Jedro

Prodaja tuje stvari sama po sebi namreč ni ničen pravni posel, ker ni prepovedana, posebej o tem govori določba 440. člena OZ. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje le dobroverni pridobitelj in pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, ki temelji na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov in neprerekanih trditvah tožnice, da toženka pri sklepanju prodajne pogodbe z družbo S. d.o.o. dne 19. 10. 2004 ni bila dobroverna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka 373,32 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prodajna pogodba, sklenjena med tožnico in družbo S. d.o.o. dne 3. 5. 2004 ter vknjižbeno dovoljenje z dne 3. 5. 2004 in prodajna pogodba, sklenjena med družbo S. d.o.o. In družbo E. d.o.o. z vsebovanim vknjižbenim dovoljenjem z dne 19. 10. 2004 v celoti nični (točka I. izreka), da se ugotovi neveljavnost vknjižb na nepremičninah ID znak ... ... in ... ..., in sicer vknjižba lastninske pravice v korist S. d.o.o. na podlagi prodajne pogodbe z dne 3. 5. 2004, vknjižbenega dovoljenja z dne 3. 5. 2004 z učinkom 8. 6. 2004 pod Dn. št. 3327/2004 ter vknjižba lastninske pravice v korist imetnika E. d.o.o. na podlagi prodajne pogodbe z dne 19. 10. 2004, in z učinkom od 25. 11. 2004 pod Dn. št. 6392/2004 ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše lastninska pravica v korist pridobitelja S. d.o.o. in lastninska pravica v korist pridobitelja E. d.o.o. tako, da bo po izbrisu zemljiškoknjižno stanje tako, da bo pri navedenih nepremičninah ostala vknjižena lastninska pravica v korist tožnice (točka II. izreka). O stroških pravdnega postopka je odločilo tako, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti 1.103,63 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila (točka III. izreka) in da je toženka dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Celju plačati 380,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka do plačila (točka IV. izreka).

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi tako, da se izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene navedbe bodo podane v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbi in predlagala njeno zavrnitev ter zahtevala povrnitev stroškov vloženega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 214. člena ZPP in s tem storilo bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost sodbe, posledično je v celoti napačno, oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialnopravo pravo, podana je tudi kršitev 340. in 341. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na približno 20. mestih obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da gre za neprerekane trditve, posledično naj bi to pomenilo nesporno dejansko stanje, kar pa ne drži. Toženka je že v vlogah, pa tudi na zapisnik na zadnjem naroku 9. 10. 2020 jasno navedla, da prereka vse dosedanje trditvene podlage tožnice in je posebej poudarila, da ne gre za „pavšalno prerekanje“, ker bi to lahko bilo pavšalno le, če bi toženka nekaj vedela, pa ne bi povedala, toženka pa kot stečajna masa nima nobenih znanj in vedenj o dejanskem stanju. Dokazno breme zato v celoti ostaja na strani tožene stranke (verjetno prav: tožeče stranke). To je utemeljeno na drugem odstavku 214. člena ZPP in ravno to izjavo je podala toženka, prvostopno sodišče pa je napačno mnoga odločilna dejstva v tej zadevi štelo za priznana, zlasti dejstva med tožnico in družbo S. d,o.o., ki brez dvoma niso posledica ravnanja ali zaznavanja toženke. Tudi dejstva iz nadaljnjega ravnanja med družbo S. d.o.o. in toženko niso priznana in se ne nanašajo na ravnanje in zaznavanje toženke, tudi nekatera dejstva, ki se nanašajo na fazo sklepanja pogodb med družbo S. d.o.o. in družbo E. d.o.o. in bi se lahko nanašala na ravnanje toženke in njeno zaznavanje, ob pravilni uporabi 214. člena ZPP niso priznana, ker gre za ravnanje uprave toženke, ki je ni več, stečajna upraviteljica pa teh ravnanj ne pozna in jih nikoli ni zaznala. Listinska dokumentacija, s katero razpolaga stečajni upravitelj in jo pozna iz listin v spisu, ne kaže na protipravno ravnanje toženke. Protipravnost tožnica nedokazano zatrjuje z dejstvi, ki ne izvirajo iz listin, ampak iz okoliščin sklepanja pravnih poslov, ki jih je menda zaznala tožnica in stvar dokazne ocene sodišča je, ali ji verjame, sodišče pa dokazne ocene ne bi smelo utemeljiti na 214. členu ZPP.

Te pritožbene navedbe so neutemeljene.

