Jedro

Zgolj dejstvo, da gre za premičnine, ki se nahajajo v nepremičnini, ki je last tretjega, ne izkazuje njegove lastninske pravice na navedenih premičninah, saj ne obstaja nobena pravna podlaga za tako domnevo, niti to iz vsebine navedenih listin ne izhaja.

Nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki bi jo utrpel tretji, ni mogoče enačiti s tisto, ki jo utrpi dolžnik, torej so glede presoje tega pogoja za odlog izvršbe kriteriji za tretjega nekoliko milejši kot za dolžnika, in v določenih primerih ni izključeno, da že posledica same izvršbe za tretjega pomeni nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, ker tretji ne bo mogel doseči vrnitve predmeta. Vendar pa navedeno stališče ne odvezuje tretjega, da v predlogu za odlog izvršbe navede konkretna dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode zanj, ter predlaga za svoje trditve tudi dokaze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Tretji sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu tretjega B. Š. za odlog izvršbe z dne 7. 3. 2013 in je odložilo izvršbo na v 1. točki sklepa navedene premičnine do pravnomočne odločitve o tožbi zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe z dne 5. 3. 2013 (1. točka izreka). V preostalem delu je predlog tretjega za odlog izvršbe zavrnilo (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tretjega za povrnitev stroškov predloga za odlog izvršbe (3. točka izreka).

2. Zoper sklep pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo tretji, in sicer zoper 2. in 3. točko sklepa zaradi vseh pritožbenih razlogov ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa v izpodbijanem delu in po potrebi vrnitev zadeve v nov postopek s stroškovno posledico. Navaja, da je na podlagi drugega odstavka 73. člena sodišče prve stopnje predlog napačno zavrnilo glede sedmih premičnin (dvakrat televizor, prenosni računalnik, dvakrat športno kolo, hišni sesalec ter počivalnik), saj svoje zaključke napačno opira na klasično razmerje upnik - dolžnik in s strani dolžnika predlagani odlog izvršbe, v danem primeru pa gre za tretjega udeleženca, ki je moralno oškodovan že s tem, ker je najprej sploh primoran dokazovati, da so vse zarubljene premične stvari njegove ter niso last dolžnice, zaradi česar te ne bi smele biti zarubljene. Navaja, da če izhaja iz dejstva, da je lastnik vseh zarubljenih premičnin ter v konkretnem primeru ni dolžnik tega izvršilnega postopka, mu v primeru prodaje po krivici zarubljenim premičnih stvari nemudoma nastane nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj je škoda storjena že s samim posegom ter nadalje razpolaganjem z njegovo lastninsko pravico nad zgoraj navedenimi stvarmi, pri čemer je popolnoma nepomembna njihova lastnost generičnosti. Po njegovem mnenju že dejstvo, da bi svoje lastne stvari sploh moral nadomestiti z drugimi, pomeni, da bi pri tem utrpel veliko škodo, torej nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Navaja, da ker je dolžnica predmetnega izvršilnega postopka njegova zakonska partnerica, ki jo tudi on preživlja, nad njo pa je uveden postopek osebnega stečaja, mu škoda, ki bi mu nastala s prodajo navedenih stvari s strani dolžnice, zoper katero bi nato imel regresni zahtevek, nikoli ne bi bila povrnjena, zaradi česar bi mu nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda. Pove, da bi bil kot upokojenec brez svojih premičnih stvari, za nove pa bi moral odšteti zajeten kup denarja, pri čemer mu pojem generičnosti ne bi prav nič pomagal. Dalje navaja, da kupoprodajna pogodba o prodaji stanovanja ter dodatki k njej in sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Piranu, ki jih je kot dokaz že predložil, v celoti dokazujejo lastništvo tretjega tudi nad premičnim premoženjem, ki se nahaja v nepremičnini, katere izključni lastnik je tretji ter v kateri prebiva z dolžnico tega postopka (ženo). Glede na navedeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v spis ni predložil listin iz prvega odstavka 73. člena ZIZ, saj mednje sodi pravnomočna sodna odločba ali kakšna druga javna listina ter zasebna listina, ki ima naravo javne listine. Ponavlja navedbe iz predloga za odlog, da je izključni lastnik stanovanja in da so vse premičnine v njem njegova last, ter dodaja, da dolžnico (ženo) preživlja on, saj je brez dohodkov in brez premoženja, nad njo pa je uveden tudi postopek osebnega stečaja. Sklicuje se na svoje trditve, da je dolžnica prej prebivala s svojo materjo, s seboj pa ni prinesla nobenih premičnin. Meni, da je splošno znano dejstvo, da tretji na naslovu M. 17 živi že najmanj 23 let, pri čemer je prej na tem naslovu živel s svojo prvo, pokojno ženo, kar je podkrepil z bogato slikovno dokumentacijo. Dodatno prilaga račune za premičnine: hišni sesalec, dve športni kolesi, dva LCD televizorja in prenosni računalnik. Navaja, da gre za višje zneske, iz česar jasno izhaja, da jih nikakor ni mogla plačati dolžnica. Glede počivalnika poudarja, da je star 30 let, ter da je na njem njegova prva, zdaj že pokojna žena, preživljala svojo bolezen, zaradi česar je ta zanj globok spomin nanjo, zato bi prodaja počivalnika zanj predstavljala nenadomestljivo škodo, tako kot to zanj predstavlja prodaja vseh stvari v stanovanju, v katerem živi. Glede obeh zarubljenih koles podaja trditve o tem, da bi njuna prodaja zanj pomenila nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, saj sta obe njegova last, njegova sedanja žena (dolžnica) novih koles ne bi bila zmožna kupiti, poleg tega pa kolesi zanj predstavljata ortopedski pripomoček zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Priglaša stroške pritožbe.

