Jedro

Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu klepar, se je poškodoval pri delu na gradbišču, ko mu je spodrsnilo pri vzpenjanju na aluminijastem odru, in sicer je stopil na diagonalno vez odra, ki ni bil opremljen z lestvijo za plezanje in je padel cca. 4 metre v globino. Padel je na betonska tla, saj oder ni imel zaščite (mreže, ograje), ki bi padec preprečila, tožena stranka pa ni poskrbela za kakršnokoli drugo zaščito, ki bi preprečila padec z višine ali vsaj ublažila posledice takšnega padca. Vzpenjanje po nezavarovanem odru je nevarna dejavnost. Za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, v konkretnem primeru je to tožena stranka. Zato je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo tožniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 28.451,79 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2013 dalje do plačila, kar pa je zahtevala tožeča stranka več (to je 2.548,21 EUR), pa zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 882,43 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in v 15 dneh od vročitve sodbe na račun sodnih taks plačati znesek 538,00 EUR (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I. in II. točko izreka zamudne sodbe iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico oz. da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem delu samo odloči, ali zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede izpodbijanega dela zmotno uporabilo materialno pravo in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu klepar in da se je dne 15. 11. 2007 poškodovala pri delu na gradbišču v A., kjer ji je spodrsnilo pri vzpenjanju na aluminijastem odru, ki je bil na višini skoraj štirih metrov. Zaključilo je, da je tožena stranka objektivno odgovorna, saj se šteje, da je delo na višini več kot en meter nevarna dejavnost. Pri tem je ugotovilo, da je tožeča stranka zaradi padca utrpela zlom nosne kosti, zlom radiusa na tipičnem mestu - levo zapestje, zlom radiusa na tipičnem mestu s frakturo poka, ki sega v sklep - desno zapestje in pri odmeri pravične odškodnine upoštevalo navedena dejstva v tožbi in priloženo medicinsko dokumentacijo. Tožena stranka meni, da je prisojena odškodnina pretirana. Sodišče je nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja priznalo v višini 10 plač, ki se odmerja za katastrofalne škode, pri tožeči stranki pa ne gre za tako škodo, saj tožeča stranka ni ostala brez udov, pač pa je zgolj zmanjšana gibljivost zapestij. Sodišče pri presoji ni upoštevalo dejstva, da 10 operacij ni bilo enako zahtevnih, kar vse izhaja iz dokumentacije, ki je bila priložena k tožbi. Sodišče ni upoštevalo vrste posameznega posega in v zvezi s takim posegom potrebno trajanje hospitalizacije, temveč je zgolj pavšalno zaključilo, da veljajo za vse operacije, z izjemo prve, enake posledice, ter da naknadne operacije niso bile predvidene in se je potreba pokazala šele po treh letih po škodnem dogodku. Glede na to, da je zdravniška komisija ugotovila delno omejeno gibljivost v obeh zapestjih, dobro grobo moč, gibljivost ostalih sklepov pa je popolna - obe roki sta bili funkcionalni, meni, da prisojena odškodnina odstopa od odškodnin v podobnih primerih (npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 338/2008). Tudi za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče priznalo pretirano odškodnino v znesku 15 plač, saj tožeča stranka ni ostala brez udov, pač pa je zgolj omejena gibljivost njenih zapestij in je še vedno sposobna za delo. Dejstvo, da je bila tožeča stranka razporejena v III. stopnjo kategorije invalidnosti, je pomembno z vidika socialnih pravic, nikakor pa to ne izkazuje obstoja škode oz. njene višine. Nepravilen je tudi zaključek, da naj bi bil pri tožeči stranki prisoten sekundarni strah skoraj pet let od škodnega dogodka. Iz dokumentacije, ki jo je tožeča stranka predložila k tožbi, je bila prva operacija uspešna in ni bilo predvidenih operacij, naknadne operacije so bile šele čez tri leta. Torej v vmesnem času pri tožeči stranki ni mogel biti prisoten strah, zato je odškodnina iz tega naslova prisojena pretirano. V konkretnem primeru pa sodišče tudi ni upoštevalo načela individualizacije odškodnin, saj je zgolj povzelo navedbe tožeče stranke in na ta način ugotovilo dejansko stanje (kar je logično glede na to, da gre za zamudno sodbo), vendar pa na tako ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo oz. sploh ni apliciralo materialnega prava. Ponovno se sklicuje na zadevo opr. št. VIII Ips 338/2008 in navaja, da v konkretnem primeru sodišče ni ravnalo v skladu s temeljnimi načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine za nepremoženjsko škodo, zaradi česar je sodba v tem delu pomanjkljiva in se ne da preizkusiti. Sodišče je tudi neutemeljeno zaključilo glede teka zamudnih obresti, da naj bi tekle od 25. 2. 2013 dalje, ko naj bi tožena stranka prejela zahtevek tožeče stranke za plačilo škode. Tožeča stranka ni izkazala, da bi toženo stranko dejansko pozvala na plačilo škode. Sodišče je tudi nepravilno odmerilo stroške postopka, saj jih je odmerilo glede na stroškovnik, ki ga je podala tožeča stranka po prej veljavni odvetniški tarifi, spregledalo pa, da je s 1. 1. 2015 pričela veljati nova Odvetniška tarifa.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano zamudno sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela individualizacije odškodnine glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri tožeči stranki in je zato sodba v tem delu pomanjkljiva in se ne da preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje razumljive in dovolj skladne razloge, da jo je lahko sodišče druge stopnje preizkusilo, zato pritožba neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe navedlo, katera dejstva, zaradi tega, ker tožena stranka ni odgovorila na vročeno tožbo, šteje za resnična in tudi, zakaj je tožena stranka na podlagi teh dejstev in predloženih dokazov dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka se s tem razlogi očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so podani vsi v prvem odstavku 318. člena ZPP navedeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka ni odgovorila na pravilno vročeno tožbo; v tej zadevi ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne bi mogle razpolagati; utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana.

