Jedro

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev zakona niti razločno ne pojasni in utemelji, niti ne navede zakonske določbe, ki naj bi bila kršena, se Vrhovnemu sodišču o obstoju tako uveljavljene kršitve ni potrebno opredeljevati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 221/2006 z dne 15. 6. 2009 obsojenca N. A. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po prvem v zvezi s četrtim odstavkom (pravilno po četrtem v zvezi s prvim odstavkom) 302. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po prvem odstavku 303. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za prvo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo dva meseca zapora, nato pa mu je na podlagi prvega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 284/2009 z dne 15. 4. 2010 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Obsojenčeva zagovornica vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno odločbo spremeni oziroma, da odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane in da podrobnejša analiza zahteve pokaže, da se predvsem uveljavlja razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

4. Obsojenec in njegova zagovornica se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjasnila.

B.

5. Obsojenčeva zagovornica uvodoma uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je, kot pravi, iz sodbe izostala obrazložitev ugotovljenega dejstva, da je obsojenec ob neposrednem srečanju s policisti le te napadel. Navedeno kršitev zagovornica povezuje tudi s kršitvijo načela in dubio pro reo, saj meni, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni moč z gotovostjo trditi, da je obsojenec storil očitana mu kazniva dejanja. Sodba Okrožnega sodišča v Kopru na straneh tri do šest natančno opiše dogajanje, ki je sledilo poskusu zaustavitve obsojenca s strani policistov, ki so ravnali v skladu s 35. členom Zakona o policiji. Obsojenec je po poskusu zaustavitve pospešil vožnjo z namenom policistom preprečiti prehitevanje, pričel je vijugati, ob poskusu prehitevanja po desni je oplazil policijsko službeno vozilo in ga na ta način zrinil s cestišča, nato je nenadoma ustavil in zbežal stran od avtomobila, nazadnje je z roko zamahnil proti policistu, ki ga je prvi dohitel. Sodba pravilno povzema, da konkretizacijo zakonskega znaka „s silo poskuša preprečiti“ predstavlja predvsem obsojenčev zamah proti policistu in naglo zavijanje v desno v službeno vozilo, kot tudi vijuganje in zavijanje v levo ob poskusu prehitevanja. Sodišče je izvedlo dokaze, na katere je oprlo ugotovitve o odločilnih dejstvih ter o tem navedlo razloge. Utemeljilo in pojasnilo je, kako presoja verodostojnost posameznih dokazov, s poudarkom, zakaj izpovedbam prič V. R., B. S. in A. D. ne more slediti. Po izvedenem dokaznem postopku sodišče ni imelo podlage za sklep, da obstaja resen dvom glede ugotovitve odločilnih dejstev in tudi ne za izrek oprostilne sodbe.

6. V nadaljevanju zahteva pravnomočni sodbi očita odsotnost enega temeljnih elementov kaznivega dejanja, in sicer ustrezne oblike krivde in posebej izpostavi dejstvo, da obsojenec ni mogel vedeti, da ga lovijo policisti, torej uradne osebe (zmota o okoliščini, ki jo zakon določa kot znak kaznivega dejanja). Na četrti strani pravnomočne sodbe so opisana dejstva in okoliščine, ki izključujejo možnost, da bi bil obsojenec v zmoti glede dejstva, da ga lovijo policisti, sodišče je izrecno povedalo, zakaj ne more slediti obsojenčevemu zagovoru, da je mislil, da mu sledi rešilec oziroma, da ga želijo ubiti, zato Vrhovno sodišče tudi v tem pogledu zaključuje, da zahteva ni utemeljena.

7. Zagovornica nadalje zatrjuje, da so bile z večkratnim spreminjanjem obtožnice kršene obsojenčeve procesne pravice. Vrhovno sodišče je že v več sodbah, posebej obširno v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, pojasnilo, da v primeru vložene zahteve za varstvo zakonitosti ne zadošča zgolj zatrjevanje kršitve zakona, ampak jo je potrebno tudi razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Zagovornica zatrjevane kršitev zakona niti razločno ne pojasni in utemelji, niti ne navede zakonske določbe ZKP, ki naj bi bila s spremembo obtožnice kršena, zato se Vrhovnemu sodišču o obstoju tako uveljavljene kršitve ni potrebno opredeljevati.

8. Obsojenčeva zagovornica je že v pritožbenem postopku neuspešno uveljavljala relativno zastaranje kazenskega pregona po 111. členu KZ in je Višje sodišče v Kopru na drugi strani sodbe natančno navedlo, zakaj šteje, da ni prišlo niti do absolutnega, niti do relativnega zastaranja. Zagovornica to kršitev ponovno uveljavlja. Vrhovno sodišče zatrjevanih kršitev kazenskega zakona ni našlo in ugotovilo, da argumentom Višjega sodišča v Kopru ni moč ničesar dodati, zato se nanje v celoti sklicuje.

9. V zaključnem delu zahteve obsojenčeva zagovornica problematizira vprašanje izpovedb prič, in sicer izpostavlja nasprotja, ki se pojavljajo v izpovedbah policistov, o prekoračitvi njihovih pooblastil in protipravnosti njihovega ravnanja. Na ta način po vsebini izpodbija pravilnost sodbe in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa po drugem odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

C.

10. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva v veliki meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.