Toženka ima subjektiviteto pravne osebe, predstavlja namreč naknadno najdeno premoženje družbe E. d.o.o., ki je sicer že izbrisana družba v posledici končanja stečaja nad njo, stečajna upraviteljica pa je njena zakonita zastopnica (380. člen in 245. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij, insolventnosti in postopku prisilne poravnave – ZFPPIPP) v nadaljevanju stečaja nad naknadno najdeno stečajno maso. Pravna oseba sama ni zmožna uveljavljati svoje volje, niti opravljati nikakršnih dejanj ali ravnanj, v njenem imenu in za njen račun vse to opravlja njen zakoniti zastopnik (direktor, predsednik uprave, stečajni upravitelj). Zato šteje, da so mu ta znana in ni sprejemljivo pritožbeno stališče, da zakoniti zastopnik (ki gospodarsko družbo zastopa in predstavlja) ne ve za ravnanja družbe.

Sodišče prve stopnje je v točkah 1 in 3 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno povzelo tožničine trditve, s katerimi je utemeljevala nedobrovernost toženke pri sklenitvi prodajne pogodbe med njo in družbo S. d.o.o. dne 19. 10. 2004. V točkah 2 in 4 obrazložitve pa je povzelo toženkine trditve.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka ni prerekala tožničinih trditev o nedobrovernosti toženke pri sklenitvi pogodbe z dne 29. 10. 2004. Glede na toženkine trditve (v odgovoru na tožbo), da K. v maju 2004 tožnici ni ničesar podtaknil in da so v redu vse kasnejše transakcije s sporno nepremičnino (oziroma dvema nepremičninama) od družbe S. d.o.o. do toženke, toženka ni nasprotovala tožničinim navedbam o sklenjeni verigi kupoprodajnih pogodb in na njihovi podlagi pridobljene in vpisane lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist toženke. Sporno prodajno pogodbo z dne 29. 10. 2004 je sklenila toženka z družbo S. d.o.o., gre za njeno ravnanje sklepanja pravnega posla ne glede na to, kdo je bil njen zakoniti zastopnik v času sklenitve pogodbe. Zato po presoji pritožbenega sodišča nima učinka izjava toženke, da ne pozna dejstev, ki se nanašajo na njeno ravnanje in s tako izjavo ne more preprečiti učinka domneve priznanja dejstev, ki jih je v svoji prvi pripravljalni vlogi navedla tožnica o usklajenem delovanju med seboj povezanih določno imenovanih fizičnih oseb, da so te osebe delovale kot zakoniti zastopniki določeno imenovanih pravnih oseb, med njimi družbe S. d.o.o. in toženke, da so se posli po vseh prodajnih pogodbah, ki jih tožnica v prvi pripravljalni vlogi določno navaja z imeni skleniteljev in s predmetom pogodb, sklepali brez predhodnih objav ali oglasov, brez posredniških agencij, brez objavljanja ponudb, brez opravljanega ogleda nepremičnin, brez zapisniške ugotovitve stanja nepremičnin, vse nepremičnine pa so bile v posesti prejšnjih lastnikov in v njihovi uporabi tudi po prodaji toženki, da se toženka ni obnašala kot dejanski lastnik, da ni nikoli prejšnjih lastnikov pozvala k sklenitvi najemnih pogodb ali k izpraznitvi. V družbi E. d.o.o. sta bili odgovorni osebi A. J., ki je kot direktor in zakoniti zastopnik podpisal pogodbo z dne 19. 10. 2004, nasledil ga je U. M., oba sta poznala delovanje povezanih družb, ki so delovale v prevarantskih posojilnih poslih, poznala sta se tudi med seboj, E. d.o.o. je vedel, na kakšen način je S. d.o.o. deloval in kako je postal lastnik tožničine nepremičnine, pa jo je kljub temu E. d.o.o. kupil, torej šteje, da toženka, ki je stečajna masa te izbrisane pravne osebe, ni ravnala pošteno, njeno ravnanje je bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, do tožnice pa tudi nemoralno, zato se toženka ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, bila je v celoti nedobroverna.