8. Glede na to, da se pri zamudni sodbi zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse tožbene navedbe tožeče stranke, sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnost trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na katere ta opira svoj zahtevek(1). Neizpodbitnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na to, da se upoštevajo samo dejstva, ki jih navede tožeča stranka v tožbi, se štejejo ta za nesporna. V postopku izdaje zamudne sodbe se sodišče ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti navedb tožeče stranke, pač pa le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom. Sodišče ne izvaja dokazov, ampak samo preverja, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo priloženim dokazom. Zaključki do katerih pride po tej presoji niso dokazani, vsaj ne tako, da bi se z njimi ovrglo ali dokazovalo določeno dejstvo, ampak so le podlaga za (ne)izdajo zamudne sodbe(2). Če tožnik ne predloži dokazov, na katere se sklicuje, to ni ovira za izdajo zamudne sodbe. V položaju zamudne sodbe tožeča stranka dokaznega bremena glede materialnopravno pomembnih dejstev ne nosi, zaradi domneve, da tožena stranka priznava dejanske trditve. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni izkazala, da bi toženo stranko dejansko pozvala na plačilo škode z dne 25. 2. 2013, kar je zatrjevala v tožbi.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti zaključilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo tožeči stranki, ker je delo na višini nevarna dejavnost. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu klepar in se dne 15. 11. 2007 poškodoval pri delu na gradbišču v A., ko mu je spodrsnilo pri vzpenjanju na aluminijastem odru, kakor je sam navajal v tožbi. Stopil je na diagonalno vez odra, ki ni bil opremljen z lestvijo za plezanje in je padel cca 4 metre v globino. Padel je na betonska tla, saj oder ni imel zaščite (mreže, ograje), ki bi padec preprečila, tožena stranka pa ni poskrbela za kakršnokoli drugo zaščito, ki bi preprečila padec z višine ali vsaj ublažila posledice takšnega padca. Vzpenjanje po nezavarovanem odru je nevarna dejavnost. Za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, v konkretnem primeru je to tožena stranka. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo tožniku, pri čemer pritožba teh materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje ne izpodbija.

11. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, kjer izpodbija višino prisojene odškodnine. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je namreč glede na podano trditveno podlago in predložene dokaze v tožbi, tudi po oceni pritožbenega sodišča v celoti utemeljen tudi po višini. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odmerilo denarno satisfakcijo za vse oblike nepremoženjske škode, ki jih je tožeča stranka vtoževala. Odmerjena odškodnina je v skladu z odškodninami, ki so bile v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS že prisojene v podobnih primerih.

12. Iz navedb v tožbi (kjer tožeča stranka natančno opisuje zdravljenje, vrsto in trajanje bolečin povezanih z zdravljenjem), priložene obsežne medicinske dokumentacije in mnenje sodnega izvedenca dr. B.B. (ki je izdelal izvedensko mnenje v zadevi IX Ps 2536/2011) izhaja, da je bila tožeča stranka zaradi zdravljenja 10-krat operirana, kar je bilo povezano s hospitalizacijami, operirana je bila tudi dne 2. 6. 2009 in 19. 9. 2011, ko ji je bila ponovno odstranjena tipna zatrdlina na hrbtišču zapestja v lokalni anesteziji. Zaradi poškodbe je ob operaciji trpela hude bolečine 4 dni, zmerne nadaljnjih 8 dni, ob vsaki nadaljnji operaciji pa je trpela hude bolečine še 3 dni po operaciji, zmerne pa nadaljnjih 5 dni. Od končanja zdravljenja trpi lažje bolečine v obeh zapestjih. Ob vsaki operaciji je tožeča stranka jemala analgetike. Po operaciji je morala iti na preveze rane, odstranjevanje šivov, razmigovanje, fizioterapijo, nevšečnosti pa so predstavljale tudi nošenje K-igel, longete, mitele, mavca, jemanja analgetikov in rehabilitacija. Zdravljenje tožeče stranke je trajalo od 15. 11. 2007 do 26. 9. 2012. Glede na opisane telesne bolečine in nevšečnosti med dolgotrajnim zdravljenjem in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih(3) , je po stališču pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 10.537,70 EUR (to je protivrednosti 10 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS v mesecu novembru 2014), kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na odškodnino, prisojeno v zadevi opr. št. VIII Ips 338/2008, vendar gre za povsem neprimerljiv odškodninski primer. V tej zadevi je namreč oškodovanec utrpel povsem drugačne poškodbe od teh, ki jih je utrpela tožeča stranka, zato odškodnin v eni in drugi zadevi ni mogoče primerjati z namenom, da bi se zagotovila enakost sojenja.

