Jedro

Materialnopravne pogoje za vpis konkretizira 148. člen ZZK-1. Ta (med drugim) določa, da je vpis mogoče dovoliti, če iz listine izhaja utemeljenost zahtevka in če je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen. Brez kakršnekoli listine glede statusa – (ne)obstoja sindikata oziroma pravnega nasledstva predlagateljica ne more računati na uspeh v strogo formalnem zemljiškoknjižnem postopku, kar bo morala upoštevati, ko bo ponovno predlagala vknjižbo pri navedenih nepremičninah.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila ugovor predlagateljice Občine in potrdila sklep Dn 2579/2015 z dne 12.1.2015. S slednjim je zemljiškoknjižni sodniški pomočnik odločil, da se vpis lastninske pravice na ime predlagateljico pri zgoraj navedenih nepremičninah, na podlagi njenega sklepa, ne dovoli.

2. V pritožbi predlagateljica navaja, da je v zemljiški knjigi pri zgoraj navedenih nepremičninah vpisana pravica uporabe na ime: S., v celoti. Navedeni imetnik pravice uporabe ne obstaja več in nima pravnega naslednika vsaj od leta 1979 dalje, ko je sindikat prenehal z opravljanjem svojih dejavnosti na zvezni ravni in je opravljanje dejavnosti prešlo na raven republiških sindikatov. Z nobenim od republiških sindikatov ni izkazano pravno nasledstvo, prav tako ne njih nihče ne zatrjuje lastninske pravice. Sindikat V. je v letu 1994 neuspešno zatrjeval pravico na nepremičnini, tako da je bil postopek Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah N 14/94 ustavljen s sklepom z dne 1.10.2000. Predlagateljica je o nasledstvu imetnika pravice uporabe vodila obširno poizvedovalno akcijo že od leta 1990. V hiši imenovani U. že več deset let prebivajo stanovalci, katerim so bila stanovanja dodeljena z odločbo imetnika pravice uporabe. Predlagateljica se je po letu 1990 zavezala po ureditvi zemljiškoknjižnega stanja prodati stanovanja pod pogoji takratnega zakona. Stanovanja nezadržno propadajo. Poizvedbe pri pristojnih ministrstvih, organih, ki so se ukvarjala z nasledstvenimi vprašanji in pri sindikatih niso obrodila sadov. Po najemu odvetniške pisarne v Beogradu je predlagateljica ugotovila, da imetnik pravice uporabe nima pravnega naslednika. O tem ne more izposlovati sodbe ali odločbe oblastvenega organa, saj tak postopek ne obstaja oziroma ne obstaja nasprotna stranka, zoper katero bi bilo mogoče uperiti postopek. Imetnik pravice uporabe namreč ni bil nikoli vpisani v kakšen javni register ali evidenco, v zemljiški knjigi pa je stanje nespremenjeno od leta 1974. Zaradi ureditve razmerij je občina ravnala skladno s predpisom, ki edini predvideva in ureja dejansko stanje, ko ni mogoče ugotoviti, kdo ima pravico uporabe. Gre za 4. člen Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. list SRS 43/73), na katerega se kot na pravni temelj sklicuje tudi sklep, na podlagi katerega se predlaga vpis v tej zadevi. Omenjeno zakonsko določilo daje občini pravico vknjižbe in v tem primeru predstavlja tudi odločbo oblastvenega organa. Drugačna razlaga lahko pomeni le, da stanja ne bo mogoče urediti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretni zadevi je ugotovljeno, da je pri nepremičninah, glede katerih se predlaga vpis, v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe S., v celoti. Predlagateljica si prizadeva doseči vpis lastninske pravice na svoje ime in je v ta namen izdala ugotovitveni sklep, v katerem ugotavlja, da so najmanj od 14.11.1991 dalje izpolnjeni pogoji za vknjižbo pravice uporabe ne njeno ime, na podlagi 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pa ugotavlja svojo lastninsko pravico na uvodoma navedenih nepremičninah. Da citirani sklep, ki ne utemeljuje niti povezave med vpisanim imetnikom pravice uporabe in predlagateljem, ne more biti (zadostna) podlaga za dovolitev predlaganevknjižbe, se očitno zaveda tudi sama predlagateljica. Že v ugovoru je zatrjevala, da v zemljiški knjigi vpisani imetnik pravice uporabe ne obstaja več in nima pravnega naslednika ter se sklicevala na obširne poizvedbe, vendar glede tega ostaja pri golih navedbah. Sodišče prve stopnje ji je pravilno pojasnilo, da tudi v primeru, da so trditve resnične, zgolj na podlagi trditev ne more dovoliti vpisa po zemljiškoknjižnem predlogu. V zemljiškoknjižnem postopku namreč velja načelo formalnosti postopka, na podlagi katerega sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1). Materialnopravne pogoje za vpis konkretizira 148. člen ZZK-1. Ta (med drugim) določa, da je vpis mogoče dovoliti, če iz listine izhaja utemeljenost zahtevka in če je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen. Brez kakršnekoli listine glede statusa -(ne)obstoja sindikata oziroma pravnega nasledstva ne more računati na uspeh v strogo formalnem zemljiškoknjižnem postopku, kar bo morala upoštevati, ko bo ponovno predlagala vknjižbo pri navedenih nepremičninah. Če bo ocenila, da je potrebno elektronski predlog za vknjižbo obrazložiti, bo morala upoštevati pravilo iz tretjega odstavka 11. člena Pravilnika o zemljiški knjigi, ki predvideva možnost nestandardiziranega dela besedila elektronskega predloga.

5. Glede na navedeno zemljiškoknjižno ni moglo odločiti drugače, kot je odločeno z izpodbijanim sklepom. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo pravilni sklep zemljiškoknjižne sodnice (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).