Jedro

Na podlagi določbe 124. člena ZZZDR je prvostopenjski organ pravilno določil tožnika za zavezanca. V zvezi z dohodkom matere tožnika, organ nepremičnin matere tožnika ni upošteval, ker nepremičnine niso ne dohodki in tudi ne prejemki ter tako pravilno tožnika določil za zavezanca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da je A.A. oproščena plačila storitve institucionalno varstvo v višini 448,11 EUR od 6. 1. 2009 dalje, da je zavezanec B.B. v celoti oproščen prispevati k plačilu storitev institucionalnega varstva za upravičenko; da je prispevek zavezanca C.C. 271,15 EUR; da je D.D. v celoti oproščena prispevati k plačilu storitev; da je zavezanka E.E. v celoti oproščena prispevati k plačilu storitev in da razliko med oprostitvijo upravičenke ter prispevki zavezancev doplača Občina Krško. Določil je tudi vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo na nepremičnine, katerih lastnica je upravičenka, v korist Občine Krško. V obrazložitvi navaja, da je A.A. dne 6. 1. 2009 vložila zahtevo za oprostitev plačilo storitve institucionalnega varstva. Vrednost storitve glede na sklenjen dogovor znaša 748,19 EUR. Na podlagi izračuna oprostitve oziroma prispevka upravičenke, ki se ga izračuna na podlagi Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba), je organ izračunal, da lahko k plačilu prispeva 300,08 EUR, torej njena oprostitev znaša 417,75 EUR. K znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, je dolžan prispevati zavezanec, ki je plačilno sposoben. Zavezanci za preživljanje so B.B., C.C., D.D. in E.E. Na podlagi izračuna B.B. ni plačilno sposoben in njegova oprostitev znaša 448,11 EUR. Pri izračunu oprostitve oziroma prispevka zavezanca C.C. pa izračun pokaže, da je glede na višino oprostitve plačila upravičenke, ki znaša 448,11 EUR in plačilno sposobnost zavezanca, ki znaša 359,80 EUR, da je zavezanec C.C. dolžan prispevati znesek v višini 271,15 EUR, njegova oprostitev pa znaša 176,96 EUR. Plačilna sposobnost za D.D. znaša 87,08 EUR in lahko k znesku, za katerega je oproščena A.A., prispeva 65,62 EUR, njena oprostitev pa znaša 382,49 EUR. Ker pa je Občina Krško dala soglasje za višjo oprostitev, znaša njen prispevek 0,00 EUR. Enako tudi po izračunu oprostitve za E.E., na podlagi soglasja Občine Krško, njen prispevek znaša 0,00 EUR.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev organa obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. Tožnik je bil res obveščan o teku postopka, ni pa bil zaslišan, kar predstavlja kršitev 9. člena ZUP. Organ svoje odločitve ne more opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se izjavi. Samo obvestilo pa ne pomeni zaslišanja. Odločitev je tudi materialno pravno zmotna, saj je po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) dolžan prispevati k preživljanju matere le, če ta nima lastnih sredstev za življenje. A.A. pa ima nepremičnine, je lastnica ½ kmetije v izmeri 16 ha. Šele, če vrednost tega premoženja ne bi zadoščala, bi prišla v poštev njegova obveznost. Napačna je trditev, da nepremičnine niso dohodki. Upravičenka bi morala svoje premoženje prodati in si sredstva za preživljanje zagotoviti. V zapuščinskem postopku po očetu se je odpovedal dedovanju v korist B.B. – brata, po predhodnem dogovoru, da bo ta skrbel za mater. Četudi ta dogovor ni zaveden v sklepu o dedovanju, ne pomeni, da ne obstaja. Organ bi moral o obstoju dogovora zaslišati tožnika, B.B. in druge zavezance. Ker tega ni storil, je tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Nepopolno dejansko stanje je ugotovljeno tudi v zvezi z obremenjenostjo njegove plače in ženine s krediti. Poleg vsega navedenega pa je tožniku še prenehalo delovno razmerje dne 14. 4. 2009 ter bo od 15. 4. 2009 do 14. 4. 2011 prejemal denarno nadomestilo za brezposelnost. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača vse ugovore tožnika kot neutemeljene in predlaga zavrnitev tožbe ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora je odločitev, da je tožnik kot preživninski zavezanec dolžan prispevati k plačilu institucionalnega varstva za svojo mamo.