13. Denarno satisfakcijo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih in delovnih aktivnosti je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki v višini 15.806,55 EUR (protivrednost 15 plač), kar tožena stranka graja kot previsoko in se zavzema za njeno znižanje. Kot izhaja iz navedb v tožbi in predloženih dokazov je bila tožeča stranka v bolniškem staležu od 15. 11. 2007 do 26. 9. 2012 in je bila z odločbo ZPIZ z dne 4. 9. 2012 priznana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto oziroma drugo delo v svojem poklicu z omejitvami: drugo lažje fizično delo, brez dela na višini, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg, brez dela kjer se zahteva izrazita soročnost oziroma spretnost rok in prstov, brez dela v izrazito neugodnih mikro klimatskih pogojih, s polnim delovnim časom in sicer od 23. 7. 2012 dalje. Iz izvedenskega mnenja B.B. izhaja, da tožeča stranka delo brez omejitev ni sposobna opravljati, tožeča stranka je še vedno brezposelna in močno so se ji zmanjšale življenjske aktivnosti povezane z opravljanjem poklica, s tem pa tudi močno ogroženo preživljanje 4-članske družine. Težje opravlja vsakodnevne obveznosti, nekatere samo s pomočjo drugih, previdna je pri gibanju in opravljanju lažjih del, športne aktivnosti pa je morala opustiti. Prav tako ima težave z želodcem in živci, ugotovljena je tudi depresivno anksiozna motnja, glavobol, ki se potencira v neugodnih mikroklimatskih pogojih ter podan sum na izhemično bolezen srca. Ob upoštevanju obsega navedenih življenjskih omejitev, zaradi katerih trpi tožeča stranka, je sodišče prve stopnje, v času škodnega dogodka 41 letni tožeči stranki, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje prisodilo povsem primerno odškodnino, ki ustreza kriterijem iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.) in ne odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih(4). Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje tožene stranke za njeno znižanje.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev v tožbi in predloženih dokazov zaključilo, da je ob padcu tožeča stranka utrpela kratkotrajni intenzivni primarni strah, pozneje se je pojavil predvsem sekundarni strah, saj so začetni poškodbi sledile mnoge zdravstvene komplikacije, zaradi katerih ni vedela, kako dolgo bo trajalo njeno zdravljenje, ali bo sploh uspešno, predvsem pa ali bodo nastale kakšne trajne posledice zaradi samih poškodb in vseh operativnih posegov ter nevšečnosti. Sekundarni strah je trajal do konca zdravljenja, torej skoraj pet let od škodnega dogodka, saj se je bala za izid zdravljenja. Pritožbeno sodišče glede na opisano situacijo ocenjuje, da je sodišče prve stopnje z odmero v višini 2.107,54 EUR (protivrednost 2 plač) tožeči stranki prisodilo povsem primerno in pravično odškodnino, ki ustreza kriterijem iz 179. člena OZ. Le-ta ni previsoka, kot se v svoji pritožbi neuspešno zavzema tožena stranka.

15. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje. Glede na to, da je nova odvetniška tarifa začela veljati dne 10. 1. 2015, tožba pa je bila vložena dne 8. 1. 2015, tožeča stranka ni mogla priglasiti stroškov v skladu s tarifo, ki še ni veljala. Sodišče prve stopnje je tako pravilno priznalo priglašene stroške skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, 35/2009 - ZOdvT-C), saj prehodna določba sedaj veljavne Odvetniške tarife (20. člen) določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te nove tarife in po uveljavitvi ZOdvT-C, se odvetniški stroški s pravnimi sredstvi določijo po ZOdvT-C, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Sodba VS RS II Ips 50/2010 z dne 14. julij 2011. (2) Povzeto po pravdni postopek: Zakon s komentarjem, GV Založba, 2005, J. Zobec, Komentar 318. člena, stran 121. (3) Tako odločbe VS RS II Ips 556/2008 z dne 12. 9. 2008, VIII Ips 445/2009 z dne 21. 6. 2011 in II Dor 126/2012. (4) Enako odločbi VS RS II Ips 556/2008 in VIII Ips 445/2009.