Glede na zgoraj povzeto trditveno podlago tožnice je njena tožba sklepčna, navedla je dovolj pravno odločilnih dejstev in zanje je predložila številne listinske dokaze za utemeljitev vtoževane terjatve.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni konkretizirano prerekala po tožnici zatrjevanih konkretnih in odločilnih dejstev, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, ko je ta dejstva štelo za priznana. Toženka, oziroma njena zakonita zastopnica, se ne more ob tako konkretiziranih tožničinih trditvah izogniti domnevi o priznanju po tožnici zatrjevanih dejstev le z ugovorom, da ji njeno lastno ravnanje, to je ravnanje njenih predhodnih zakonitih zastopnikov, ni poznano, da o tem ne ve ničesar in zato ne more substancirano prerekati tožničinih trditev. Sodišče prve stopnje je v točkah 17, 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da je pravno upoštevno dejansko stanje ugotovilo na podlagi dokazne ocene tožničine izpovedbe in listinskih dokazov, ki jih je predložila tožnica ter na podlagi uporabe drugega odstavka 214. člena ZPP, zato pritožba neutemeljeno trdi, da je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in da je posledično zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

6. Toženka v pritožbi dalje trdi, da sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava, tožnica je pri družbi S. d.o.o. pridobila posojilo, da tožnica ne zatrjuje in dokazuje, da je bilo posojilo oderuško, ni izkazano, da gre za prevaro, če pogodb ni natančno prebrala, je to njena pravica, vendar s tem prevzema tudi tveganje, tožnica se je že po naslovih pogodb dobro zavedala, kaj podpisuje. Osnovno posojilo je najela pri družbi G. d.o.o. in ga očitno zavarovala s hipoteko, očitno je G. d.o.o. s pravnimi posli, ki niso predmet tega spora, svojo terjatev do tožnice cedirala, tako je upnik postal S. d.o.o., posojilo je brez dvoma prejela, nikoli ga ni vrnila, S. d.o.o. pa je potem s toženko sklenil sporno pogodbo. Pri tem je prišlo do spremembe zavarovanja in je namesto hipoteke bilo dogovorjeno zavarovanje z leasinško opcijo, logična posledica takšnega posla je, da je družba G. d.o.o. izdala izbrisno pobotnico za izbris hipoteke, saj je dolg do G. d.o.o. ugasnil, na strani tožnice pa je ostal dolg do družbe S. d.o.o., zavarovanje dolga pa se je spremenilo v „sale and lease back“. V pogodbi med toženko in S. d.o.o je bilo pravilno navedeno, da gre za bremen prosto transakcijo, dva meseca mlajši izbris hipoteke zaradi ugaslega dolga je poslovno smisel in logičen, ker je v času sklepanja pogodbe bilo vsem jasno, da je hipoteka poplačana in je prenos bremen prost. To dejstvo kaže na dobro vero toženke, podana je v smislu 10. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), povsem napačno je razlogovanje sodišča v 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sklepa, da ni šlo za dobro vero, prodajna pogodba z dne 19. 10. 2004 mora ostati v veljavi.

Vse te pritožbene navedbe so po presoji pritožbenega sodišča nedovoljene pritožbene novote, ker jih je toženka prvič podala v pritožbi, ni pa izkazala, da jih ni mogla navesti pred sodiščem prve stopnje pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP). S temi navedbami je dejansko konkretno prerekala tožničine trditve o toženkini nedobrovernosti, kar bi morala storiti že pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato teh trditev ni obravnavalo. Je pa toženka s temi pritožbenimi trditvami dejansko pokazala, da ji njeno lastno ravnanje, kot ga je zatrjevala tožnica, ni (bilo) neznano, da zanj ni vedela.

7. Pritožba dalje trdi, da je toženka lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila v dobri veri, da v razmerju med njo in družbo S. d.o.o. ni bilo ničnostnih razlogov, da ugotovitev sodišča prve stopnje glede povezav med družbama S. d.o.o. in E. d.o.o. toženka iz lastnega zaznavanja ne pozna, vse kar ve, ve iz javnih evidenc in časopisnih člankov, vse skupaj pa ne daje razlogov in podlage za ničnost, to potrjuje sodba v identični zadevi Okrajnega sodišča v Celju P 305/2018 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 301/2019. Z zgoraj povzetimi trditvami po presoji pritožbenega sodišča pritožba ne more izpodbiti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja o povezanosti imenovanih fizičnih oseb in imenovanih pravnih oseb, med njimi toženke ter družbe S. d.o.o., o njihovem ravnanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v točkah 17, 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe in posledične pravilne materialnopravne presoje, ker pomenijo zgolj negiranje ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi izpostavljeni sodni odločbi pa ne obravnavata identičnega dejanskega stanja in pravnega vprašanja, zato nista primerljivi. V citiranih sodnih odločbah toženka v svojstvu tožeče stranke kot lastnica nepremičnine s tožbo zahteva, da ji toženec plača določen znesek iz naslova neplačane najemnine in da izprazni nepremičnino ter jo izroči tožnici prosto oseb in stvari (ker nepremičnino uporablja brez pravnega naslova, ker je najemno razmerje prenehalo).