Tožnik ugovarja, da je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, ker pred izdajo odločbe ni bil zaslišan. Sodišče ugotavlja, da je med strankama nesporno, da je bil tožnik pred izdajo odločbe obveščen o izračunu plačilne sposobnosti in prispevkov posameznih zavezancev in pozvan, da v določenem roku sporoči (po telefonu) oziroma se osebno zglasi pri organu, nestrinjanje oziroma zahteva pojasnila (dopis je bil tožniku vročen 7. 2. 2009), pa tožnik ugovora zoper predhodni izračun pred izdajo izpodbijane odločbe ni podal. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da kršitev 9. člena ZUP ni podana, saj je bila stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Vsebino določbe 9. člena ZUP je treba razlikovati od izjave stranke kot dokaznega sredstva, kot ugotavlja sodišče, da tožnik razume vsebino 9. člena ZUP.

V zvezi s konkretno zadevo pa po mnenju sodišča tožnik tudi nepravilno razlaga določbo 124. člena ZZZDR, ko meni, da lastna sredstva iz te določbe pomenijo tudi nepremičnine upravičenca. Na podlagi materialne določbe 124. člena ZZZDR je upravni organ pravilno tožnika določil za zavezanca. V zvezi z dohodkom matere tožnika nepremičnin ni upošteval, ker nepremičnine niso ne dohodki in tudi ne prejemki glede na določbe Zakona o socialnem varstvu (ZSV) in Uredbe. Zakon oziroma določba 124. člena ZZZDR je v delu, ko govori o lastnih sredstvih, glede na ZSV ter Uredbo, v razmerju splošnega do specialnega predpisa, zato sodišče soglaša z organom, da je pravilno v postopku odločanja uporabil določbe ZSV, ki je za obravnavani postopek krovni zakon in Uredbo, ki nepremičnin ne štejeta za dohodke in prejemke, ki se upoštevajo pri izračunu višine ugotovljenega dohodka v postopku določanja oprostitve plačila za storitev institucionalnega varstva.

Nadalje tožnik meni, da bi moral organ upoštevati nezapisan dedni dogovor, sklenjen v postopku dedovanja po pokojnem očetu, v katerem se je tožnik odpovedal dedovanju v korist brata, ki naj bi se zavezal, da bo za mater skrbel. Uvodoma je ugotoviti, da tožnik tega dejstva pred izdajo odločbe ni navajal, uveljavljal ga je šele v pritožbi, torej je organ izdal odločbo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki pred izdajo odločbe ni bilo prerekano. Dodati pa je, da bi organ lahko upošteval zgolj zapisan dedni dogovor, z vsebino kot jo navaja tožnik, saj je le v taki obliki zapisan dogovor možno izvršiti, določba tretjega odstavka 18. člena Uredbe namreč določa izvršljiv pravni naslov oziroma pravni posel. Enako, da ugotovljenega dejanskega stanja tožnik pred izdajo odločbe ni prerekal, velja za obremenjenost dohodkov in prejemkov tožnika in njegove žene s krediti. Tožnik je ta dejstva navedel šele v pritožbi. Po prejemu pritožbe pa je prvostopni organ skušal preveriti resničnost tožnikovih navedb glede posojil, zato je pooblaščenca (pooblastilno razmerje sklenjeno 4. 4. 2009) z dopisom z dne 10. 4. 2009 pozval, da k pritožbi posreduje podatke v zvezi s krediti oziroma zavarovanji in dokazila zanje. Res, da je bil v dopisu določen datum 17. 4. 2009 za sestanek, vendar pa je bilo v dopisu navedeno tudi, da lahko pooblaščenec ali sam tožnik prestavita sestanek na drug termin oziroma, da zahtevane podatke posredujeta pisno v roku 15 dni od vročitve dopisa. Dopis je bil pooblaščencu vročen 20. 4. 2009, prvostopni organ pa vse do 20. 5. 2009 ni dobil zahtevanih dopolnitev. Tožnik zahtevanih dopolnitev ni predložil niti ob izjavi na zapisnik dne 20. 5. 2009. Glede navedbe, da tožnik od 14. 4. 2009 ni več v delovnem razmerju, ter da bo od 15. 4. 2009 do 14. 4. 2011 prejemal denarno nadomestilo za brezposelnost, pa je navesti zgolj, da gre za okoliščino, ki je nastala po izdaji prvostopne odločbe in ki jo bo lahko tožnik uveljavljal v zvezi z zahtevo po izdaji druge odločbe, ker so na njegovi strani nastale spremenjene okoliščine, ki vplivajo na njegovo možnost prispevati v višini, kot je bila določena z izpodbijano odločbo.

Neutemeljen pa je tudi ugovor, da se organ ni opredelil do zahteve za oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva, saj je tožnik izpolnil obrazec, zahtevo za oprostitev pri plačilu socialno varstvene storitve, ki vsebuje zahtevo za oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva ter je torej organ to upošteval, ko je ugotavljal plačilno sposobnost tožnika na podlagi predloženih dokazil o prihodkih njegove družine in določil oprostitve ter prispevke vseh zavezancev na podlagi njihovih plačilnih sposobnosti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.