko delovanje sodišča. Neutemeljeni so zato očitki revizije v tej smeri in v smeri pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva, do katerega pa pravzaprav še ni prišlo, saj se to vodstvo v svojem bistvu nanaša na zbiranje procesnega gradiva in ne na ukrepe za odpravo pomanjkljivosti tožbe.

8. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi četrtega odstavka 384. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP jo je zato zavrnilo.