3. V skladu z določbo četrtega odstavka 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pritožba ni bila vročena v odgovor upniku. Zaradi tega sodišče vložene vloge upnika z naslovom odgovor na pritožbo tretjega ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilni del predloga za odlog izvršbe tretjega (2. točka izreka) sprejelo na podlagi stališča, da v zvezi s premičninami: dvema LCD televizorjema, prenosnim računalnikom, dvema športnima kolesoma, hišnim sesalcem in počivalnikom tretjemu s takojšnjo izvršbo ne bi nastopila ne nenadomestljiva ne težko nadomestljiva škoda, saj gre za običajno tehnično in športno opremo generične narave, ki je ni težko nadomestiti, za tretjega pa tudi ne more imeti posebne čustvene vrednosti, zlasti ne takšne, ki bi v primeru takojšnje izvršbe lahko zanj predstavljala nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno.

7. Skladno s 73. členom ZIZ sodišče lahko odloži izvršbo na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, glede tega predmeta, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je tretji predložil v spis listine le za nepremičnine, ne pa tudi za premičnine, ki jih je izvršitelj v predmetni zadevi zarubil 27. 9. 2012 v stanovanju na naslovu M. 17. Višje sodišče dodaja, da ne iz kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja skupaj z dodatki, ne iz sklepa o dedovanju z dne 24. 8. 2004 ne izhaja, da bi bil tretji lastnik omenjenih sedmih (ali katerih drugih) premičnin. Zgolj dejstvo, da gre za premičnine, ki se nahajajo v nepremičnini, ki je last tretjega, ne izkazuje njegove lastninske pravice na navedenih premičninah, saj ne obstaja nobena pravna podlaga za tako domnevo, niti to iz vsebine navedenih listin ne izhaja (na premičnine se sploh ne nanašajo). Pritožbene navedbe v tej smeri so torej pravno nepomembne, zato se višjemu sodišču do njih ni treba opredeljevati.

8. V drugem odstavku 73. člena ZIZ je določeno, da če tretji obstoja svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe ne izkaže na način iz prejšnjega odstavka (s kvalificirano listino), sodišče na predlog tretjega odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Tretji je v predlogu za odlog izvršbe z dne 7. 3. 2013 zatrjeval nastanek nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode s trditvami o tem, da gre pri skoraj vseh premičninah za umetniške slike, delo akademskega slikarja Franca Uršiča, ki imajo za tretjega predvsem čustveno vrednost, česar se ne da nadomestiti. Ta trditev je glede premičnin, glede katerih predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, pravno nepomembna, saj med njimi ni nobenega umetniškega dela (glede teh je bilo predlogu za odlog izvršbe tretjega ugodeno). Glede ostalih premičnin pa je zatrjeval, da so del dolgoletnega skupnega življenja s pokojno M. Š. in so ravno tako za tretjega neprecenljive vrednosti in bi bile v primeru predčasne prodaje za vedno izgubljene. Zatrjeval je še, da so nekatere zarubljene premičnine visoke materialne vrednosti kot antikvitete in bi s prodajo na dražbi, na kateri ne bi dosegle prave vrednosti, nastala velika materialna škoda tretjemu in upniku, saj bo tretji udeleženec brez dvoma po uspešno končanem pravdnem postopku zoper upnika vložil nasprotno izvršbo, s katero bo zahteval vračilo oprave oziroma strokovno ocenjene vrednosti odsvojenih predmetov. Navajal je še, da poleg tega premičnine niso bile predmet zapuščinskega postopka, ker je bilo med dediči dogovorjeno, da vse premičnine ostanejo v stanovanju do smrti tretjega udeleženca in bi bili tako oškodovani tudi bodoči dediči. Višje sodišče ugotavlja, da tretji v predlogu za odlog izvršbe ni predlagal nobenih dokazov za to, da naj bi bile ostale premičnine del dolgoletnega skupnega življenja s pokojno M. Š. in s tem za tretjega neprecenljive vrednosti, niti, da gre za antikvitete visoke materialne vrednosti. V predlogu za odlog se sicer sklicuje na svoje navedbe v ugovoru in predlaga, da naj se upoštevajo tudi kot navedbe v tej vlogi, vendar pa sklicevanje na navedbe v drugem pravnem sredstvu, za katere veljajo drugačne vsebinske in procesne predpostavke, ni upoštevno, ker gre pri predlogu za odlog izvršbe za samostojno pravno sredstvo, v katerem je tretji dolžan podati ustrezne trditve in predlagati dokaze zanje.(1)