8. Pritožba trdi tudi, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v njej sodišče prve stopnje nikjer ne zapiše, v čem naj bi bila nedobrovernost toženke, kaj je vsebina nedobrovernosti toženke. Toženka je imela z družbo S. d.o.o. nek posel, ki ni predmet tega spora in v okviru tega posla je v dobri veri pridobila bremen prosto nepremičnino.

Neutemeljen je tudi ta pritožbeni očitek. V točkah 17, 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljena dejstva so pravno odločilna dejstva in razlogi za zaključek, da toženka ni dobroverni pridobitelj predmetnih nepremičnin po sporni pogodbi z dne 19. 10. 2004. 9. Pritožba še trdi, da toženka ni imela nobenega namena, da bi tožnico pripeljala v situacijo, ko le-ta ne bi odplačevala obveznosti po pogodbi z leasinško opcijo, toženka ni mogla vedeti v listinah nezapisanih podrobnosti iz posla med tožnico in družbo S. d.o.o., ni mogla vedeti za nobeno subjektivno okoliščino. Tožničina volja iz razmerja z družbo S. d.o.o. toženki ni bila poznana, četudi gre za povezane osebe med družbo S. d.o.o. in toženko, to avtomatično ne izkazuje toženkinega vedenja glede konkretnih razmer med tožnico in družbo S. d.o.o., da je tožnica dobro razumela, da gre za zavarovanje kredita, ki ga ni odplačala in ne more zahtevati nazaj hiše. Tudi teh pritožbenih trditev pritožbeno sodišče ni presojalo iz razloga, ker so nedovoljena pritožbena novota, prvič jih navaja v pritožbi, ni pa izkazala, da jih ni mogla podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. V točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo ugotovljena dejstva in obrazložilo razloge za zaključek, da tožničina volja ni bila prodati nepremičnini družbi S. d.o.o., da je bila pri podpisu te pogodbe zavedena, da ni vedela, kaj podpisuje, s strani R. kot predstavnika družbe S. d.o.o. in D. K. ji nikoli ni bilo pojasnjeno, da dejansko prodaja hišo in nato sklepa najemno pogodbo, na podlagi katere bo lahko hišo nazaj odkupila. Tožnica se torej ni strinjala o naravi pogodbe, ta je bila sklenjena v nasprotju z določili Obligacijskega zakonika (OZ), zato je nična.

Presoja sodišča prve stopnje je pravilna, ker določba 15. člena OZ določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, če pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali o predmetu obveznosti, pa pogodba ni sklenjena (16. člen OZ). Prodajna pogodba med tožnico in družbo S. d.o.o. tako sploh ni bila sklenjena, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, bila je neobstoječa, šlo je za neobstoječ pravni posel, takšen pravni posel pa je ničen.

11. Materialnopravno zmotno je sicer v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisano stališče sodišča prve stopnje, da glede na ugotovljeno ničnost prodajne pogodbe z dne 3. 5. 2004 (med tožnico in družbo S. d.o.o.) družba S. d.o.o. kot odsvojitelj ni imela sposobnosti veljavno in učinkovito razpolagati z lastninsko pravico na nepremičninah pri sklepanju pogodbe z družbo E. d.o.o. (dne 19. 10. 2004). Prodaja tuje stvari sama po sebi namreč ni ničen pravni posel, ker ni prepovedana, posebej o tem govori določba 440. člena OZ. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje le dobroverni pridobitelj in pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, ki temelji na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov in neprerekanih trditvah tožnice, da toženka pri sklepanju prodajne pogodbe z družbo S. d.o.o. dne 19. 10. 2004 ni bila dobroverna. Pravilno je uporabilo materialno pravo, to je določbe 243. in 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ko je razsodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

12. Pritožba ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka.

13. Pritožbeno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na obrazloženo niso podane, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba je glede na vse obrazloženo neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženki so z vložitvijo odgovora na pritožbo, v katerem obrazloženo prereka pritožbene trditve, nastali stroški. Zahtevala je njihovo povrnitev v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka v obsegu nagrade pooblaščencu po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT) v višini 500 točk, 2 % (10 točk) materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 373,32 EUR. Po pregledu tožničinega stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so priglašeni stroški bili potrebni, zato je tožnici te stroške priznalo in jih naložilo v plačilo toženki, ker je s pritožbo propadla (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).