9. Glede na neizkazanost pogoja iz drugega odstavka 73. člena ZIZ, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlagani odlog izvršbe za navedenih sedem premičnin. V pritožbi tretji sicer podaja dodatne navedbe v zvezi z navedenimi sedmimi premičninami in prilaga listinske dokaze, vendar pa se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tretji jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v predlogu za odlog (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje svoje predpostavke in zaključke opira na klasično razmerje upnik - dolžnik in ne upošteva dejstva, da gre za predlagani odlog izvršbe s strani tretjega udeleženca, pa višje sodišče ugotavlja, da je v sodni praksi res sprejeto stališče, da nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki bi jo utrpel tretji, ni mogoče enačiti s tisto, ki jo utrpi dolžnik, torej so glede presoje tega pogoja za odlog izvršbe kriteriji za tretjega nekoliko milejši kot za dolžnika, in da v določenih primerih ni izključeno, da že posledica same izvršbe za tretjega pomeni nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, ker tretji ne bo mogel doseči vrnitve predmeta (prim. s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 6063/2011 z dne 28. 3. 2012). Vendar pa navedeno stališče ne odvezuje tretjega, da v predlogu za odlog izvršbe navede konkretna dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode zanj, ter predlaga za svoje trditve tudi dokaze. Kot je bilo že navedeno, tretji v svojem predlogu za odlog niti ni navedel, katere zarubljene premičnine predstavljajo umetniška dela in katere predmete velike čustvene vrednosti zaradi tega, ker jih je uporabljal skupaj s svojo pokojno ženo. Sodišče prve stopnje je glede premičnin, glede katerih predlogu za odlog izvršbe ni ugodilo, v odsotnosti konkretnih trditev tretjega o nasprotnem ugotovilo, da gre za običajno tehnično in športno opremo generične narave, ki je ni težko nadomestiti z novim nakupom. Glede na to, da v predlogu tretji tega ni zatrjeval, sodišče ni moglo ugotoviti, da je sporni počivalnik premičnina s posebno čustveno vrednostjo za tretjega, dokazno nepodprte tovrstne pritožbene trditve pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Glede ostalih šestih premičnin pa je tretji v pritožbi sam navedel datume računov, s katerimi dokazuje, da jih je kupil, računi pa so bili vsi izdani po smrti njegove prve žene, prav tako pa ne predstavljajo umetniških del, tako da se izkaže, da v predlogu za odlog v zvezi s temi predmeti sploh ni nobenih trditev o tem, kakšno nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo bi z izvršbo na navedenih predmetih tretji utrpel.(2)

11. Pravno nevzdržno je pritožbeno zavzemanje tretjega, da je nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda za tretjega že v tem, da mora dokazovati, da so vse zarubljene premične stvari njegove, oziroma da je škoda storjena že s samim posegom ter nadalje razpolaganjem z njegovo lastninsko pravico nad stvarmi. V kolikor bi namreč upoštevali takšno stališče, bi kljub zavrnitvi ugovora tretjega sodišče vedno moralo dopustiti odlog izvršbe na premičnine, za katere bi tretji zatrjeval, da so njegove. V takem primeru bi bila določba drugega odstavka 73. člena ZIZ nesmiselna. Za tako zavzemanje pritožnika tako v ZIZ in na njem temelječi sodni praksi ni podlage.(3)

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tretjemu ne bi mogla biti povrnjena škoda, ki bi mu nastala s prodajo stvari, zaradi slabega premoženjskega stanja dolžnice, zoper katero bi nato imel regresni zahtevek. Pritožnik izhaja iz napačnega izhodišča, da bi mu v primeru ugotovljene nedopustnosti izvršbe na preostalih sedem premičnin, dolžnica morala povrniti njihovo vrednost, saj je v primeru ugotovitve nedopustnosti izvršbe upnik tisti, ki je tožena stranka v pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, dolžnik pa je lahko zajet s tožbo za ugotovitev pravice tretjega le, če tretji osebi izpodbija pravico (četrti odstavek 65. člena ZIZ). Česa takega tretji ne zatrjuje, niti to iz njegovega razmerja z dolžnico (žena) ne izhaja. Glede na to so vse pritožbene navedbe v smeri preživljanja dolžnice s strani tretjega oziroma njenega slabega premoženjskega stanja, v zvezi z odločitvijo o odlogu izvršbe pravno nepomembne.

13. Do drugih pritožbenih navedb se višje sodišče ni opredeljevalo, ker se ne nanašajo na pravna vprašanja, relevantna za odločitev o pritožbi.

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ ter šesti odstavek 38. člena ZIZ).

(1) Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 282/2002 z dne 26. 9. 2002, sklepom in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1994/1993 z dne 8. 6. 1994 ter sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 910/1994 z dne 8. 3. 1995. (2) Primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. II Ip 763/2007 z dne 20. 9. 2007, sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 1973/2008 ter sklepom Višjega sodišča v Celju št. I Ip 707/2007 z dne 16. 1. 2008. (3) Kot zgoraj.